Jedro

Sodišče je štelo, da je toženec z nameni nakazil, ki jih je navedel na plačilnih nalogih, opravil izbiro o izpolnitvi, o kateri je bila tožeča stranka obveščena. Pri tem pa je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ki tega ni zatrjevala, pač pa je tekom postopka trdila le, da je terjatev do tožeče stranke že poplačala.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 137710/2016 s 27. 12. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki 48,24 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je prvostopenjsko sodišče kot nesporno ugotovilo, da znaša toženčeva obveznost zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja 425,61 EUR. V nasprotju z listinskimi dokazi je sodišče ugotovilo, da iz plačilnih nalogov in obvestil o prometu ter stanja na transakcijskem računu izhaja namena dokazila, da je toženec nakazila 62,82 EUR, 60 EUR in 70 EUR namenil za plačilo računa 495,61 EUR, torej za terjatev po vtoževanem računu ter pri namenu nakazila navedel preostanek dolga. Sodišče je napravilo napačen sklep, da je toženec s predloženimi dokazili dokazal, da je poravnal obveznost do tožnika v znesku 495,61 EUR. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu, deloma pa je sklep tudi nelogičen, zato so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče se je oprlo zgolj na listinske dokaze toženca in ni upoštevalo, da namen nakazila, ki ga je k plačilu navedel plačnik, prejemniku ni viden, ampak so prejemniku vidni le podatki, ki so razvidni iz dokazil o prejetih plačilih. Gre za splošno znano dejstvo, saj ta podatek javno objavljajo banke v navodilih za izpolnjevanje UPN nalogov. Iz pregleda prometa za plačilo je razvidno, da je imela tožeča stranka vpogled v referenco, ki jo je ob plačilu navedla tožena stranka in kodo namena. Odločitev sodišča temelji na napačni predpostavki, da so bili tožeči stranki vidni zapisi "namen nakazila". To ne drži. Tudi če bi to držalo, pa je sklep sodišča, da iz namena nakazila, ki ga je navedel toženec ob plačilu izhaja, da so bila plačila namenjena v poplačilo spornega računa, napačen in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče konkretnih dejstev ni ugotavljalo, ampak je zgolj nekritično sledilo pavšalni navedbi tožene stranke.

Tožena stranka ni zatrjevala, da bi s tožečo stranko sklenila kakršenkoli poseben dogovor o obročnem plačilu, v katerem bi bili dogovorjeni drugačni obroki, kot so bili dogovorjeni v aneksu. V spornem računu je tožeča stranka v skladu z aneksom zaračunala zadnjih sedem obrokov kupnine, kar je pojasnilo v svojih tožbenih navedbah. Le jasno določen vrstni red obračunavanja, ki ga določi dolžnik najkasneje ob plačilu, je lahko podlaga za uporabo prvega odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tega tožena stranka ni niti jasno določila niti ni konkretizirano navedla dejstev, iz katerih bi bilo mogoče o tem sklepati. Ker je sodišče na podlagi pavšalnih navedb tožene stranke naredilo sklep, da je toženec tak namen ob plačilu jasno izrazil, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, saj je tožeči stranki odvzelo možnost, da se o dolžnikovih navedbah izjavi. Tožeča stranka ni mogla sklepati, da tožena stranka plačuje terjatev po spornem računu, pri čemer je tudi sodišče štelo kot nesporno ugotovljeno, da je imel toženec v času spornih plačil odprtih več istovrstnih obveznosti do tožeče stranke.

Sklep sodišča je tudi v nasprotju z listinami v spisu, na katere se sklicuje sodišče v sodbi. Iz listin ne izhaja, da je toženec nakazila 62 EUR, 60 EUR in 70 EUR, namenil za račun 495,61 EUR (torej terjatev po vtoževanem računu). Prav tako ni jasno, kako je sodišče iz navedbe namena na plačilnih nalogih razbralo, kakšen je bil namen toženca, saj ob prvih dveh plačilih tega ni moglo sklepati, ob tretjem plačilu pa je bil račun 495,61 EUR sicer omenjen, vendar ob popolno napačnem sklicu. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter med samimi listinami je sodišče z napačnim povzemanjem vsebine listin zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke 339.člena ZPP.

