Jedro

Zatrjevanja o nezakonitosti sklepa o preiskavi, kot nezakonito omejevanje komunikacijske zasebnosti pravne osebe, niso pomenila okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranost direktorja.

Tudi seznanitev z osebno korespondenco zaposlenih, za katero sicer nesporno obstaja pravica do izločitve iz upravnega spisa, ne pomeni okoliščine, ki bi lahko vzbujala dvom o nepristranosti uradne osebe direktorja ter bi lahko pomenila podlago za njeno izločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Svet Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevi podjetja A. in tožnika za izločitev direktorja agencije B.B. iz postopka opr. št. 360-44/2010 (1. točka izreka); ter ugotovil, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta stranki zahtevali izločitev na podlagi 37. člena ZUP, zaradi obstoja drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, ker je bila izvedena nezakonita preiskava ter so bili zato posledično nezakonito pridobljeni dokazi, ki jih treba iz spisa izločiti in tako tudi uradne osebe, ki so se seznanile s temi dokazi. Toženka zavrača ugovor, da je bila preiskava nezakonita, ker je bila izvedena v skladu z veljavnimi določili Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), zato je zahtevo zavrnila, saj razen navedenega ugovora tožnik ni navajal drugih razlogov, ki bi vzbujali dvom v nepristranost uradne osebe in upravičevali izločitev.

2. Tožnik izpodbija sklep organa, uvodoma iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, ker se toženka ni opredelila do konkretnih navedb tožnika, ter je izpodbijani sklep v zvezi s podanimi razlogi neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. Tožnik je natančno navedel razloge, zakaj se odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013 v konkretnem primeru ne more uporabiti, toženka pa se do teh navedb ni opredelila. Izpodbijani sklep je identičen z ostalima dvema sklepoma, s katerima je toženka odločila o izločitvi pooblaščene uradne osebe C.C. ter s tistim, s katerim je bilo odločeno, da se zavrže zahteva za izločitev več drugih uradnih oseb iz postopka. Postavlja tudi ugovor litispendence, ker je toženka izpodbijani sklep izdala z datumom 3. 10. 2014, nato pa odločila o glavni stvari dne 13. 10. 2014, torej je nedopustno in preuranjeno izdala odločbo o glavni stvari. S tem je o isti stvari odločala dvakrat in povzročila pravno nevzdržno situacijo (litispendenco). Tožnik je v postopku pri toženki zahteval, da iz dokaznega postopka izloči vse dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic zaposlenim pri tožniku ter s kršitvijo pravice do privilegijev zoper samoobtožbo ter kršenjem pravic tretjih oseb ter podal zahtevo, da se izloči vsa elektronska korespondenca oziroma dokazi, navedeni pod „footnotes“, ter te dokaze konkretno opredelil, ker je toženka vse navedene dokaze pridobila brez sodne odločbe in tako nedopustno posegla v pravico do komunikacijske zasebnosti. Nezakonita izvedba preiskave in posledično nezakonito pridobljeni dokazi so v zvezi s podanimi predlogi za izločitev uradnih oseb, vse v povezavi z 28. členom ZPOmK-1, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-40/2012 z dne 11. 4. 2013. Toženka v roku, ki ga je določilo Ustavno sodišče – enoletni rok po objavi sodbe v Uradnem listu, ni imela pravice, da izvede preiskavo. S tem je toženka kršila določbo prvega odstavka 36. in prvi odstavek 37. člena Ustave. V odločbi Ustavnega sodišča ni izrecno dopuščeno, da ima toženka pristojnost tudi za sproženje novih, še ne začetih preiskav. V obravnavanem primeru pa je bil izdan sklep o uvedbi postopka 22. 4. 2010, ustavna odločba je bila objavljena 6. 5. 2013, sklep o preiskavi pa dne 11. 7. 2013. Toženka je izkoristila še svojo zadnjo možnost za samovoljno in avtoritativno ukrepanje. Z izvedeno preiskavo je vdrla v komunikacijo zaposlenih. Tožnik vtožuje nezakonitost dokazov, ki so bili pridobljeni v zvezi z vpogledom elektronske pošte fizičnih oseb zaposlenih pri tožniku. Toženka bi morala elektronska sporočila, ki jih je pri preiskavi pridobila, obravnavati kot dokaz, pridobljen pri tretjih v smislu 33. člena ZPOmK-1. Elektronska sporočila zaposlenih so del njihove zasebne dokumentacije in ker toženka ni imela sodne odločbe (poseg v pravice iz 38., 37. in 35. člena Ustave je možen le na podlagi odločbe sodišča), je treba tako pridobljene dokaze izločiti. Navedeno velja kljub odločbi Ustavnega sodišča. Napačna je percepcija, da je Ustavno sodišče z navedeno odločbo U-I-40/2012, dokončno uredilo in legitimiralo obseg pregledov v postopkih toženke. To ne drži. Ustavno sodišče ni presojalo preiskav vezanih na določbe ZPomK-1 z vidika varovanja človekovih pravic zaposlenih fizičnih osebah pri pravnih osebah. Sklicuje se na primer Sodišča za človekove pravice – Halford vs. United Kingdom, ter Priporočilo Sveta Evrope štr. (89) (2). Kot je odločilo Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-92/96, je zakon, ki omogoča, da se razpravljajoči sodnik (v konkretnem primeru odgovorna oseba toženke) seznani z obvestili, ki jih pridobi organ v predhodnem postopku (ki morajo biti sicer izločene iz spisa in se nanje sodba ne sme opirati), hkrati pa ne predvideva izločitve sodnika, ki se je z njimi seznanil, v neskladju z zahtevo o nepristranem sojenju (23. člen Ustave). Zaradi navedenega je predlagal, izločitev listin. Čeprav ZPOmK-1 in Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) posebej ne urejata izločitve dokazov, v skladu z načelom zakonitosti po 6. členu ZUP in s pravnim redom v RS nobena pravna odločitev ne more temeljiti na dokazu, ki je pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic. Zahteva za izločitev osebe, ki vodi postopek je utemeljena z dejstvom, ki ga je – sicer za potrebe kazenskega postopka – sprejelo Ustavno sodišče. Zato meni, da je podlaga za izločitev po 37. členu ZUP podana. V obravnavani zadevi so bili storjeni posegi v informacijsko in komunikacijsko zasebnost, ravno tako pa je tekom preiskave prišlo tudi do kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Ker je toženka vse dokaze, ki jih je tožnik zahteval, da se izločijo, pridobila brez sodne odločbe, je nedopustno posegla v pravico do komunikacijske zasebnosti oseb vključenih v komunikacijo in njihovo pravico do komunikacijske zasebnosti in pričakovane zasebnosti na delovnem mestu zaposlenih. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka oziroma odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V delu, v katerem pa tožnik uveljavlja pravice oziroma pravne koristi tretjih, pa da tožbo zavrže. 4. Tožnik v pripravljalni vlogi, s katero odgovarja na odgovor na tožbo, vztraja pri svojih ugovorih v tožbi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna presoja predloga za izločitev direktorja toženke, ki ga je tožnik utemeljeval na določbi 37. člena ZUP, da obstajajo druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Toženka je predlog zavrnila in utemeljevala, da okoliščine, ki jih je tožnik za izločitev navajal ali sploh niso podane ali niso podlaga za izločitev.

