Jedro

V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že pojasnjeno, da sodišče stranke ni dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. To pomeni, da bi bila toženka tista, ki bi morala preveriti, ali bo glavna obravnava opravljena ali zaradi njenega opravičila preložena.

Izrek

I.Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep potrdi.

II.Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, (I.) da se je v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe dolžna izseliti in izprazniti stanovanje v stavbi št. ..., ki stoji na parc. št. 50/10, k. o. ... ter zemljišče parc. št. 50/12, k. o. ..., na naslovu A., ter nepremičnino prosto oseb, živali in svojih stvari vrniti v posest tožniku; in (II.) da tožniku plača pravdne stroške 2.278,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 17. 4. 2024 pa je zavrnilo toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 27. 3. 2024.

2.Toženka je vložil pritožbo zoper sodbo in zoper sklep.

O PRITOŽBI ZOPER SKLEP:

3.Toženka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4.Opozarja, da je sodišče kljub njenemu pisnemu opravičilu z dodanimi izvidi opravilo glavno obravnavo. Sodišče je ni obvestilo, da opravičila ne sprejema in da bo izvedlo narok, kar bi jo po načelu materialnega procesnega vodstva moralo seznaniti. Prav tako je sodišče ni seznanilo, da je bila glavna obravnava končana. Meni, da je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje objektivno in subjektivno pravočasen, saj je šele s prejemom zapisnika glavne obravnave izvedela, da je bila ta opravljena. O opravičilu bi moralo sodišče odločiti pred izvedbo naroka, drugačno postopanje poraja dvom v nepristranskost sodišča. Tudi če ni predlagala preložitve naroka, bi sodišče moralo odgovoriti na njeno vlogo, ki bi jo po vsebini moralo šteti za predlog za preložitev obravnave, saj je pomembna vsebina in ne naslov. Nadalje pritožba opozarja, da sodišče ni usposobljeno odločati o naravi toženkine bolezni. Toženka nima ustreznega znanja, v tej fazi postopka pa je ni zastopal odvetnik, zato bi jo moralo sodišče pozvati na dopolnitev opravičila. Ker je sodišče samo presojalo opravičilo, je to absolutna bistvena kršitev postopka. Toženka pritožbi prilaga zdravniško potrdilo za 7. 2. 2024 iz katerega izhaja, da se ni mogla udeležiti glavne obravnave.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. Sodišče prve stopnje je kot ključne razloge za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ugotovila naslednje. Narok je bil opravljen, ker se ga toženka ni udeležila iz neopravičljivih razlogov. Iz predloženih izvidov ni razvidno, da bi bila bolezen nenadna in take narave, da bi onemogočala njeno prisotnost na naroku (npr. toženka ni imela temperature, dihanje je obojestransko čisto,...), zdravnik tudi ni napisal, da se toženka naroka ne bi mogla udeležiti. Vrnitev v prejšnje stanje je po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljena že zato, ker bi toženka lahko odsotnost z naroka odvrnila s pravočasnim predlogom za preložitev. Toženka ni uspela dokazati, da si od prejšnjega (20. 11. 2023) do novega naroka (7. 2. 2024) ni uspela urediti zastopanja in zbrati ustreznega dokaznega gradiva. Nadalje ni opravičljiv razlog, da ji je odvetnica, ki jo je zastopala po brezplačni pravni pomoči (sedanja pooblaščenka) odpovedala pooblastilo. Način komunikacije z odvetnikom je notranji odnos stranke in pooblaščenca, kar ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

7.6. Pritožbeno sodišče pritrjuje predstavljenim razlogom. Bistveno je, da iz predloženega opravičila ni razvidno, da se toženka naroka ne bi mogla udeležiti. Pri tem so neutemeljeni očitki, da je sodišče samo (brez ustreznega strokovnega znanja) presojalo zdravniško potrdilo. Sodišče je povzelo le dejstva, ki so splošno znana, pri čemer je, kot rečeno, ključno, da nikjer v potrdilu ni zabeleženo, da se toženka zaradi nenadne bolezni ne bi mogla udeležiti obravnave. Sodišče je povzelo podatke, ki to potrjujejo: ni bilo povišane temperature, normalno dihanje, srčna akcija ritmična in brez šumov. Dejstvo, da je bil toženki predpisan antibiotik, samo še ne pomeni nezmožnosti za udeležbo na glavni obravnavi.

