Jedro

Tožena stranka ne more po ZDen denacionalizacijskemu upravičencu z odločbo vrniti zemljišče v last, če v upravnem postopku ni razčistila spornega dejstva, ali gre morda za pravne podlage v zvezi z določbami po 1., 2. ali morda celo po 3. odstavku 32. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odočba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št... z dne 3.2.1995 v delu, ki se nanaša na parc. št. 603/3, vl. št..., k.o....

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo (delna odločba o denacionalizaciji nepremičnin v k.o. ...) ugodila zahtevi R. v Kamniku (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin: navedene parc. št. in parc. št. 602, stavbišče, vl. št..., k.o... s tem, da se na navedenih nepremičninah vzpostavi lastninska pravica in posest v korist upravičenca R. v ... (1. točka izreka). Zavezana stranka za vračilo nepremičnin za nepremičnino s parc. št. 602 je Občina Kamnik, zavezana stranka za vračilo navedene parc. št. 603/3 pa je ... oziroma tožeča stranka (2. točka izreka); zemljiški knjigi Okrajnega sodišča Kamniku se naroča, da po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti opravi vpis lastninske pravice na upravičenca, skladno s točkama 1. in 2. izreka te odločbe (3. točka izreka); vse stroške, ki jih je imel vlagatelj v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, nosi sam (4. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je predmet te odločbe tudi denacionalizacija parc. št. 603/3, ki je družbena lastnina v uporabi tožeče stranke, ki je, skladno z določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tudi zavezana stranka za vračilo te nepremičnine. Tožena stranka navaja, da je na podlagi 5. točke 54. člena ZDen, v zvezi s 3. odstavkom 18. člena tega zakona, pristojna za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo nepremičnin, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti.

Tožena stranka je opravila ustno obravnavo, ki se je je udeležila le prizadeta stranka. Navedena nepremičnina je z odlokom Občine Kamnik o razglasitvi starega mestnega jedra Kamnik (Uradni list SRS, št. 42/86) razglašena za kulturni spomenik. Ta nepremičnina je bila prizadeti stranki podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in na njegovi podlagi izdane odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku opr. št... z dne 15.10.1947. Ta zakon je po 3. členu ZDen osnova za vračilo premoženja, ob izpolnjenem pogoju pravnega nasledstva, ki se v primeru cerkev in verskih skupnosti presoja po njihovem avtonomnem (kanonskem) pravu, kot to določa 15. člen ZDen, v povezavi s 14. členom tega zakona, ki določa verskim skupnostim in cerkvam, pa tudi njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi ZDen delujejo na območju Republike Slovenije, prvico do vrnitve premoženja. Po splošnem pravilu Zakonika cerkvenega prava (kan. 515 par. 3) je župnija pravna oseba. Njeno premoženje je vezano na območje, ki ga sestavljajo nepremičnine in premičnine, ki so v lasti župnije na celotnem njenem ozemlju, upravlja pa jih župnik, ki je obenem tudi skrbnik in zastopnik premoženja župnije. Navedena nepremičnina tvori v naravi zemljišče ob pokopališču. Zahtevi upravičene oziroma prizadete stranke za vrnitev nepremičnine v naravi - v last in posest je po mnenju tožene stranke možno ugoditi, saj gre za denacionalizacijo zemljišča, na katerem, glede na naravo in funkcionalnost pokopališča, ne obstajajo najemna razmerja. Podržavljeno zazidano stavbno zemljišče se po 2. odstavku 32. člena ZDen vrne, če je na njem zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca, po 31. členu ZDen pa se na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist. Tožeča stranka s tožbo izpodbija citirano odločbo le v delu, ki se nanaša na odločitev o zemljišču parc. št. 603/3 njiva. Po mnenju tožeče stranke je odločitev tožene stranke glede tega zemljišča v nasprotju s predpisi. Po Zakonu o gospodarskih javnih službah je to zemljišče postalo lastnina Občine Kamnik, saj to zemljišče predstavlja v naravi žarno pokopališče in leži v območju veljavnega ureditvenega načrta K5 Žale in K16 Žale (tako imenovano južno polje), ki ga je sprejela Skupščina občine Kamnik v letu 1989 (Uradni list SRS, št. 34/89). Tožeča stranka je tožbi priložila odlok o sprejetju tega ureditvenega načrta in njegov grafični prikaz. Tožeči stranki je bilo to zemljišče dodeljeno s pogodbo z dne 17.1.1990 prav zaradi uresničitve navedenega ureditvenega načrta. Ureditveni načrt je bil v tem delu uresničen in po njenem mnenju zaradi tega niso podani pogoji za vračilo v naravi v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZDen. Poleg tega je razlog, da tega zemljišča ni mogoče vračati v last in posest prizadeti stranki, tudi v 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ker to zemljišče služi za opravljanje dejavnosti s področja javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti oziroma je to zemljišče neločljiv sestavni del omrežja s področja komunale. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da pride v poštev le plačilo odškodnine v skladu z določbo 42. člena ZDen. Iz navedenega sledi, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj to zemljišče v naravi predstavlja žarno pokopališče, ne pa zemljišča ob pokopališču. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na navedeno zemljišče. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni prejela listinskih dokazov, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbenih navedbah. Zlasti to velja za grafični del navedenega ureditvenega načrta in za pogodbo z dne 17.1.1990, s katero naj bi bilo to zemljišče dodeljeno tožeči stranki zaradi uresničitve navedenega ureditvenega načrta. Tožeča stranka se tudi ni udeležila denacionalizacijske obravnave pri toženi stranki, na kateri bi lahko podala svoje ugovore. Po prejemu tožbe je opravila terenski ogled predmetnega zemljišča. Pri tem je ugotovila, da to zemljišče v naravi predstavlja hortikulturno urejeno površino z urejenimi potmi, le na manjšem delu zemljišča - vzdolž skrajnega jugovzhodnega dela poti, v širini pasu okoli 2 m, pa so locirani žarni grobovi. Meni, da ni utemeljena trditev tožeče stranke, da obstaja nemožnost vračila tega zemljišča v naravi po 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Takšna trditev ni z ničemer dokazana. Po njenem mnenju je potrebno upoštevati, da je bil kompleks pokopališča, s sakralnimi objekti in z zemljišči s parc. št...

