Up-106/98

16. 7. 1998

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi B. B., ki ga zastopajo M. Z.-R., M. S.-R. in Z. S., odvetniki v L. na seji dne 16. julija 1998

o d l o č i l o:

Ustavna pritožba B. B. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 125/98 z dne 15.4.1998 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 471/98 z dne 23.4.1998 in zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 440/98 z dne 16.4.1998 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp138/98 z dne 22.4.1998 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.V ustavni pritožbi, vloženi dne 21.4.1998 in kasneje nekajkrat dopolnjeni, pritožnik izpodbija v izreku tega sklepa navedene sodne odločbe.

2.Pritožnik navaja, da mu je bil pripor podaljšan po pomoti in zaroti, da je pošten, da ima triletnega sina, zaročenko, hišo, službo, skratka vse za normalno življenje. Čudi se, da mora ravno on biti toliko časa v priporu, medtem ko se na prostost spušča "prave kriminalce". Sam naj bi imel klavstrofobijo, zaradi pripora pa trpi cela družina. Iz protesta naj bi se bil odločil za gladovno stavko, s katero da bo šel do konca. Hoče le to, da bi se lahko branil s prostosti. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti zavrača, saj naj ne bi bil še nikoli v kazenskem postopku. Odvetniki, ki zastopajo pritožnika, so v dopolnitvi ustavne pritožbe navedli, da okoliščine, navedene v izpodbijanih sklepih, nikakor ne utemeljujejo obstoja realne nevarnosti, da bi obdolženi morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, ter da je obrazložitev zgolj pavšalna. Sodišče po njihovem mnenju za svojo odločitev ne navaja konkretnih dokazov in ne obrazloži, v čem vidi realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, ki se očita pritožniku. Menijo tudi, da ni mogoče prezreti dejstva, da je pritožnik zaradi gladovne stavke tako oslabel, da bi v primeru odprave pripora moral v bolnišnico. Odvetniki pritožnika uveljavljajo kršitev pritožnikove ustavne pravice po 19. členu Ustave.

3.Dne 28.5.1998 so zagovorniki pritožnika Ustavno sodišče obvestili, da je bil pritožniku po vloženi obtožbi podaljšan pripor, njihova pritožba zoper navedeni sklep pa je bila zavrnjena. V vlogi opozarjajo na poslabšano zdravstveno stanje pritožnika, pri katerem po njihovem mnenju v sedanji situaciji ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

4.Dne 1.6.1998 je namestnik Varuha človekovih pravic Ustavno sodišče obvestil o kritičnem zdravstvenem stanju pritožnika, ki naj bi bil v smrtni nevarnosti, in predlagal prednostno obravnavo ustavne pritožbe iz človekoljubnih razlogov. Vlogi je priložil kopijo odredbe predsednika kazenskega senat Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je pripornika dne 30.5.1998 premestil iz Z. L. v KCL, in kopije izvidov o zdravstvenem stanju pripornika.

5.S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Kpr 125/98 z dne 15.4.1998 je preiskovalni sodnik zavrnil predlog zagovornice obdolženca za odpravo pripora, ki je bil zoper njega odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list št.63/94 - v nadaljevanju: ZKP). V obrazložitvi sklepa je navedel, da podatki spisa ne dajejo podlage za odpravo pripora. Okoliščine, ki jih navaja obdolženi, niso take narave, da bi izpodbijale predhodno ugotovljene priporne razloge. Ti razlogi so še vedno izkazani, saj še niso bili zaslišani vsi oškodovanci in priče.

6.S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 471/98 z dne 23.4.1998 je izvenobravnavni senat zavrnil pritožbo zagovornice obdolženca zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora. Senat se strinja z ugotovitvijo preiskovalnega sodnika, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu še vedno obstaja. Dejstvo, da še niso bili zaslišani vsi oškodovanci in priče, po mnenju senata sicer ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na obstoj ponovitvene nevarnosti, vendar pa obstajajo druge okoliščine, ki utemeljujejo obstoj realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja:

Predvidena zaposlitev in gladovna stavka obdolženca pa po mnenju senata tudi ne more omajati obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

7.S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 440/98 z dne 16.4.1998 je izvenobravnavni senat na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP obdolžencu podaljšal pripor za en mesec, to je do 17.5.1998. Pripor je bil med preiskavo na predlog preiskovalnega sodnika tako že drugič podaljšan za en mesec. Po presoji izvenobravnavnega senata je predlog za podaljšanje pripora utemeljen, ker preiskave iz objektivnih razlogov še ni bilo mogoče zaključiti. Senat ugotavlja, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot je v sklepu o odreditvi pripora obrazložil preiskovalni sodnik. Svojo ugotovitev, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bi z istovrstnimi kaznivimi dejanji lahko nadaljeval, če bi bil izpuščen na prostost, je senat utemeljil s sledečimi okoliščinami:

- zoper njega je v teku še ena preiskava zaradi kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika RS (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: KZ RS) kot tudi kazenski postopek na okrajnem sodišču zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ RS.