8.7. Pritožba govori, da toženke ni zastopal odvetnik, a to iz spisa ni razvidno. V spisu je že vse od prve toženkine vloge (pritožba z dne 19. 5. 2022) pooblastilo njene sedanje pooblaščenke. Res je toženka v nekaj vlogah opisovala, kako je noče zastopati noben odvetnik, a vendar po podatkih spisa pooblastilo njene sedanje pooblaščenke ni bilo preklicano ali odpovedano. Pa tudi sicer drži, da odnos med stranko in njenim pooblaščencem ne predstavlja opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj gre za notranje razmerje med stranko in odvetnikom.

9.8. Končno je bilo v sodni praksi in pravni teoriji že pojasnjeno, da sodišče stranke ni dolžno obvestiti, da njenemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo; velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. To seveda pomeni, da bi bila toženka tista, ki bi morala preveriti, ali bo glavna obravnava opravljena ali pa zaradi njenega opravičila preložena. Če tega ni naredila, gre njej v škodo, in se ne more sklicevati, da je izvedela, da je bila glavna obravnava opravljena, šele ob vročitvi zapisnika o glavni obravnavi, kar potrjuje pomislek sodišča prve stopnje o pravočasnosti podanega predloga.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 366. člena ZPP).

O PRITOŽBI ZOPER SODBO:

10.Tudi v pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje pred drugim sodnikom ali sodiščem.

11.Toženka navaja, da je že na pripravljalni narok pristopila brez pooblaščenega odvetnika in bolna, narok pa je bil nato preložen zaradi predloga tožnika, kar je pristransko, saj ga na njen predlog sodišče ni hotelo preložiti. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh njenih navedb na pripravljalnem naroku in v zapisnik ni hotelo napisati imen prič z naslovi. Glavno obravnavo je zaključilo brez njenega zaslišanja, kar je absolutna bistvena kršitev postopka in pristranska odločitev v korist tožnika. Toženka ni imela možnosti sodelovati v pravdi, njeno zaslišanje bi bilo ključno. Sodišče ni zaslišalo prič B. B. in C. C., ker toženka ni sporočila naslovov, pri čemer ji je sodišče reklo, da lahko navedbe in dokaze poda še na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer pa je zaradi zdravstvenih razlogov razlogov ni bilo, o čemer je bilo sodišče pravočasno obveščeno. V zvezi s tem, ko sodišče prve stopnje ni sprejelo pisne izjave B. B., ker naj ne bi bila priložena kopija osebne izkaznice, toženka opozarja, da to ni res, saj je bila kopija osebne izkaznice priložena.

12.V zvezi z obstojem izvenzakonske skupnosti pritožba navaja, da sodišče ni preverilo navedb v zvezi s postopkom pred družinskim sodiščem. Opozarja, da je listine o tem dal v spis tožnik in so v prilogi A71. Ugotovljeno je bilo, da udeleženca že vrsto let živita v življenjski skupnosti, podobni partnerskemu razmerju, zaradi česar sta varovana pred nasiljem drug drugega kot družinska člana po 2. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND), česar sodišče ni presojalo. Nadalje je sodišče spregledalo kazensko ovadbo in zapisnik o postopku poravnavanja s sporazumom, iz katerega izhaja, da je šlo za nasilje v družini, kar potrjuje obstoj izvenzakonske skupnosti. Na posnetku v spisu (B39) tožnik dvakrat poudari, da je toženka pri njem živela brezplačno 20 let, kar sodišče zanemari in ugotovi, da je stanovala pri tožniku na podlagi prekarija. To je po mnenju toženke zmotno in neobičajno.