7. Uvodoma tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker izpodbijani sklep ni obrazložen. Ugovor ni utemeljen. Obrazložitev sklepa toženke zadošča standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, saj vsebuje obrazložitev zahteve stranke, ugotovljeno dejansko stanje z ustreznimi dokazi, razloge, odločilne za presojo teh dokazov, navedbo predpisov, na katere se sklep opira, ter razloge, zaradi katerih je prišlo do izpodbijane odločitve. Podan tudi ni ugovor, da je izločitev podana glede na po tožnikovem zatrjevanju identičnosti obrazložitve sklepov o izločitvi (v postopku je toženka izdala še sklep o izločitvi uradne osebe, ki je postopek vodila in sklep o izločitvi oseb, ki so preiskavo opravljale), saj sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost sklepa o izločitvi direktorja toženke, morebitna identičnost obrazložitve sklepov pa ne kaže na to, da bi ista uradna oseba odločila o vseh zahtevah, še manj pa, da je uradna oseba, ki je tudi sama predmet ene od zahtev za izločitev, odločala sama o svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne sledi razlogom tožnika, da gre pri izdanem sklepu in odločbi o glavni stvari za litispendenco, saj je v tem primeru predmet obravnavanja izločitev uradne osebe, v odločbi o glavni stvari pa je predmet obravnavanja, ali je tožnik kršil 6. člen ZPOmK-1, torej ne gre za identičnost ne po predmetu ne po obsegu.

8. Podan tudi ni ugovor o zatrjevanju nezakonitosti preiskave in zavrnitev zahteve za izločitev dokazov kot podlag za izločitev direktorja. Tožnik je v postopku pri toženki zahteval, da ta iz dokaznega postopka izloči vse dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic zaposlenim. V tožbi konkretizira dokumente, za katere meni, da bi morali biti predmet izločitve (da se izloči vsa določno opredeljena elektronska korespondenca oziroma dokazi, navedeni pod „footnotes“). Utemeljuje, da so zaradi nezakonito izvedene preiskave posledično nezakonito pridobljeni dokazi in utemeljen predlog za izločitev, ker posameznik (sodnik ali uradna oseba) ne more biti nepristranski arbiter, kolikor se je seznanil s protipravno pridobljenimi dokazi.