8.S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 138/98 z dne 22.4.1998 je bila pritožba zagovornikov pritožnika zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnjena kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da "je sodišče prve stopnje navedlo vse konkretne okoliščine, iz katerih je potegnilo na življenjskih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženi, če bi bil na prostosti, ponovil istovrstna kazniva dejanja, zaradi katerih teče preiskava".

9.Realna nevarnost, da bi obdolženi morda storil določeno specifično kaznivo dejanje, je po mnenju pritožbenega sodišča v izpodbijanem sklepu tako nedvoumno obrazložena, da o obstoju ponovitvene nevarnosti ni dvoma. Zaradi velikega obsega kriminalne dejavnosti pritožnika po mnenju sodišča tudi ni možen zaključek, da zaradi razmeroma kratkega časa trajanja pripora ne bi več obstajala realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Tudi možnost ponovne redne zaposlitve in pritožnikova gladovna stavka po mnenju sodišča ne more vplivati na obstoj ugotovljenega pripornega razloga.

S sklepom izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 125/98 je bil dne 2.6.1998 pripor zoper pritožnika odpravljen, s sklepom št. Ks 678/98 istega sodišča pa dne 19.6.1998 ponovno odrejen. Pritožnik je ustavno pritožbo razširil tudi na navedeni sklep, vendar je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (sklep št. Up-106/98 z dne 8.7.1998).

B.

10.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 8.7.1998 sprejel ustavno pritožbo zoper v izreku te odločbe citirane sklepe v obravnavo. Ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zoper pritožnika ponovno odrejen pripor, pa je Ustavno sodišče zavrglo, ker pritožnik ni izkazal, da je zoper ta sklep izčrpal pritožbo kot redno pravno sredstvo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presojalo utemeljenost ustavne pritožbe v okviru, navedenem v izreku te odločbe. Ustavna pritožba je bila v skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predložena v odgovor Višjemu sodišču v Ljubljani in Okrožnemu sodišču v Ljubljani, vendar sodišči nanjo nista odgovorili.

11.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 261/98.

12.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP v 3. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

13.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V, 40) odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZKP, ki urejajo pripor nasploh in pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Obrazložilo je, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora. V odločbah o ustavnih pritožbah (na primer odločba št. Up-75/95 z dne 7.7.1995 - OdlUS IV, 132 - in odločba št. Up-154/95 z dne 11.4.1996 - OdlUS V, 67) pa je Ustavno sodišče obrazložilo, kateri so tisti elementi, ki jih za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti terja Ustava. Na tako postavljena merila za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

14.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb in kazenskega spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da je ustavna pritožba neutemeljena in da z izpodbijanimi sodnimi odločbami ni bila kršena pritožnikova ustavna pravica do osebne svobode.

15.V pravnomočnem sklepu o zavrnitvi predloga za odpravo pripora je sodišče ustrezno argumentiralo nevarnost, da bi pritožnik na prostosti ponovil kaznivo dejanje, katerega je utemeljeno osumljen. Pri tem se je sklicevalo na ugotovitve o obstoju ponovitvene nevarnosti v sklepu o odreditvi pripora, ocenilo, da je navedeni priporni razlog še vedno podan, in svojo oceno podkrepilo z nekaterimi konkretnimi okoliščinami. Iz obrazložitve sklepa druge stopnje je razvidno, da je sodišče pri presoji upoštevalo tudi dodatni okoliščini - predvideno zaposlitev in gladovno stavko pritožnika - in ugotovilo, da ne moreta omajati obstoja pripornega razloga.

16.Tudi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora se sodišče prve stopnje sklicuje na sklep o odreditvi pripora in ugotavlja, da je priporni razlog še vedno podan. Svojo ugotovitev tudi prepričljivo obrazloži z navedbo konkretnih okoliščin. Iz sklepa pritožbenega sodišča pa je razvidno, da je pri odločanju upoštevalo tudi gladovno stavko pritožnika.

