Jedro

Materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem sporu predstavlja 3. člen Konvencije, ki določa, da se za civilno nepogodbeno odgovornost glede prometnih nesreč uporabi zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča, torej zakonodaja RH.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek v višini 1.494,74 EUR nadomesti z zneskom 1.715,06 EUR.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 140,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbenega zahtevka v višini 2.250,00 EUR predmetni pravdni postopek v tem delu ustavi (točka I izreka) in da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožnici znesek 7.869,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 7.750,00 EUR od 19. 11. 2015 dalje do plačila ter od zneska v višini 119,14 EUR od 1. 2. 2016 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka II izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.494,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper citirano odločbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija točki II in III izreka odločbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 3. člen Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (v nadaljevanju: Konvencije, ki je bila sprejeta dne 4. 5. 1971 v Haagu), zato se je neutemeljeno sklicevalo na pravo Republike Hrvaške (v nadaljevanju: RH), ki z danim primerom nima nič skupnega in na orientacijske kriterije Vrhovnega sodišča RH za določanje višine nepremoženjske škode. Konvencijo je namreč leta 1976 podpisala Socialistična federativna Republika Jugoslavija (v nadaljevanju: SFRJ), slednja pa avtomatično ne velja za vse njene pravne naslednike, zato bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu s 4. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP) uporabiti določila Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, št. 846/2007 z dne 11. 7. 2007 (v nadaljevanju: Uredbe Rim II), ki v tretjem odstavku 4. člena napotuje na uporabo slovenskega prava, ki je očitno v najtesnejši zvezi s škodnim dejanjem, saj ima tožnica v RS stalno prebivališče, prav tako pa je tukaj nastal pretežni del nepremoženjske škode. Da je temu tako izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2036/2004 z dne 30. 6. 2005, na katero se pritožba sklicuje. Ob tem pa pritožba še dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000, zavzelo stališče, da je tudi Konvencija želela pravo "lex loci actus" določiti kot odločilno zgolj v primeru, če se ne pokaže kakšna tesnejša vez z drugim pravom. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in meni, da je le - ta prenizka, saj je razlika z odškodnino, ki bi jo tožnica prejela, če bi sodišče prve stopnje uporabilo slovensko pravo, enostavno prevelika, da bi lahko bila prisojena odškodnina pravična. Pritožba se tako zavzema, da se tožnici iz naslova nepremoženjske škode prizna celotna vtoževana odškodnina. Nazadnje pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da je tožnica tekom predmetnega pravdnega postopka delno umaknila svoj tožbeni zahtevek za znesek 2.250,00 EUR, kolikor je znašalo toženkino nakazilo nespornega dela odškodnine, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da je tožnica v pravdi v tem delu uspela. V tej zvezi pritožba še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici ne glede na dosežen uspeh v pravdi priznati stroške izdelave izvedenskega mnenja in njegove pisne dopolnitve in da toženki ne bi smelo priznati pravdnih stroškov kilometrine za pristop njene pooblaščenke na posamezni narok za glavno obravnavo, saj si je slednja prostovoljno izbrala odvetnika, ki ima sedež zunaj območja sodišča. 4. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

5. Toženka izpodbija točko III izreka odločbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženki v skladu s četrtim odstavkom 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) prizna še 480 točk za pot na štiri naroke za glavno obravnavo.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je toženka zahtevala povrnitev urnine za zastopanje na narokih za glavno obravnavo, saj je v skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT dejansko zahtevala povrnitev urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja na posamezni narok za glavno obravnavo. Pooblaščenka toženke ima namreč sedež v Ljubljani, zato je za vsakega izmed štirih narokov porabila uro in po časa, da se je nanj pripeljala. Za uro in pol vožnje na narok pa pripada odvetniku 60 točk v eno smer, v obe smeri torej 120 točk, kar za vse štiri naroke skupaj znaša 480 točk. 6. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

8. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

9. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbama zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa je v zvezi s stroškovno odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

10. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da se je tožnica dne 30. 6. 2013 na otoku C. v RH telesno poškodovala v prometni nesreči, povzročitelj katere je bil Slovaški državljan, sicer zavarovanec toženke s sedežem na Češkem. Prav tako je pritožbeno nesporna pasivna legitimacija toženke, odgovornost njenega zavarovanca in stvarna ter krajevna pristojnost sodišča prve stopnje.

11. Glede na povzeta pritožbeno nesporna dejstva, se sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem sporu predstavlja 3. člen Konvencije, ki določa, da se za civilno nepogodbeno odgovornost glede prometnih nesreč uporabi zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča, torej zakonodaja RH.