V nadaljevanju pritožba opozori na več okoliščin, ki po prepričanju toženke kažejo na obstoj izvenzakonske skupnosti. Toženec je med podajanjem navedb o intimnostih zardeval. Poleg tega je sam izpovedal, da je toženki predlagal, da nepremičnino na naslovu Č. proda ali trži kot parkirišče (list. št. 200) - če bi toženka nepremičnino prodala, bi bilo logično, da se je strinjal, da se toženka preseli k njemu.

Nadalje toženka navaja, da je glede 37.000 EUR sodišče verjelo tožniku, pri tem pa njegovi lastnoročni zapisniki ne potrjujejo, da je vrnil 2/3 zneska. V enem od zapisov piše celo, da je izročil denar D. D. (ki je mati tožnikove hčere E. E.), o tem sodišče tožnika ni nič vprašalo. Tožnik je imel denar na računu in bi ga lahko vrnil v celoti, a ga je koristil za svoje potrebe - tudi za odplačevanje kupnine za stanovanje na naslovu A. Zapiski so brez podpisa toženke o prejemu vrnjenih zneskov. Toženka je prejem zneskov zanikala, denar sta pravdni stranki porabila za dokončno plačilo kredita za stanovanje na naslovu F. in za nakup stanovanja na naslovu A. Toženka je predložila potrdilo o nakupu balkonskih vrat (26. 9. 2011), tožnik pa je priznal, da je toženka plačevala njune skupne izlete in dopuste iz denarja iz dediščine. Toženki zato ni jasno, zakaj sodišče ni verjelo, da je denar porabljen med drugim za njuno skupno življenje. Glede dopustov in izletov pritožba izpostavi, da prijateljice, na katere se sklicuje sodišče (s katerimi naj bi hodil tožnik na dopust), pred letom 2023 niso hodile s tožnikom na dopust ali izlet, ker je takrat hodil le s toženko, z njim tudi nikoli niso bivale pod isto streho. Iz kupona X je razvidno, da je toženka tožniku podarila komplet 8 nastavkov za britje gillette. Toženka opozarja, da takšna majhna darila dokazujejo intimnost med njima, takih daril ni pričakovati med osebami, ki so le prijateljice. Končno je tožnik toženki pred leti podaril zaročni prstan.

Neživljenjsko je, da bi tožnik toženko sprejel na dom kot brezdomko, zaradi usmiljenja. Nelogično je, da bi brezdomki dovolil bivanje v istem gospodinjstvu, skrb za hišnega ljubljenčka, skupno urejanje vrta, skupno preživljanje prostega časa, da bi z njo skupno obiskoval restavracije, veselice in jo dejansko preživljal 20 let. Vse to je lahko le posledica izvenzakonske skupnosti. Pritožba opozarja, da sodišče ni štelo za pomembno, da sta pravni stranki med dopusti vedno bivali v isti sobi in postelji, kar v očeh povprečnega človeka pomeni obstoj določene intimnosti, ki med prijatelji ni običajna. Dokazila potrjujejo, da je toženka sobe najemala v imenu obeh. Tožnik v času bivanja s toženko ni bival drugje, ni imel druge partnerske zveze. Ko sodišče piše, da bi lahko toženka predložila dokumentacijo o nosečnosti in dokazovala intimnost s pričami, pritožba odgovarja, da sta si s toženkom delila intimnost doma in preživljanja skupnega časa - toženec tega ni zanikal. Pritožba navaja še, da se sodišče ni opredelilo do dokaza, da je toženka urejala primopredajo stanovanja na naslovu F., kar izhaja iz e-pošte med njo in podjetjem G. z dne 31. 8. 2012, kar spet ne bi bilo običajno, če bi toženko tožnik sprejel na stanovanje kot brezdomko. Pritožba nadaljuje z navedbami o krhanju zveze pravdnih strank po letu 2017 in tožnikovem vdajanju alkoholu, zaradi česar je bil čedalje bolj nasilen, pri tem se sklicuje na poročilo PP ... z dne 6. 3. 2023.