17.Okoliščine, ki jih navajajo sodišča v izpodbijanih sklepih in ki so razvidne tudi iz podatkov kazenskega spisa, predvsem veliko število kaznivih dejanj (kvalificirano kaznivo dejanje goljufije, šestnajst kaznivih dejanja goljufije, sedem kaznivih dejanj ponarejanja listin, kaznivo dejanje zatajitve in kaznivo dejanje prikrivanja), vztrajnost in spretnost pri njihovem izvrševanju, velika protipravno pridobljena premoženjska korist (20.000.000 SIT) in dejstvo, da sta zoper pritožnika v teku še dva postopka zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, so po oceni Ustavnega sodišča tehtne do te mere, da je bila na njihovi podlagi verjetnost ponovitve kaznivega dejanja izkazana.

18.Ocena neogibne potrebnosti nadaljnjega trajanja pripora za varnost ljudi je v izpodbijanih sklepih sicer pomanjkljivo obrazložena, vendar pa se sodišča sklicujejo na sklep o odreditvi pripora, v katerem je navedena ocena prepričljivo opravljena. Iz obrazložitve sklepa je tudi razvidno, da je sodišče pri oceni upoštevalo načelo sorazmernosti. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 sprejelo stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. O varnosti ljudi bi bilo po mnenju Ustavnega sodišča težko govoriti, če bi država ljudem v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva. V odločbi št. Up-75/95 je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena, vendar pa mora sodišče pri odločanju o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik oziroma težak poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. To pomeni, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. V odločbi št. Up-154/95 pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je potrebno pri tej presoji upoštevati, da premoženje lahko predstavlja eksistenčno podlago človeka. Ali je s storitvijo premoženjskega delikta ogrožena eksistenčna podlaga ljudi, pa je možno presojati glede na obseg prizadetosti te pravice, kot sta vrednost in pomembnost stvari, pa tudi glede na način storitve. Treba je namreč upoštevati, da gre pri predmetih kaznivega dejanja lahko za takšne stvari, na katerih uporabo se navezujejo na primer možnost opravljanja poklicnega dela in s tem preživljanja ljudi ter način njihovega življenja.

19.Ob sklicevanju na zgoraj navedena stališča in ob dejstvu, da veljavna zakonodaja ne predvideva nobenega milejšega ukrepa za preprečevanje ponovitvene nevarnosti, Ustavno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru nevarnost za poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) tolikšna, da opravičuje odvzem pritožnikove osebne svobode. Treba je namreč upoštevati, da gre pri predmetih kaznivega dejanja za takšne stvari, ki pomenijo možnost opravljanja poklicnega dela in s tem preživljanja ljudi, ter način njihovega življenja. Ob tem je treba posebej izpostaviti kvalificirano kaznivo dejanje goljufije, katerega storitve je pritožnik utemeljeno osumljen. Goljufija naj bi bila namreč storjena v zvezi s prodajo (in nakupom) stanovanja, ki je nedvomno ena najpomembnejših eksistenčnih podlag človeka, pri tem pa naj bi bil kupec oškodovan za takšno vsoto denarja (80.000 DEM), da bi bila povsem realno lahko ogrožena njegova eksistenca. Tudi glede ostalih goljufij, s katerimi naj bi bili oškodovani prodajalci avtomobilov, je treba ugotoviti, da gre za tako visoke denarne vrednosti oškodovanj, da je povsem realno, da bi to lahko vplivalo vsaj na način življenja oškodovancev.

20.Okoliščina gladovne stavke je v izpodbijanih sklepih upoštevana na način, skladen s stališčem Ustavnega sodišča, sprejetim v odločbi št. Up-164/95 z dne 7.12.1995 (OdlUS IV, 138). Po mnenju Ustavnega sodišča gladovna stavka ni pravno utemeljen razlog, s katerim bi bilo v pravni državi mogoče doseči spremembo odločitev organov oblasti, sprejetih na zakonit način. V primeru, da gladovna stavka povzroči okvaro zdravja (psihičnega ali fizičnega) stavkajočega pripornika ali se pojavi celo nevarnost za njegovo preživetje, pa je to novo okoliščino nedvomno treba pretehtati v kontekstu z vsemi ostalimi, za odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti relevantnimi okoliščinami, in ugotoviti (ob uporabi načela sorazmernosti), ali nevarnost morebitnega posega v varnost ljudi še odtehta poseg v pravice obdolženca - ne več le v njegovo pravico do osebne svobode, ampak morda celo v pravico do življenja (2. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - Uradni list RS, št. 33/94). V primeru gladovno stavkajočega pripornika morajo sodišča torej redno spremljati njegovo zdravstveno stanje in če bi se izkazalo, da je to zaradi gladovne stavke ogroženo do takšne mere, da lahko predstavlja že nevarnost za njegovo življenje, posebej skrbno pretehtati, ali je pripor še dopusten. V takšnem primeru je treba presojati tudi, ali glede na konkretne okoliščine primera priporni razlog ponovitvene nevarnosti sploh še obstoji. Tako je v obravnavani zadevi storilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. Ks 631/98 z dne 2.6.1998.