12. Tožnica neutemeljeno navaja, da navedena Konvencija ne velja za pravne naslednike nekdanje SFRJ, saj jo je RS prevzela z Aktom o ratifikaciji nasledstva z dne 22. 5. 1992, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da so tudi RH, Slovaška in Republika Češka ratificirale Konvencijo, zato ne pride v poštev uporaba Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju: ZUKZ), ki v 3. členu določa, da se ta zakon ne uporablja za razmerja z mednarodnim elementom, če so urejena v drugem zveznem zakonu ali mednarodni pogodbi. Smiselno enako velja tudi za ZMZPP, ki v 4. členu prav tako določa, da se ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi.

13. V danem primeru tudi ni mogoče uporabiti Uredbe Rim II, ki se v primeru kolizije zakonov uporablja za nepogodbene obveznosti v civilnih in gospodarskih zadevah (1. člen), saj slednja v skladu s prvim odstavkom 28. člena ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, katere pogodbenice so ena ali več držav članic v času sprejetja te uredbe in ki določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti. Državi članici Evropske unije, v katerih imata prebivališče oziroma sedež pravdni stranki (RS in Češka) sta bili namreč v času sprejeta Uredbe Rim II že pogodbenici Konvencije, ki je tudi specialnejši predpis nasproti Uredbi Rim II, ki nepogodbene obveznosti v civilnih in gospodarskih zadevah ureja širše, medtem ko Konvencija ureja izključno nepogodbeno odškodninsko odgovornost v zvezi s prometnimi nesrečami z mednarodnim elementom (lex specialis derogat legi generali). Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da RH v času prometne nezgode še ni bila članica Evropske unije, saj je to postala šele dne 1. 7. 2013, zato Uredba Rim II, v skladu s 3. členom Konvencije, še ni predstavljala zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča. 14. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje v luči tožničine pritožbene graje še dodaja, da bi bilo v konkretnem primeru tudi v skladu s prvim odstavkom 4. člena Uredbe Rim II potrebno uporabiti pravo RH kot države v kateri je škoda nastala. Sodišče druge stopnje je namreč v sklepu, opr. št. I Cp 1270/2016 z dne 20. 12. 2016, že pojasnilo, da se v skladu s sodno prakso Sodišča EU, kot kraj nastanka škode v smislu prvega odstavka 4. člena Uredbe Rim II, upošteva zgolj kraj nastanka prve oziroma neposredne škode, ki pa je nedvomno v RH, kjer se je zgodila obravnavana prometna nesreča in kjer je bila tožnica tudi hospitalizirana (v Kliničnem centru R.). Vse ostale telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč predstavljajo zgolj posledice telesnih poškodb utrpelih v obravnavanem škodnem dogodku. V obravnavanem primeru tako ni mogoče uporabiti izjeme od splošnega pravila iz tretjega odstavka 4. člena Uredbe Rim II, saj sta edini okoliščini, ki predmetni škodni dogodek povezujeta z RS državljanstvo oziroma prebivališče tožnice in dejstvo, da je njeno nadaljnje zdravljenje potekalo v RS, pri čemer pa ti navezni okoliščini za izbiro prava pri sojenju v tem sporu z mednarodnim elementom ne moreta biti pravno odločilni, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15. Prav tako v danem primeru ni mogoče uporabiti katere izmed izjem iz točke (a) ali (b) 4. člena Konvencije, saj v obravnavani prometni nesreči nesporno ni bilo udeleženo samo eno vozilo, udeleženi vozili pa tudi nista bili registrirana v isti državi. Posledično se tožnica neutemeljeno sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000, saj se slednji ne nanaša na dejansko stanje primerljivo obravnavanemu. V navedeni referenčni zadevi je namreč prišlo do trčenja v obcestni drog na cesti v Korziki v Republiki Franciji, pri čemer je imela tožeča stranka stalno prebivališče na območju RS, pa tudi vozilo iz zavarovanja katerega je tožeča stranka zahtevala odškodnino je bilo registrirano v RS, zato je sodišče utemeljeno uporabilo izjemo iz točke (a) 4. člena Konvencije, saj tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do nesreče prišlo zaradi izogibanja neznanemu vozilu (ki bi lahko bilo registrirano v katerikoli državi, ne glede na to ali je članica Konvencije ali ne).