11.Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njenoprao zavrnitev.

12.Pritožba je utemeljena.

13.Na trditve, ki se nanašajo na odsotnost tožnice z zadnje glavne obravnave, je bilo že odgovorjeno zgoraj, ko je odločeno o pritožbi zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje. Res je, da toženka ni bila zaslišana, a je to posledica dejstva, da se neopravičeno ni udeležila glavne obravnave. Prav tako je razlog, da nista bili zaslišani priči B. B. in C. C. v tem, da toženka ni sporočila njunih naslovov. Res je, da ji je bilo na prvem naroku rečeno, da bo lahko navedbe in dokaze podala še na prvem naroku za glavno obravnavo. Tak pravni pouk je v skladu z določbami ZPP, nikakor pa ne pomeni, da naslovov ne bi mogla sporočiti že pred tem v pisni vlogi. Kot je že bilo pojasnjeno, pa se glavne obravnave 20. 11. 2023 ni udeležila brez opravičljivega razloga. V zvezi s pisno izjavo priče B. B. pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba prav, ko navaja, da je bila kopija njegove osebne izkaznice naknadno predložena. A vendar je pomembno, da je tožnik zahteval neposredno zaslišanje te priče (list. št. 100), česar pa ni bilo mogoče opraviti, saj sodišče njegovega naslova ni imelo.

14.Toženka v pritožbi omenja, da se zaradi dolgotrajne in hude bolezni ni mogla pripraviti na glavno obravnavo in da je bila brez odvetnika. Iz spisa ni razvidno, da bi toženka trpela zaradi dolgotrajne hude bolezni, prav tako pa je bilo že pojasnjeno v obrazložitvi, ki se nanaša na pritožbo zoper sklep, da je iz spisa razvidno, da je toženka imela ves čas pooblaščenko - isto, ki jo zastopa tudi sedaj v pritožbenem postopku.

15.Ko pritožba navaja, da sodišče ni hotelo zapisati v zapisnik vseh njenih navedb (tudi ne imen in naslovov predlaganih prič), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to iz zapisnika naroka z dne 20. 11. 2023 ni razvidno. Toženka bi namreč, če se ni strinjala z zapisnikom, lahko odklonila njegov podpis in potem pojasnila, zakaj ni podpisala zapisnika, a je zapisnik brez pripomb (ki bi bile razvidne iz njega) podpisala. Glede na to pritožbeno sodišče ne sprejema trditev, da sodišče prve stopnje ni vneslo v zapisnik vseh toženkinih navedb. Končno je iz zapisnika razvidno, da je na naroku 20. 11. 2023 toženka podala zelo dolge navedbe, ki obsegajo več kot 7 strani zapisnika, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zelo obširno zapisalo njene navedbe.

16.Ni res, da bi sodišče naroka (razpisanega za 20. 3. 2023) na zahtevo toženki ni hotelo preložiti, a ga je nato preložilo na zahtevo tožnika. Res je, da je najprej na prošnjo toženke odgovorilo, da narok ne bo preložen, vendar pa je kasneje, ko je za preložitev zaprosil tudi tožnik, narok preložilo, kot razlog pa je navedlo odsotnost pooblaščencev obeh pravdnih strank. Preklic je bil v tem primeru logičen, saj se naroka nobena stranka ni mogla udeležiti. Če pa ima pritožba v mislih, da je sodišče prve stopnje 20. 11. 2023 po končanem pripravljalnem naroku ni takoj izvedlo prvega naroka za glavno obravnavo, ki ga je na prošnjo tožeče stranke preložilo, pa je treba pojasniti, da je bil narok preložen zaradi na pripravljalnem naroku podanih obširnih navedb toženke (več kot 7 strani besedila), na katere tožnik ni mogel takoj odgovoriti, zato mu je sodišče dalo rok za odgovor. Prav tako pa je dalo rok toženki za predložitev dokazov. V tem pritožbeno sodišče ni vidi nič pristranskega.