k.o..., že pravnomočno denacionaliziran z njeno odločbo z dne 6.6.1994, v kateri je bila določena kot zavezana stranka Občina Kamnik. Navedeno zemljišče je torej le del kompleksa pokopališča, točneje leži ob grobnem delu pokopališča in predstavlja v manjšem delu žarni del pokopališča, v večjem pa hortikulturno urejeno površino. Tožeča stranka v tožbi ne pove, zakaj ji bo zaradi denacionalizacije predmetne parcele onemogočeno izvajanje dejavnosti. Po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah je to zemljišče res postalo lastnina Občine Kamnik. Zato bi bila slednja potemtakem upravičena vložiti upravni spor, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je bila tako njej, kot tudi javnemu pravobranilcu Republike Slovenije, vročena tudi izpodbijana odločba. Z isto izpodbijano (delno) odločbo je bila namreč denacionalizirana tudi parc. št. 602 k.o..., ki je družbena lastnina v upravljanju Občine Kamnik.

Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Enako kot tožena stranka predlaga tudi druga prizadeta stranka, to je Slovenski odškodninski sklad v Ljubljani.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča tožena stranka ni razčistila dejanskega stanja glede navedenega zemljišča v naravi. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da gre v naravi za zemljišče ob pokopališču, v odgovoru na tožbo pa navaja, da gre v naravi za hortikulturno urejeno površino z urejenimi potmi, na manjšem delu tega zemljišča pa za lokacijo žarnih grobov. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je to zemljišče (kot južno polje) namenjeno žarnemu in klasičnemu pokopavanju v izmeničnih vrstah po citiranem odloku o sprejetju ureditvenega načrta in da ji je bilo to zemljišče dodeljeno prav zaradi uresničitve navedenega ureditvenega načrta s pogodbo z dne 17.1.1990, to je še pred uveljavitvijo ZDen (7.12.1991). Po tožbeni navedbi naj bi bil ta načrt v zvezi z navedenim zemljiščem uresničen.

V ponovnem postopku naj tožena stranka ugotovi, za kakšno zemljišče dejansko gre, to je za zazidano ali nezazidano zemljišče, skladno s citiranim ureditvenim načrtom. Od te ugotovitve je odvisno, ali je v zvezi s tem zemljiščem podan dejanski stan iz 1. ali 2. odstavka 32. člena ZDen ali morda iz 3. odstavka tega člena.

Prav tako naj tožena stranka v ponovnem postopku ugotovi, ali je to zemljišče z dnem 2.7.1993, ko je bil uveljavljen Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93), postalo lastnina Občine Kamnik (1. odstavek 76. člena tega zakona). Od te ugotovitve je namreč odvisno, kdo je zavezanec v konkretni zadevi, seveda, ob nadaljnjem pogoju, če bi bila, glede na določbe ZDen, podana zakonita podlaga za vrnitev tega zemljišča navedenemu denacionalizacijskemu upravičencu.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na navedeno zemljišče parc. št. 603/3 na podlagi 2. odstavka 42. člena, v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).