Jedro

Tožnica pripeljane odpadke na odlagališču raztovori in ročno prebere ter se odpadki po tem, ko so prebrani in pregledani, z delovnim strojem potisnejo v odlagalno polje in nato s kompaktorjem vgradijo v telo odlagališča. Na podlagi takega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi se odpadki obdelovali po postopkih referenčne sheme iz Priloge 1 k Uredbi o odlaganju odpadkov na odlagališčih, zato je izpodbijana odločitev pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahteva tožnice za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov ... zavrne, ker tožnica z dokumentacijo, ki jo je priložila, ni izkazala izpolnjevanja pogoja iz 3. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09 – v nadaljevanju Uredba).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka preučila vsa prejeta dokazila in tožničine navedbe ter ugotovila, da se na odlagališču ... ne odlagajo obdelani odpadki, kot to zahteva prvi odstavek 5. člena Uredbe, saj tožnica ne zagotavlja obdelave mešanih komunalnih odpadkov v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe, tj. po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz priloge 1 Uredbe, oziroma ne zagotavlja obdelave po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. Ročno sortiranje odpadkov je zavrnila kot nezadostno, saj ne zagotavlja obdelave odpadkov, kot je to opredeljeno v 13. točki 2. člena Uredbe, tožnica pa ni navedla, kakšno obdelavo (tj. fizikalni, termični, kemični ali biološki postopek) zagotavlja za ročno sortirane frakcije. Da zgolj ročno sortiranje ne zadošča, naj bi izhajalo tudi iz tožničine ocene deleža biološko razgradljivih sestavin komunalnih odpadkov za leto 2010, ki je med 43 % in 47 %, torej je ta delež višji od dovoljenih 28 % (priloga 4 v zvezi s prvim odstavkom 7. člena Uredbe). Poleg tega je toženka ugotovila tudi, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za vzpostavitev regijskega centra za ravnanje s komunalnimi odpadki kot regijski center II. reda (po 35. točki 2. člena Uredbe v zvezi s 1. in z 2.2. točko Priloge 10), saj iz njene vloge izhaja, da zagotavlja odlaganje odpadkov le za 19.156 prebivalcev in torej ne vključuje najmanj 55.000 prebivalcev.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Kot razlog za vložitev tožbe navaja nepravilno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V tožbi povzema nekatere svoje navedbe, s katerimi je v upravnem postopku pojasnjevala postopek ravnanja z odpadki in navaja, da je v okviru možnega sledila obveznostim, ki so ji naložene s predpisi. Kljub temu, da toženka navaja, da izločevanje frakcij z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov ne šteje za obdelavo odpadkov, tožnica meni, da se je na ta način bistveno zmanjšala količina mešanih komunalnih odpadkov, kar naj bi bil cilj obdelave pred odlaganjem. Z uvedbo popolnega izvornega ločevanja odpadkov naj bi se nadalje bistveno zmanjšala tudi količina biorazgradljivih odpadkov med mešanimi komunalnimi odpadki. Tožnica ugovarja tudi upoštevanju števila prebivalcev, ki naj bi bili vključeni v regijski koncept ravnanja z odpadki. Ta kriterij naj bi bilo mogoče izpolniti, ko bi odlagališče nenevarnih odpadkov ... dejansko nastopalo v funkciji rezervne lokacije. Kot dokaz za svoje navedbe predlaga vpogled v listine upravnega spisa.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je toženka zavrnila tožničino vlogo za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča nenevarnih odpadkov ..., ker tožnica ne zagotavlja obdelave komunalnih odpadkov, in ker tožnica ne izpolnjuje zahtev regijskega koncepta ravnanja z odpadki glede minimalnega števila prebivalcev.

Zahteva po predelavi odpadkov izhaja iz 20. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). V skladu s to zahtevo Uredba v prvem odstavku določa, da je dovoljeno odlagati le obdelane odpadke. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe pa se za obdelane komunalne odpadke štejejo komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme.

Med strankama ni sporno, da tožnica pripeljane odpadke na odlagališču raztovori in ročno prebere ter da se odpadki po tem, ko so prebrani in pregledani, z delovnim strojem potisnejo v odlagalno polje in nato s kompaktorjem vgradijo v telo odlagališča. Na podlagi takega dejanskega stanja tudi sodišče pritrjuje stališču toženke, da v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi se odpadki obdelovali po postopkih referenčne sheme iz Priloge 1 k Uredbi. Iz te sheme je razvidno, da gre za postopke obdelave odpadkov, ki so opredeljeni v 13. točki 2. člena Uredbe, po kateri je obdelava odpadkov vsak fizikalni, termični, kemični ali biološki postopek, vključno s sortiranjem, s katerim se spremenijo lastnosti odpadkov z namenom zmanjšanja prostornine ali teže odpadkov pred njihovim odlaganjem, z namenom zmanjšanja biološko razgradljivih snovi v odpadkih, z namenom zmanjšanja nevarnih lastnosti, lažjega ravnanja z njimi ali povečanja možnosti za njihovo predelavo. Drugih postopkov obdelave razen sortiranja tožnica ni navajala, saj ne v upravnem postopku ne v tožbi ni navedla, kakšno ravnanje zagotavlja za izsortirane frakcije. Zgolj sortiranje odpadkov pa ne pomeni njihove obdelave po omenjeni referenčni shemi.

Tretji odstavek 5. člena sicer kot način obdelave odpadkov dopušča tudi postopke, ki niso navedeni v referenčni shemi iz priloge 1, vendar morajo biti ti postopki glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz navedene sheme. Da postopki, ki jih tožnica izvaja, niso zadostni, pa kažejo tudi ocene vsebnosti biološko razgradljivih sestavin komunalnih odpadkov. Ugotovitvi, da iz ocen, predloženih na podlagi 54. člena Uredbe izhaja, da je delež biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih za leto 2010 med 43 % in 47 %, namesto dovoljenih 28 %, tožnica v tožbi ne nasprotuje. Tožnica se sicer v tožbi sklicuje tudi na ločeno zbiranje komunalnih odpadkov, vendar izločevanje ločenih frakcij z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov po izrecni določbi zadnjega stavka 13. točke 2. člena Uredbe ne šteje za obdelavo odpadkov. Zgolj tožničino mnenje, da je v okviru možnosti sledila predpisanim obveznostim, pa za ugotovitev, da v obravnavanem primeru ne gre za odlaganje obdelanih odpadkov, kot to nalaga prvi odstavek 5. člena Uredbe, ne zadošča. Glede na to, da mora biti izpolnjevanje gradbenih in drugih predpisanih zahtev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja razvidno iz dokumentacije, priložene vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (3. točka tretjega odstavka 44. člena Uredbe), in ker tožnica pogoja obdelave komunalnih odpadkov kljub dopolnjevanju svoje vloge ni dokazala, je izpodbijana odločitev pravilna že iz tega razloga.

Sodišču se zato v presojo zakonitosti ostalih razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločba, ni bilo potrebno spuščati in se opredeljevati do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na njih. Iz povedanega pa izhaja tudi, da dejstva, ki so za odločitev odločilna, med strankama niso sporna, zato ne drži tožničina navedba, da je tožbeni razlog tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med tožnico in toženko, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).