9. Sodišče ugovoru, da navedeno utemeljuje izločitev na podlagi 37. člena ZUP ne more slediti. Toženka je imela na podlagi ustavne odločbe U-I-40/2012 pooblastilo, da preiskavo pri tožniku opravi. V zgoraj navedeni odločbi je Ustavno sodišče odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti še naprej uporablja prvi stavek prvega odstavka 28. člena ZPOmK-1 (3. točka izreka). Iz ustavne odločbe ne izhaja stališče, da toženka nima pristojnosti tudi za sprožanje novih, še ne začetih preiskav oziroma izdajanje povsem novih sklepov o preiskavi, kot ugovarja tožnik. V zvezi s tem je tožniku pojasniti, da je preiskava na podlagi določb ZPOmK-1 in sklepa o preiskavi zgolj dejanje v upravnem postopku, ki je uveden s sklepom o uvedbi postopka. Iz odločbe Ustavnega sodišča torej ne izhaja, da bi bila toženka pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije (v roku enega leta od objave ustavne odločbe) omejena le na začete postopke. Vprašanje zakonitosti sklepa o preiskavi sodišče presoja glede na drugo alineo 28. člena ZPOmK-1 v povezavi z drugo alineo tretjega odstavka 55. člena ZPomK-1, kolikor ga tožnik izpodbija skupaj z odločbo o glavni stvari (določba pred spremembo zakona, ki se uporablja za začete postopke). Ob odločanju o tožbi zoper sklep o izločitvi (in ob stanju, ko je o predlogu za izločitev odločala toženka), pa zatrjevanja o nezakonitosti sklepa o preiskavi, kot nezakonito omejevanje komunikacijske zasebnosti pravne osebe, niso pomenila okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranost direktorja.

10. V zvezi s preiskavo tožnik navaja, da je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo posameznikov zaposlenih pri toženki kot tudi pravne osebe - tretji odstavek 27. člena ZPOmK-1. Gre za zatrjevanja, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti preiskave, tožnik pa ne pojasni zakaj bi obstoj te kršitve ( kolikor bi kršitev obstajala, kar se v tem postopku ne presoja), kazal na okoliščino, ki bi vzbujala dvom v nepristranost direktorja.

11. Tožnik ugovarja nezakonitosti pridobljenih dokazov, ker naj bi bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic zaposlenih pri tožniku ter kršenjem pravic tretjih (vdor v komunikacijo zaposlenih). Določba 2. alineje drugega odstavka 29. člena ZPOmK-1 govori o pregledovanju poslovnih knjig, pogodb, listin, poslovne korespondence, poslovne evidence in drugih podatkov, ki so v zvezi s poslovanjem podjetja, ne glede na nosilec, na katerem so napisani ali shranjeni. Osebna korespondenca zaposlenih je iz tega izvzeta. Tožnik je v izjasnitvi o povzetku relevantnih dejstev (str. 53 in naprej) zahteval izločitev listin, vendar ni konkretiziral katerega od dokazov v spisu šteje za osebno korespondenco zaposlenih in bi jih bilo zato iz tega razloga potrebno kot nedovoljene izločiti, kateri pa so tisti dokazi, za katere na splošni ravni meni, da so bili pridobljeni brez sodne odločbe, torej nezakonito. Toliko o njegovem predlogu za izločitev dokazov, ki mu toženka ni ugodila, kot izhaja iz odločbe o glavni stvari.

12. Poleg očitka, da je tožnik zahteval izločitev dokazov, ki naj bi predstavljali osebno korespondenco, pavšalno, pa sodišče meni tudi, da seznanitev z osebno korespondenco zaposlenih, za katero sicer nesporno obstaja pravica do izločitve iz upravnega spisa, ne pomeni okoliščine, ki bi lahko vzbujala dvom o nepristanosti uradne osebe direktorja ter bi seznanitev z njo lahko pomenila podlago za njeno izločitev. Predvsem kakor to s tožbo argumentira tožnik in je to argumentiral v upravnem postopku z zahtevo za izločitev. Že po naravi stvari osebna korespondenca posameznika ne more biti del dejanskega stanja kršitve po 6. členu ZPOmK-1. Argument, ki ga uporabi tožnik (in se nanaša na kazenske postopke), pa se nanaša ravno na dokaze, ki bi bili lahko v postopku za obdolženca obremenilni, kar v zvezi z vprašanjem zlorabe konkurence, kar lahko stori zgolj pravna oseba, pomeni, da po naravi stvari osebna korespondenca zaposlenih ne more za tožnika pomeniti obremenilnega dokaza.

13. Ni v skladu z zakonskim besedilom 1. odstavka 33. člena ZPOmK-1 tudi, da bi toženka morala elektronska sporočila zaposlenih obravnavati kot dokaz pri tretjih. Zato tudi ni okoliščina, ki bi pomenila izločitveni razlog.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.