C.

21.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Krivic, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

P r e d s e d n i k : dr. Lovro Šturm

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

V tem primeru - ki pa je lahko v marsičem precedenčen (in to ne glede na gladovno stavko pripornika, ki je tu ne upoštevam - s predloženim odnosom do nje se namreč strinjam) - zame ponovitvena nevarnost nikakor, še zdaleč ni izkazana. Edini argument je bil tu število in teža kaznivih dejanj ter način njihove izvršitve (vztrajnost in spretnost) - toda pri človeku, ki je prvič v kazenskem postopku| S takim rezoniranjem sodišča, ne da bi se tega zavedala, pravzaprav v celoti negirajo, da bi kazenski postopek sploh lahko imel kakršenkoli specialnopreventiven učinek - in to celo povsem kratkoročno, torej v času, ko nad obdolžencem že "visi" kazenski postopek, ki je v teku.

Jaz (priznam, kot laik na tem specialnem pravnem področju) pa domnevam, da je prvi kazenski postopek za vsakega storilca hud šok, vsaj praviloma. Število kaznivih dejanj, vztrajnost pri njihovem ponavljanju itd. so seveda lahko zadostni razlogi za izkaz ponovitvene nevarnosti pri povratnikih - pri "novincih" pa ne že kar sami po sebi. Najprej bi bilo treba izpodbiti mojo (laično) domnevo, da večina prvič prijetih storilcev ne recidivira. Če je pri tovrstnih kaznivih dejanjih, za kakršna gre tukaj, drugače, bi "na življenjskih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da obstaja realna ponovitvena nevarnost" moral navajati vsaj - to bi bila minimalna zahteva - da pri tovrstnih kaznivih dejanjih življenjske izkušnje (potrjene tudi s sodno statistiko itd.) kažejo, da tovrstni storilci taka kazniva dejanja tudi po odkritju in kaznovanju praviloma (ali v visokem odstotku) ponavljajo. A dvomim, da bi bila že tovrstna statistika zadosten razlog: najbrž bi bilo treba najti in navesti vsaj še kakšno konkretno, specifično okoliščino, ki pritožnika uvršča v skupino potencialnih recidivistov prej kot v skupino tistih, kjer se pričakuje od prvega kazenskega postopka ustrezen pozitiven učinek. Da bi odkriti in osumljeni storilec šel ponavljati tovrstna kazniva dejanja (ne npr. krvne delikte, nasilniška dejanja itd.) prav v času, ko bi bil izpuščen iz pripora in v pričakovanju skorajšnjega sojenja, je pa (spet po moji laični pameti) tako rekoč "zunaj pameti" in bi bilo tovrstno prognozo morda mogoče podati le ob ugotovitvi in ustreznem upoštevanju kakšnih posebnih značajskih oziroma psiholoških značilnosti konkretnega osumljenca (skrajna lahkomiselnost, ali pa morda tudi skrajna finančna stiska ali kaj podobnega).

Precedenčnost tega primera bi bila lahko torej v tem, da bi z njim zakoličili splošnejše pravilo: pri "novincu" zgolj število in teža k.d. sama po sebi še ne moreta biti zadosten izkaz konkretne in realne ponovitvene nevarnosti, ne da bi sodišče pri tem pretehtalo tudi možen odvračalni vpliv samega kazenskega postopka, ki je v teku, na konkretnega osumljenca, upoštevajoč pri tem tako življenjske izkušnje (sodno statistiko itd.) z drugimi, ki so se prvič znašli pred sodiščem zaradi istovrstnih k.d. (po vrsti in po številu ter teži), kakor tudi konkretne lastnosti in posebne življenjske okoliščine pri konkretnem osumljencu.

Pri tem ne bi smeli pozabiti na temeljno pravilo, ki smo ga že postavili in ki ga v 18. točki tudi citiramo: pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti drugih ljudi res tako veliko, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

Matevž Krivic