17.Se je pa pritožbenemu sodišču glede na izvedene dokaze postavilo vprašanje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o obstoju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Več je namreč okoliščin, ki kažejo, da je med njima obstajala izvenzakonska skupnost. Tako npr. iz priloge A71 izhaja, da pravdni stranki že vrsto let živita v življenjski skupnosti, podobni partnerskemu razmerju, zaradi česar sta varovana pred nasiljem drug drugega kot družinska člana po 2. členu ZPND. Podobno izhaja iz kazenske ovadbe in zapisnika o postopku poravnavanja s sporazumom (B9), iz katerega izhaja, da je šlo za nasilje v družini, kar vsekakor kaže, da bi lahko šlo za izvenzakonsko skupnost. Pomemben je posnetek na zgoščenki v prilogi B39, kjer tožnik dvakrat poudari, da je toženka pri njem živela brezplačno 20 let, kar vsekakor ponovno kaže na neko trajnost zveze med pravdnima strankama - če bi šlo zgolj za prekarij, tožnik toženke gotovo ne bi (po njegovih lastnih besedah) preživljal 20 let. Tudi dejstvo, da je tožnik sam izpovedal, da je toženki predlagal, da nepremičnino na naslovu Č. proda ali trži kot parkirišče (list. št. 200) kaže, da se je tožnik očitno strinjal, da bo živela pri njemu - v primeru prodaje namreč ne bi imela nobene druge nepremičnine, kjer bi prebivala. Drži, kar opozarja pritožba, da je mnogo bolj prepričljivo, da je toženka 37.000 EUR nakazala (nakazilo ni sporno) tožniku, da bi s tem prispevala k poplačilu kredita za tožnikovo prejšnje stanovanje in za nakup večjega stanovanja, kot pa navedba in izpovedba tožnika, da mu je toženka denar nakazala, da bi ga skrila pred upniki (pri izpovedbi tudi sam ni bil prepričan, če gre za tak razlog, saj je rekel, da vsaj on tako meni), pri čemer pa ni navedel, kdo bi bili ti upniki in kake dolgove naj bi imela toženka (izpovedal je o izvršbi za plačilo grobnine, kar pa je manjši znesek, zaradi katerega ne bi bilo treba skrivati 30.000 EUR). Izpovedal je, da je potem on denar občasno izročal toženki, kar je dokazoval z zapiski v njegovi beležki, iz katere pa ni razvidno, da bi toženka prejem denarja potrjevala s podpisom. Nadalje na obstoj izvenzakonske kažejo tudi dokazi o skupnih izletih in zlasti skupnem preživljanju dopustov. Iz dokazil, ki jih je v spis vložila toženka, izhaja, da sta se pravdni stranki večkrat letno podali na skupni dopust (npr. v letu 2011: 5. do 8. 2., 28. do 31. 7., 16. do 20. 10., 20. do 22. 12., v letu 2012: 3. 2. do 5. 2., 4. do 9. 6., 23. do 25. 9., 30. 9. do 4. 10., 3. do 4. 11., 30. 11. do 2. 12., podobno število skupnih letovanj je tudi v letu 2013, 2014, nekaj manj tudi v letu 2018, itd.). Vse te listine skupaj s tožnikovim priznanjem, da je stroške letovanj krila tožnica dokazujejo, da sta pravdni stranki skupaj preživljali veliko skupnih dopustov v isti sobi, kar je je nedvomno eden od dokazov, ki kažejo, da ni šlo zgolj za prijatelja, ampak da bi lahko šlo za izvenzakonsko razmerje. Povsem neprepričljiva in nelogična je glede tega izpovedba tožnika, da je šel skupaj s toženko na izlet, da bi jo prepričal, da se prostovoljno odseli. Številčnost skupnih dopustov pravdnih strank v skupni sobi namreč dokazuje ravno nasprotno - veliko intenzivnost njunega odnosa. Res je, kar navaja pritožba, da fotografija, na kateri je tožnik s prijateljicama na dopustu leta 2023, ne dokazuje drugega kot to, da so se srečali na dopustu v letu 2023. Trditve, da je tudi poprej večkrat šel v hribe, na morje in podobno s I. I., pa tožnik ni dokazal, saj tudi, ko je bil zaslišan, o tem ni nič izpovedal. O tem, kako in s kom je preživljal dopuste pred tem, pa govorijo omenjeni listinski dokazi, ki potrjujejo navedbe toženke. Pomemben dokaz, ki kaže na obstoj izvenzakonske skupnosti, je tudi to, da se je z nepremičninsko agencijo glede prodaje (primopredaje) tožnikovega stanovanja na naslovu F. dogovarjala toženka, kar izhaja iz predloženih e-poštnih sporočil (priloga B22) - če bi toženka stanovala pri tožniku v stanovanju le na podlagi prekarija, potem ji po prepričanju pritožbenega sodišča ta gotovo ne bi prepustil dogovarjanja za prodajo njegovega stanovanja. Nelogično je nadalje, da bi tožnik nekomu za simboličnih 100 EUR dal avtomobil. Da je avtomobil za 100 EUR dal toženki je izpovedal sam in tudi to nakazuje na obstoj izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Na neverodostojnost tožnikovih trditev oz. neresničnost izpovedb kažejo listinski dokazi. Tožnik je npr. izpovedal, da sta bila s toženko skupaj na dopustu kakšnih 15 let nazaj, kar ne drži, saj iz prej navedenih listin izhaja, da sta na skupne dopuste hodila tudi kasneje. Prav tako je v vlogi z dne 5. 12. 2023 trdil, da ni alkoholik, pri čemer pa iz listinskih dokazov (B9) izhaja, da je s potrdilom dokazoval, da se udeležuje srečanj skupine Anonimnih alkoholikov na lokaciji ... in se zavezal, da bo to skupino obiskoval tudi v bodoče.

