Jedro

Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev ne določata prekluzivnega roka za vložitev prošnje, vendar 35. člen ZMZ določa, da mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v RS, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. To pomeni, da se vsak primer presoja posebej, glede okoliščin primera. V obravnavanem primeru pa je bil tožnik že dne 16. 9. 2011 prijet s strani policistov ob ilegalnem prehodu meje, prošnjo za mednarodno zaščito pa ni vložil do dne 22. 9. 2011, ko je že bil v postopku odstranitve iz države. Tožena stranka je tako utemeljeno sklepala, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi morala biti vsa njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi, tega pa ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Svojo odločitev je oprla na določbo 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljil s tem, da je izvorno državo zapustil, ker je imel težave zaradi vere, v nadaljevanju obrazložitve nato podrobno povzema tožnikove razloge. Ugotavlja tudi, da se je tožnik, ko je zapustil izvorno državo in preden je prišel v Republiko Slovenijo, nahajal že v Grčiji in na Madžarskem. Iz Madžarske je bil vrnjen v Srbijo in nato v Grčijo, vendar nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je izjavil, da je želel oditi v Italijo. Svojo prošnjo je utemeljil tudi s tem, da za mednarodno zaščito zaproša, da bi bil premeščen iz zaprtega oddelka v Postojni na odprti oddelek v Azilnem domu v Ljubljani, da bi pridobil mednarodno zaščito in bi se lahko prosto gibal. Na podlagi depeše PU Celje z dne 17. 9. 2011 je ugotovila, da je tožnik 15. 9. 2011 nezakonito prestopil državno mejo z Republiko Slovenijo na mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje, 16. 9. 2011 pa je bil prijet s strani slovenske policije. Za mednarodno zaščito ob prijetju policije ni zaprosil, zaradi česar je bil odpeljan v Center za tujce v Postojni, kjer je dne 22. 9. 2011 podal lastnoročno izjavo, da zaproša za mednarodno zaščito. Na podlagi navedenega tožena stranka sklepa, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to (večkrat) možnost imel. V kolikor bi bil resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je prišel v stik s slovenskimi policisti. Očitno pa se je zavedal, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namerno prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije. Zato je presodila, da na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, sklepala pa je tudi, da je prošnjo vložil, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožena stranka je tudi ocenila, da je s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav in da njegovim izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Sklicuje se tudi na določbo 4. točke 22. člena ZMZ, po kateri pristojnemu organu ni treba pridobiti informacije o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ, če ni bila ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in posledično zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila bistvena kršitev postopka podana s tem, ker odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazili v spisu. Tožena stranka ni celovito obrazložila, zakaj naj bi tožnik zlorabljal ali zavajal postopek mednarodne zaščite. Zaključila je zgolj, da tožnik ni izrazil namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito takoj, temveč šele v roku šestih dni, ko je bi priprt s strani policije. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. V določbi 35. člena ZMZ je določeno le, da mora tujec v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. ZMZ med drugim določa tudi, da mora biti prosilec za mednarodno zaščito seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kdaj je bil tožnik seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v postopku. Šele od časa, ko je bil tožnik seznanjen s postopkom pridobitve mednarodne zaščite, pa do podaje prošnje, je mogoče ugotavljati, ali jo je vložil takoj, ko je bilo to mogoče. Poleg tega je tožnik tudi pojasnil, da ni vedel, kje lahko zaprosi za azil. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in spremeni. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 5. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem, ko se po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Na podlagi dejanskega stanja, kateremu tožnik ne ugovarja, je pravilno presodila, da obstajata zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, da pa je za to možnost imel. Tožnik je bil že dne 16. 9. 2011 prijet s strani policistov ob ilegalnem prehodu meje, prošnjo za mednarodno zaščito pa ni vložil do dne 22. 9. 2011, ko je že bil v postopku odstranitve iz države. Tožena stranka je utemeljeno sklepala, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi morala biti vsa njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi, tega pa ni storil. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje pritrdil, da je bila njegova ciljna država Italija.

Sodišče ne pritrjuje tožniku, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju sodišča odločitev tožene stranke vsebuje vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za pravilno odločitev. Tožena stranka je v obrazložitvi povzela za odločitev bistvene okoliščine dejanskega stanja ter vprašanja in odgovore ob podaji prošnje tožnika. Tožnik le pavšalno navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v nasprotju z dokazili v spisu. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila, zakaj je ocenila, da tožnik zlorablja in zavaja postopek, in sicer s tem, ko prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Kot rečeno, prijet je bil s strani policistov dne 16. 9. 2011, prošnjo pa je vložil šele 22. 9. 2011, ko je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni zaradi odstranitve iz države.

Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev res ne določata prekluzivnega roka za vložitev prošnje, vendar 35. člen ZMZ določa, da mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. To pomeni, da se vsak primer presoja posebej, glede okoliščin primera, v obravnavanem primeru pa je tožena stranka, kot rečeno, pravilno presodila, da tožnik ni ravnal v skladu z navedenim členom ZMZ.

Za odločitev v zadevi tudi ni pomembno, kdaj je bil tožnik seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v postopku. Nepravilno je stališče tožnika, da je šele od tega časa mogoče ugotavljati, ali je tožnik vložil prošnjo takoj, kot je bilo to mogoče. Kot rečeno, je od vsakega prosilca za mednarodno zaščito, ki je resnično preganjan, moč pričakovati, da bo prošnjo vložil takoj, ko bo to mogoče. Tožnik pa bi torej prošnjo lahko vložil že dne 16. 9. 2011, ko je bil prijet s strani slovenskih policistov.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik. Njegov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, sam pa ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.