Jedro

Postopek zavarovanja z začasno odredbo predstavlja samostojen postopek, v katerem mora sodišče odločiti tudi o stroških postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi ter tožencu naložilo, da tožniku plača stroške ugovornega postopka.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo začasne odredbe in odreditvijo izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve, oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvemu sodišču v nadaljnjo dokazno obravnavo in odločanje, ter naložitev stroškov postopka zavarovanja tožniku. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da toženec očitka postopkovnih kršitev niti ni obrazložil, velja na tako nekonkretizirano trditev odgovoriti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, ki se v postopku zavarovanja smiselno uporablja na podlagi 15. in 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

V zvezi s pritožbeno izpostavljenimi prvostopnimi zaključki glede izpolnjenosti predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve velja sprva pojasniti, da po drugem odstavku 270. člena ZIZ verjeten izkaz nevarnosti, da bo dolžnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, pomeni, da mora biti verjetno izkazano subjektivno delovanje dolžnika na način, da dolžnik aktivno deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve. S strani upnika zatrjevana dejstva je prvo sodišče pravilno presodilo, saj predstavljajo takšno nevarnost, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Tožnik je namreč izkazal aktivno ravnanje toženca (obremenitev hipoteke z nepremičnino), zato je ob dejstvu, da kakšnih rednih dohodkov nima niti on, niti njegova žena, zaključek, da obstaja nevarnost, da bo toženec obremenil potencialne predmete izvršbe tako, da bo uveljavitev tožnikove denarne terjatve onemogočena oziroma precej otežena, materialnopravno pravilen.

V pritožbi zatrjevani vzrok toženčevega delovanja, zaradi katerega obstoji nevarnost, da tožnik svoje terjatve ne bo mogel oziroma jo bo težko izterjal, na pravilnost gornjega zaključka nima vpliva. Povedano še drugače to pomeni, da toženčeva trditev, da je hipotekarni kredit najel le zato, da bo na nepremičnini opravil nujna vzdrževalna dela in tako povečal njeno vrednost, obstoja bojazni, da bo s ponovno obremenitvijo nepremičnine onemogočil oziroma precej otežil tudi uveljavljanje upnikove terjatve, ne more ovreči. Stališče pritožbe, da že vpisana prepoved odtujitve tožniku daje dodatno varovalo, da do odtujitve ne more priti, ni pravilna, saj v korist tretje osebe vpisana hipoteka ne varuje tožnikove terjatve.

Pritožba napačno trdi, da je prvo sodišče začasno odredbo izdalo iz razloga, ker naj bi upnik izkazal za verjetno, da bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je bila odredba izdana, ker je upnik izkazal obstoj že zgoraj opisanega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ter da obstoj pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ niti ni bil presojan. Ker se tako izkaže, da v izpodbijanem sklepu izraženo stališče prvega sodišča, da toženec z izdano začasno odredbo ne bo utrpel kakšne večje škode, ni odločilno, tudi pritožbeno polemiziranje s pravilnostjo tega stališča za rešitev predmetne zadeve ni bistveno.

Pritožba meni, da je izpodbijana stroškovna odločitev preuranjena ter da bi moralo prvo sodišče odločitev o stroških ugovornega postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe pridržati za končno odločbo. Poleg tega pa še trdi, da o stroških ugovornega postopka ni moč odločati na podlagi 154. člena ZPP, saj se po tej določbi povrnitev potrebnih stroškov dosodi stranki, ki je zmagala v sporu, o predmetu spora pa še ni bilo odločeno.

Sprva velja pojasniti, da so stroški zavarovanja terjatve stroški, ki nastanejo med postopkom zavarovanja, ki je bil uveden na upnikov predlog (prim. 2. člen ZIZ). Stroškovni zahtevek je vedno le posledica dejstva, da se je stranka znašla v slabšem položaju, kot bi bila, če bi nasprotna stranka prostovoljno izpolnila obveznost. Stroškovni zahtevek je tako akcesorne narave, zato se lahko obravnava le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. O stroških, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, zato ni moč odločati v posebni pravdi, in to niti v primeru, če je postopek zavarovanja uveden med pravdnim postopkom, saj gre za dva ločena postopka (prim. šesti odstavek 163. člena ZPP). Povedano še drugače to pomeni, da se navkljub temu, da je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo pristojno pravdno sodišče, pred katerim teče pravdni postopek (prim. drugi odstavek 266. člena ZIZ), o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo odloča po pravilih ZIZ, ne pa ZPP. V pravdnem postopku se odloča le o povrnitvi pravdnih stroškov, med katere pa stroški zavarovanja terjatve ne spadajo (prim. 151. člen ZPP). Odločitev o stroških zavarovanja tako ni preuranjena, saj se je z izpodbijanim sklepom pred prvostopnim sodiščem postopek zavarovanja končal (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Pritožba pravilno opozarja, da prvo sodišče ni ravnalo pravilno, ko je stroškovno odločitev oprlo na 154. člen ZPP. Ker določbe ZIZ glede zavarovanja (tretji del ZIZ) nimajo določb o stroških postopka, je potrebno na podlagi 239. člena ZIZ zahtevo za povrnitev stroškov zavarovanja presojati ob smiselni uporabi določb ZIZ o izvršbi, torej 38. člena ZIZ, v katerem so urejena pravila o povrnitvi izvršilnih stroškov. Vendar je prvostopna odločitev materialnopravno pravilna. Dolžnikov ugovor je bil namreč zavrnjen, zato dolžnik po šestem odstavkom 38. člena ZIZ pravilno ni upravičen do povrnitve stroškov ugovora, ker mu ti stroški niso bili neutemeljeno povzročeni. Upnik pa je po petem odstavku 38. člena ZIZ pravilno upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na ugovor, saj so bili ti stroški potrebni za zavarovanje (prvi odstavek 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

V zvezi z višino odmerjenih stroškov pritožba napačno trdi, da tožnik verjetnosti dela terjatve ni izkazal (nastanka poslovne škode v višini 39.000,00 EUR). Začasna odredba je bila namreč izdana zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 165.610,00 EUR. Zato se tudi pritožbena trditev, da stroški niso odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, izkaže za neutemeljeno, ker je bila pri odmeri višine nagrade za odgovor na ugovor pravilno upoštevana višina zavarovane denarne terjatve (3. člen Zakona o odvetniški tarifi).

Le zaradi jasnosti velja v zvezi s pritožbeno trditvijo, da je bila verjetnost terjatve le delno izkazana, pojasniti, da iz razlogov sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 2.3.2011 res izhaja, da tožnik utemeljenosti terjatve ni izkazal v delu, ki se nanaša na odškodnino za poslovno škodo. Vendar se pravnomočnost ne nanaša na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih v obrazložitvi sklepa, temveč le na izrek (prim. 319. člen ZPP).

Pritožba se je izkazala za neutemeljeno, ker ni podan niti kakšen od pritožbenih razlogov, niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep prvega sodišča potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka in jih morata kriti sami. Toženec iz razloga, ker je bila njegova pritožba zavrnjena, ter mu stroški pritožbe niso bili neutemeljeno povzročeni. Tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo, ni bil potreben za zavarovanje, saj ni prispeval k rešitvi te pritožbene zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP, peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).