Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornih mesecih ni izplačala plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov za prehrano, sorazmernega dela regresa za leti 2010 in 2011 ter celotnega regresa za leti 2012 in 2013, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Kršitve po 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR (če je delodajalec delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo) ni mogoče odpraviti s kasnejšim izplačilom plače, zato izredna odpoved, čeprav je podana pred iztekom 8 dnevnega roka iz 1. odstavka 112. člena ZDR, zgolj iz tega razloga ni nezakonita. V obravnavani zadevi tožniku niso bile izplačane plače, zato tožena stranka tudi s kasnejšim izplačilom plač kršitve ne more več odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za čas odpovednega roka kot tudi odpravnine skladno z določbo 2. odstavka 112. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neizplačanih plač: - od plače za december 2012 v bruto znesku 1.224,65 EUR odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila; - od plače za januar 2013 v bruto znesku 1.297,20 EUR odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila; - od plače za februar 2013 v bruto znesku 1.236,87 EUR odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila; - od plače za marec 2013 v bruto znesku 783,66 EUR odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila; vse v roku 8 dni.

1. a) Kar zahteva tožeča stranka več za mesec marec 2013 (453,21 EUR), se zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova povračil stroškov prevoza in prehrane: - za december 2012 znesek 87,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2013 dalje do plačila; - za januar 2013 znesek 138,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 dalje do plačila; - za februar 2013 znesek 109,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila; - za marec 2013 znesek 87,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila; vse v roku 8 dni.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati: - regres za letni dopust za leto 2010 v višini 305,90 EUR, odvesti davek, tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2011 dalje do plačila; - regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR, odvesti davek, tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; - regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR, odvesti davek, tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila; - regres za letni dopust za leto 2013 v višini 130,61 EUR odvesti davek, tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila; vse v roku 8 dni.

3. a) Kar zahteva tožeča stranka drugače (to je izplačilo bruto regresov, obresti od bruto zneskov) in več (65,31 EUR), se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 501,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh.

4. a) Kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo obresti že od 29. 3. 2012, se zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v bruto znesku 1.252,91 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh.