Tožeča stranka na podlagi neuporabnih informacij o zaželenem vrstnem delu pokrivanja obveznosti, ki jih je prejela ob spornih plačilih od tožene stranke, ni bila dolžna ugibati in ugotavljati, kaj je s kakšno navedbo mislila in hotela tožena stranka. Ob podatkih, ki jih je tožeča stranka ob plačilih prejela od tožene, je obveznosti pravilno pokrivala v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ, po vrstnem redu, kot so te zapadle v plačilo. Drugačna odločitev je posledica napačne uporabe materialnega prava.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o naročniškem razmerju za uporabo mobilnih elektronskih komunikacijskih storitev in aneks k pogodbi. Do prekinitve naročniškega razmerja je prišlo predčasno. Nesporna obveznost, kot posledica predčasne prekinitve naročniškega razmerja je znašala 495,61 EUR in je bila obračunana v računu št. 16011403417 s 3. 2. 2016. Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje neporavnan dolg po tem računu, toženec pa zatrjuje, da je njegov dolg v celoti poplačan.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imel toženec v času, ko je poravnaval obveznosti po vtoževanem računu odprtih več istovrstnih obveznosti in da tisto, kar je dolžnik izpolnil, ni zadostovalo, da bi se vse obveznosti lahko poravnale. Tožnik je z denarnimi zneski, ki jih je nakazoval toženec zapiral toženčeve obveznosti po različnih računih. Sodišče je ugotovilo, da je toženec z različnimi plačilu tožniku nakazal 495,61 EUR, torej znesek, na katerega je glasil vtoževani račun. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da iz plačilnih nalogov in namenov nakazil (za zneske 62,82 EUR - 18. 2. 2016, 60 EUR - 7. 3. 2016, 70 EUR - 7. 4. 2016) izhaja, da jih je toženec namenil za račun 495,61 EUR oziroma za terjatev po vtoževanem računu. Iz ostalih plačilnih nalogov pa je razvidno, da je bilo nakazilo namenjeno kot obrok plačila telefona in naročnine. Sodišče je zato štelo, da je toženec s predloženimi dokazili dokazal, da je poravnal obveznost do tožnika v znesku 495,61 EUR, torej po vtoževanem računu.

7. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je toženec s plačilnimi nalogi, na katerih je navedel namen, izbral vrstni red vračunavanja izpolnitve, tožnik pa bi moral toženčeve obveznosti vračunati po vrstnem redu, kot ga je določil toženec ob izpolnitvi. Pri tem se sodišče sklicuje na prvi odstavek 287. člena OZ, ki določa vrstni red vračunavanja. Citirani člen določa, da kadar je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.

8. Sodišče je štelo, da je toženec z nameni nakazil, ki jih je navedel na plačilnih nalogih, opravil izbiro o izpolnitvi, o kateri je bila tožeča stranka obveščena. Pri tem pa je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ki tega ni zatrjevala, pač pa je tekom postopka trdila le, da je terjatev do tožeče stranke že poplačala. Poleg tega pa iz listin, na katere se sklicuje sodišče, iz namena nakazila ne izhaja, da plačuje toženec obveznost po vtoževanem računu, saj je pri plačilu zneska 62,82 EUR navedel namen "4. obrok telefona in naročnina", ob plačilu zneska 60 EUR pa namen "5. obrok telefona in naročnina". Le ob plačilu zneska 70 EUR je naveden namen "račun za 495,61 EUR", ob plačilu ostalih zneskov pa je bil naveden znesek plačila in preostali dolg. Iz povzetih namenov plačil tako ni mogoče sklepati, kakšno izbiro je opravil toženec, še posebej ob ugotovitvi sodišča, da je imela tožeča stranka do tožene stranke odprtih več terjatev. Tožena stranka tudi ni navedla sklica obveznosti na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotovitvi izbiro1, ki jo je opravil toženec. Tožeča stranka v pritožbi tako utemeljeno očita sodišču kršitev storjeno po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s katero je tožeči stranki onemogočilo izjavljanje v postopku, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

1 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 332.