Jedro

V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov, katerih plačilo vpliva na njegovo preživljanje oz. preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati, seznanjen.

Izrek

I. Pritožba obdolženega S.T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 3. 6. 2014 obdolženega S. T. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 50. čelna Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) in mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmeta oz. osebnega avtomobila znamke Fiat Tipo in njegovo uničenje, v breme pa mu je naložilo tudi plačilo sodne takse ter stroškov odvoza in hrambe zaseženega vozila ter odločilo, da bo sklep o tovrstnih stroških izdan, ko bodo ti v celoti znani. Zoper navedeno sodbo je obdolženec vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 8. 7. 2014 zavrnilo kot neutemeljeno, obdolžencu pa je v breme naložilo plačilo sodne takse v višini 150,00 EUR. 15. 5. 2015 je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo tudi sklep o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila iz odločitve s sodbo z dne 3. 6. 2014 in sklenilo, da je obdolženec te stroške dolžan plačati v skupni višini 515,06 EUR in sicer v desetih zaporednih mesečnih obrokih.

2. Zoper slednji sklep se je pravočasno pritožil obdolženi S. T. in v svoji pritožbi med drugim navedel, da je brezposeln in brez premoženja ter ga preživljata starša, že v svoji pritožbi zoper sodbo pa je navedel, da bi mu lahko sodišče prve stopnje njegovo vozilo vrnilo s tem, da bi moral v roku 15 dni sodišču predložiti dokazilo o prodaji, kupnino pa bi lahko obdržal, kar bi mu glede na njegove premoženjske razmere veliko pomenilo, česar pa sodišče ni storilo in je kršilo določbo petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki določa, da sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

3.Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Mariboru o stroških odvoza in hrambe obdolženčevega zaseženega vozila po temelju odločilo že v sodbi z dne 3. 6. 2014, česar pa obdolženec v svoji pritožbi zoper navedeno sodbo ni izpodbijal in je ta sodba postala pravnomočna z odpravo odločitve pritožbenega Višjega sodišča v Mariboru s strani sodišča prve stopnje obdolžencu, saj je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, kar pomeni, da obdolženec odločitve o navedenih stroških postopka o prekršku po temelju ne more več izpodbijati zoper sklep izdan na podlagi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki predpisuje, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi z obravnavano pritožbo uvodoma presojalo, ali je le-ta dovoljena. Obdolženec v njej res ne izpodbija izračuna oz. višine stroškov odvoza in hrambe zaseženega osebnega avtomobila v skupnem znesku 516,06 EUR, vendar pa uveljavlja okoliščine za oprostitev plačila teh stroškov iz petega odstavka 144. člena ZP-1, o čemer pa se po mnenju pritožbenega sodišča obdolženec lahko odloči šele tedaj, ko je z višino teh stroškov, katerih plačilo vpliva na njegovo preživljanje oz. preživljanje tistih, ki jih je dolžan vzdrževati, seznanjen. Zaradi tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v teh okoliščinah pritožba, v kateri obdolženec uveljavlja razloge za oprostitev plačila navedenih stroškov, dopustna zoper sklep iz drugega odstavka 145. člena ZP-1. 5. Obdolženi S. T. je ob svojem zaslišanju pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici 29. 5. 2014 med drugim navedel, da je po poklicu ing. strojništva, brez zaposlitve in dohodkov ter premoženja, enako pa zatrjuje tudi v sedaj obravnavani pritožbi, v zvezi s čemer uveljavlja oprostitev plačila stroškov odvoza in hrambe navedenega zaseženega osebnega avtomobila, vendar so te njegove pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožnik namreč te okoliščine zgolj navaja, ne da bi jih kakorkoli podrobneje pojasnil oz. zanje predložil kakršenkoli dokaz tako, da teh v pritožbi zatrjevanih okoliščin ni mogoče preizkusiti oz. iz spisovnega gradiva ni razvidno, v kakšnih dejanskih premoženjskih razmerah obdolženec živi. Oprostitev plačila obravnavanih stroškov iz 3. in 11. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 je skladno z določbo petega odstavka 144. člena istega zakona mogoča le, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, ta ocena za plačilo stroškov v višini 516,06 EUR pa ni mogoča ob zgolj obdolženčevih zatrjevanjih, da je brez dohodka in premoženja, ne da bi te okoliščine dokazal, enako tudi glede dohodka tistih, s katerimi živi v skupnem gospodinjstvu (glede na pritožbeno zatrjevanje z njegovimi starši).

6. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbama 168. člena in tretjega odstavka 163. člena ZP-1 sklenilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v skladu z določili prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1 naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR (tarifna številka 8407). Čeprav je izpodbijani sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 15. 5. 2015, ki je bil izdan na podlagi procesne določbe drugega odstavka 145. člena ZP-1, vsebinsko del odločitve sodišča iz sodbe z dne 3. 6. 2014, pritožbeno sodišče obdolženčeve pritožbe zoper izpodbijani sklep v zvezi s plačilom sodne takse ni presojalo kot pritožbo zoper sodbo (tarifna številka 8132 v zvezi s tarifnima številkama 8111 in 8114), temveč kot pritožbo zoper sklep oz. odločitev sodišča prve stopnje glede katere zavrnitev pritožbe ni posebej taksirana in ni takse prosta (tarifna številka 8407), posebej ob dejstvu, da je obdolženec zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločalo 8. 7. 2014 in je obdolžencu plačilo sodne takse naložilo v breme na podlagi tarifnih številki 8132, 8111 in 8114.