5. a) Kar zahteva tožeča stranka drugače (to je izplačilo bruto zneska, obresti od 29. 3. 2012), se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 811,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 497,16 EUR.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožniku ne dolguje ničesar, ker tožnik ni dosegal norme, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi dejansko ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da norma ni bila ustrezna, saj je ni doseglo 90 % delavcev. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, po katerih kriterijih je sodišče prve stopnje delavce primerjalo med seboj, zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pri svoji odločitvi se sicer sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 662/2012 z dne 5. 11. 2012, pri tem pa zanemari, da je VDSS v sodbi opr. št. Pdp 231/2012 zavzelo drugačno stališče, ko je odločilo, da dodatne obveznosti delavca pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vplivajo na začetek roka za podajo odpovedi. Ta rok začne teči šele potem, ko poteče 8 dni od podaje opomina delodajalcu in obvestila inšpektorju za delo, zato je odpoved nezakonita, če jo delavec poda pred potekom tega roka. Posledično delavec ni upravičen do odpravnine in tudi ne do odškodnine za čas odpovednega roka. Ker je tožnik delodajalca na izpolnitev obveznosti pisno opomnil dne 19. 3. 2013, pogodbo o zaposlitvi pa je odpovedal že 27. 3. 2013, je odpoved preuranjena in zato nezakonita. Prav tako se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za socialno varnost. Nesporno je namreč bilo ugotovljeno, da je tožena stranka REK obrazce za plačo tožnika oddala na DURS, sedaj FURS, kar pomeni, da je terjatev delavca iz tega naslova prenesla na FURS. S tem, ko je bil REK obrazec za plačo tožnika oddan, so vse pravice v zvezi s plačilom oziroma izterjavo prispevkov prešle na finančni organ. Posledično navedenemu je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopke pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabno materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke A.A. na naroku dne 8. 1. 2015 ugotovilo, da so trije delavci tožene stranke (direktor in še dve delavki) normo dosegali, medtem ko je tožnik in še dve delavki niso dosegali. Na podlagi določbe 4. odstavka 43. člena Kolektivne pogodbo za dejavnost poslovanja z nepremičninami (panožna KP, Ur. l. RS, št. 9/98 in naslednji), ki določa, da se za vnaprej določene delovne rezultate (predvidene 100 %) štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih in sicer individualno ali skupinsko. Norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov je ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Pri toženi stranki je tako po normi delalo šest delavcev in le polovica (50 %) jih je normo dosegala. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da listine z naslovom Sistem plač redno zaposlenega nepremičninskega posrednika, datirane z 8. 1. 2010 (B8) ni mogoče šteti kot splošni akt po 8. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, saj iz nje ne izhaja, kdo jo je izdal, ali in kdaj je bila objavljena in drugo, na podlagi izpovedi B.B., ki je bila pri toženi stranki tajnica, pa da je bila norma določena ustno v višini 5.000,00 EUR. Vendar po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno ali je bila pri toženi stranki norma določena ali ne, saj v kolikor je bila določena, ni bila določena skladno s 4. odstavkom 43. člena panožne KP. Delodajalec delavcu v nobenem primeru ne sme zadržati celotnega izplačila plače. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, glede na določbe 42., 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem je upoštevalo tožnikov izračun na podlagi plačilnih list za mesece december 2012, januar in februar 2013. Glede na navedeno, pritožbenih navedb o tem, da tožena stranka tožniku ne dolguje ničesar in da sodišče prve stopnje ni navedlo, po katerih kriterijih je delavce primerjalo med seboj, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Prav tako sodišču prve stopnje ni bilo potrebno v zvezi z doseganjem norme zaslišati vseh predlaganih prič, saj je bilo, glede na izpoved direktorja tožene stranke in listine, ki jih je v zvezi s tem v spis vložila tožena stranka, izvajanje dodatnih dokazov nepotrebno, kar je v sodbi obrazložilo pod točko 4. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost, ker naj bi se terjatev delavca iz tega naslova prenesla na FURS. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) v 144. členu določa, da prestavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se sklicuje tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji), Zakon o urejanju trga (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/2001 in naslednji), ki predstavljajo pravno podlagi za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delodajalec pa je dolžan delavcu izplačati neto znesek, glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji), ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadaljnji), katerega posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). Zavezanci za plačilo prispevkov so tako vsi delavci, delodajalec pa ima zakonsko pooblastilo za obračun in plačilo prispevkov, ki jih je po zakonu dolžan plačati delavec kot zavarovanec iz svoje bruto plače. Te prispevke dejansko plača delavec, plačilo pa zanj izvede delodajalec. Tako je tožena stranka kot delodajalec, čeprav je oddala REK obrazec, za tožnika še vedno dolžna plačati prispevke.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi 130. člena ZDR dosodilo povračilo stroškov v zvezi z delom in sicer stroškov za prehrano med delom in stroškov za prevoz na in z dela. Ker pa tožena stranka tožniku tudi ni izplačala regresov za letni dopust za leta od 2010 do 2013, do katerih je tožnik upravičen skladno z določbo 131. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo sorazmernih delov regresa za letni dopust za leti 2010 in 2013 in celotnih regresov za leti 2011 in 2012. 8. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podal tožnik 27. 3. 2013 nezakonita, ker je preuranjena in zato tožnik ni upravičen do odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na sodno prakso (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012, sodba Pdp 662/2012 z dne 5. 11. 2012, Pdp 1095/2013 z dne 16. 4. 2014), ki je zavzela stališče, da v primeru kršitve po 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR, s kasnejšim izplačilom kršitve ni mogoče odpraviti, zato izredna odpoved, čeprav je podana pred iztekom 8 dnevnega roka iz 1. odstavka 112. člena ZDR zgolj iz tega razloga ni nezakonita. Zadeva opr. št. Pdp 231/2012 se nanaša na drugačno dejansko stanje, saj je v tem primeru delodajalec delavcu izplačeval plače v nižjem znesku, zato bi moral delavec spoštovati 8 dnevni rok iz 1. odstavka 112. člena ZDR, ker bi delodajalec svojo obveznost v tem roku lahko še izpolnil. V obravnavani zadevi pa tožniku sploh niso bile izplačane plače, zato tožena stranka tudi s kasnejšim izplačilom plač kršitve ne more več odpraviti. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen tako do odškodnine za čas odpovednega roka kot tudi odpravnine skladno z določbo 2. odstavka 112. člena ZDR.

9. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranka neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 1. odstavku 154. člena istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.