16. Sodišče prve stopnje je tako za presojo nepogodbene odškodninske odgovornosti toženke iz naslova obravnavane prometne nezgode, v skladu s 3. členom Konvencije, pravilno uporabilo pravo RH, pri čemer ga je bilo dolžno uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda, vključno s sodno prakso te države1. Posledično je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za (ne)premoženjsko škodo utemeljeno upoštevalo določbe 1100. člena in 1104. člena hrvaškega Zakona o obveznim odnosima (v nadaljevanju: ZOO), pri čemer sta navedena člena identična 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri denarne odškodnine pravilno upoštevalo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine ter Orientacijske kriterije za določanje višine nepremoženjske škode, ki jih je dne 29. 11. 2002 sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča RH, saj slednji predstavljajo ustaljeno sodno prakso.

17. Upoštevajoč navedeno in izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 17. 5. 2017 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje) ter njegovo pisno dopolnitev z dne 9. 5. 2018 (kateremu ni nasprotovala nobena pravdna stranka), je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine, saj zgoraj navedeni orientacijski kriteriji za fizične bolečine določajo dnevno odškodnino v višini 50,00 EUR za hude bolečine; 30,00 EUR za srednje hude bolečine in 10,00 EUR za lahke bolečine.

18. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica v predmetnem škodnem dogodku utrpela zlom prsnice, udarnino levega kolena in leve podlakti ter zvin zapestja, pri tem pa ni trpela trajnih zelo hudih in hudih telesnih bolečin (z izjemo nekaj trenutkov v času trka, za kar ji je sodišče prve stopnje prisodilo 250,00 EUR); trajne srednje hude telesne bolečine je trpela cca. 10 dni po nezgodi in nato nadaljnjih 10 dni še trajne lahke telesne bolečine.

19. Glede bodočih občasnih lahkih telesnih bolečin, ki naj bi se tožnici pojavljale pri težjih fizičnih delih in večjih naporih, je izvedenec prof. dr. M.V., dr. med. pojasnil, da tovrstne bolečine niso objektivizirane s klinično ugotovljenimi trajnimi anatomskimi ali funkcionalnimi posledicami, zato jim sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine utemeljeno ni nalagalo večje teže, saj je imenovani izvedenec dopustil zgolj hipotetično možnost, da se pojavljajo kot posledica poškodb mehkih delov pri zlomu prsnice in po poškodbi levega zapestja, ob tem pa pojasnil, da se je zdravljenje poškodb, ki jih je utrpela tožnica, zaključilo v treh do štirih tednih in brez posebnosti. Zlom prsnice brez premika se je namreč brez posledic zacelil v 3 tednih; klinični znaki lažje udarnine na zunanji strani levega kolena so izzveneli že do prvega pregleda in prav tako niso pustili trajnih posledic; smiselno enako velja za udarnino na levi podlakti, ki se je brez specifičnega zdravljenja sanirala v nekaj dneh in ni pustila trajnih posledic; pri osebnem pregledu zaradi izdelave izvedenskega mnenja pa izvedenec ni opazil niti posebnosti na levem zapestju.

20. Prav tako tožnica ni trpela večjih nevšečnosti med zdravljenjem, saj je poleg enodnevne hospitalizacije prestala še kontrolni pregled pri kirurgu, 4 preglede pri psihiatru in osebnem zdravniku, 10 RTG slikanj ter krajšo protibolečinsko terapijo (3 - 4 tedne je jemala analgetike).

21. Navkljub temu pa je sodišče prve stopnje v okviru prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi zgoraj opisane občasne lahke telesne bolečine; začasne težave, ki jih je tožnica sicer zmotno uveljavljala v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjski aktivnosti - težave s hojo po stopnicah, z dvigovanjem, študijem in koncentracijo, opravljanjem gospodinjskih del ter športnimi aktivnostmi; nevšečnosti med zdravljenjem in (neutemeljeno) posttravmatsko stresno motno (o kateri bo govora v nadaljevanju), pri čemer ji je iz tega naslova priznalo dodatnih 850,00 EUR odškodnine.

22. V nadaljevanju tožnica neutemeljeno izpodbija tudi višino prisojene denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu, saj je izvedenec pojasnil, da je primarni strah trajal cca. 10 - 15 minut po škodnem dogodku, sekundarni strah pa je bil intenziven le do kontrolnega pregleda v kirurški ambulanti, nato pa je v naslednjih tednih postopoma izzvenel, saj je relativno kratko zdravljenje tožnice potekalo brez zapletov in posebnosti. Upoštevajoč navedeno, načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in zgoraj navedene orientacijske kriterije, v katerih je odškodnina za strah določena v razponu od 300,00 EUR do 4.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova utemeljeno prisodilo 800,00 EUR odškodnine, saj je izvedenec pojasnil, da strah ni zapustil bistvenih trajnih posledic v duševnosti tožnice.

23. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Res je, da iz psihodiagnostične ocene v izvedenskem mnenju z dne 17. 5. 2017 izhaja, da so pri tožnici v posledici obravnavanega škodnega dogodka prisotni znaki kronične oblike posttravmatske stresne motnje, ki se prepleta s pojavnostjo nespecifične osebnostne motnje, prikritimi depresivnimi simptomi in somatofornimi težavami, vendar je v nadaljevanju pravdnega postopka sodni izvedenec za psihologijo prof. dr. B.Z., klin. psih. spec. v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 9. 5. 2018 pojasnil, da se življenjske sposobnosti tožnice sedaj normalizirajo in ne dosegajo več diagnostične opredelitve, saj so pri njej prisotne le še blage distresne lastnosti (tenzija, anksioznost in disforičnost), ki niso podvržene zdravljenju. Dopolnitvi izvedenskega mnenja tožnica ni nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri tožnici ni izkazano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi opravičevalo prisojo samostojne odškodnine (prehodne psihične težave v obliki posttravmatske stresne motnje je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo že pri prisoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot je to pojasnjeno zgoraj).

24. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje tožnici upravičeno priznalo 2.300,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (in pritožbeno nespornih 119,14 EUR za premoženjsko škodo). Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je toženka tožnici iz naslova predmetnega škodnega dogodka že izplača skupno 3.500,00 EUR odškodnine, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj že izplačana odškodnina presega znesek v tem postopku priznane odškodnine. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da že izplačana odškodnina v višini 3.500,00 EUR ne odstopa bistveno od sodne prakse prisojanja odškodnin v podobnih škodnih dogodkih v RS, kot to neutemeljeno navaja pritožba, zato že izplačana odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za pretrpljeno (ne)premoženjsko škodo.

25. Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj spregleda, da v skladu s pravno teorijo pravda nastopi šele z vročitvijo tožbe toženi stranki, zato slednja v trenutku, ko je tožnica podala delni umik tožbenega zahtevka v višini 2.250,00 EUR še ni bila stranka predmetnega pravdnega postopka. Toženka se je tako v predmetnem pravdnem postopku pravdala samo glede vtoževanega zneska v višini 7.869,14 EUR, pri čemer je v sporu v celoti uspela, zato je tudi upravičena do povrnitve vseh priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov.

26. Prav tako tožnica neutemeljeno graja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje, ne glede na uspeh v pravdi, priznati založene stroške za izdelavo izvedenskega mnenja in njegove pisne dopolnitve. Slednji stroški namreč predstavljajo del pravdnih stroškov (drugi odstavek 151. člena ZPP) in se poračunajo glede na končni uspeh stranke v postopku (prvi odstavek 153. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), v katerem pa je tožnica v celoti propadla.

27. Tožnica s pritožbo neutemeljeno izpodbija tudi toženki priznane pravdne stroške za kilometrino njene pooblaščenke za pristop na posamezni narok za glavno obravnavo, saj ima pravdna stranka, v skladu z 22. členom Ustave RS (v nadaljevanju: URS), pravico do svobodne izbire zagovornika, pri čemer ta pravica ni omejena na kraj sedeža sodišča, kot to zmotno meni pritožba.

28. Stroškovno odločitev sodišča prve stopnje pa utemeljeno izpodbija toženka, ki pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka s stroškovnikom ne zahteva povrnitev urnine za zastopanje na narokih za glavno obravnavo, ampak povrnitev urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja na posamezni narok za glavno obravnavo. Pooblaščenka toženke ima namreč sedež v Ljubljani, zato je za vsakega izmed štirih narokov porabila uro in po časa, da se je nanj pripeljala. Za ta čas pa pripada odvetniku 60 točk za vožnjo v eno smer, v obe smeri torej 120 točk, kar za vse štiri naroke skupaj znaša 480 točk (četrti odstavek 6. člena OT).

29. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točko II izreka izpodbijane odločbe (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

30. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano odločbo v točki IIII izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

31. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

32. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 140,00 EUR, in sicer nagrado za redno pravno sredstvo v višini 250 točk oziroma 114,75 EUR (tar. št. 21/1 OT) in 22% DDV v znesku 25,25 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 363/2017 z dne 23. 5. 2017.