18.Vsi ti pomisleki vodijo k zaključku, da dejansko stanje glede obstoja izvenzakonske skupnosti ni pravilno ugotovljeno, oz. da izvedeni dokazi dokazujejo kvečjemu nasprotno, da je med pravdnima strankama obstojala izvenzakonska skupnost. Po drugi strani tudi ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti še ne bi zadoščala za zavrnitev tožbenega zahtevka. Obstoj izvenzakonske skupnosti namreč kot tak še ne pomeni, da sporno stanovanja, iz katerega zahteva tožnik izselitev toženke, spada v skupno premoženje pravdnih strank.

19.Ker tega dejstva sodišče prve stopnje (ker je štelo, da med pravdnima strankama ni izvenzakonske skupnosti) ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. To bo moralo v luči gornjih pomislekov ponovno oceniti izvedene dokaze glede obstoja izvenzakonske skupnosti in v primeru, če bo ugotovilo, da ta obstaja oz. je obstajala, ugotoviti tudi ali sporno stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, potem pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do celega sklopa dejstev pomembnih za odločitev, zato bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo ta pravno odločilna dejstva, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa, kolikor gre za vprašanje ali stanovanje sodi v skupno premoženje, njegovo celotno izvedbo. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja.

20.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Npr. VSL Sklep I Cpg 788/2017, VSC Sklep II Ip 134/2022 in drugi.

3A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 469, 470.

4Uradni list RS, št. 16/2008, s spremembami.

5Prim. šesti odstavek 236.a člena ZPP: "Sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki. <em>Zaslišanje priče sodišče mora izvesti, če tako zahteva katera od strank.</em>

6Da gre za skupno premoženje je ugovarjala toženka, nasprotno pa tožnik zatrjuje, da ne gre za skupno premoženje.