Jedro

Trinajsti člen ZUPJS ureja zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev. V drugi tč. prvega odst. 13. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ugotovljen dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Tretji odst. 13. člena ZUPJS določa, da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, dokazati prenehanje prejemanja periodičnih dohodkov. Torej tudi dejstvo, da ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, saj sta navedena pogoja predpisana kumulativno. Ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, je prenehal prejemati plačo, kasneje pa tudi nadomestilo za brezposelnost, ni pa dokazano, da tožnik ni začel prejemati drugih periodičnih dohodkov v smislu 13. člena ZUPJS. Tožnik namreč prejema nadomestilo za invalidnost, ki predstavlja mesečni periodični prejemek. Gre za mesečne zneske denarne dajatve iz obveznega invalidskega zavarovanja zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, ki upravičencem pripada ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, oziroma so izgubili zaposlitev in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.

Glede na ugotovljen skupni dohodek družine, je bil tožnik v skladu z 24. členom ZUPJS pravilno razvrščen v četrti dohodkovni razred. Zato je bilo v predsodnem upravnem postopku zakonito določeno znižano plačilo vrtca na 30 % cene programa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 5. 2012 in št. ... z dne 5. 3. 2012 ter oprostitev plačila vrtca za otroka A.A. v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, se stroškovno zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo 1. točko izreka drugostopenjske odločbe z dne 24. 5. 2012, citirane v izreku te sodbe in prvi stavek prvega odstavka prvostopenjske odločbe z dne 5. 3. 2012 (I. točka izreka) ter razsodilo, da se tožniku za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 za otroka A.A. določi plačilo za program vrtca v višini 10 % cene programa, razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen pa krije Občina B, (II. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 350,98 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožnik po 31. 12. 2010, ko je prenehal prejemati nadomestilo za čas brezposelnosti, ki je periodični dohodek, pridobil nov periodični dohodek, in sicer nadomestilo za invalidnost in ni dokazal prenehanja prejemanja periodičnih dohodkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih navedb, da prejema zgolj nadomestilo za invalidnost v znesku 192,90 EUR napačno zaključilo, da novih periodičnih dohodkov v obdobju od 31. 12. 2010 vse do 11. 2. 2013 ni pridobil, niti se do narave tega nadomestila ni opredelilo, tako da sodba glede tega nima razlogov. Vztraja, da nadomestilo za invalidnost predstavlja periodični dohodek, ki ga tožnik ni izgubil. Pri odločanju o zmanjšanem plačilu vrtca so bili tako v predsodnem postopku v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZUPJS upoštevani vsi tožnikovi dohodki iz preteklega leta in ženini iz leta 2011 in se ti niso zmanjšali za periodične dohodke v smislu 13. člena ZUJPS-a, ker zato ni bilo podlage. Nadomestilo za invalidnost je periodični dohodek, saj ga oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih, v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Ker je bil pri odločanju o zmanjšanju plačila vrtca za tožnikovega otroka A.A. za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 pravilno upoštevan skupni dohodek družine, ki je znašal 14.553,03 EUR, je bilo na podlagi 24. člena ZUJPS-a zakonito določeno plačilo vrtca v višini 30 % cene programa.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka pravilno poudarja, da je v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, v kolikor je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva sklepalo, da je podan dejanski stan iz 13. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010; v nadalj. ZUPJS) in dohodek družine, ugotovljen v predsodnem postopku v višini 14.553,03 EUR, zmanjšalo za tožnikove dohodke v znesku 6.540,32 EUR. Zaradi nepravilne pravne presoje je posledično neutemeljeno poseženo v pravilna in zakonita posamična upravna akta.

Trinajsti člen ZUPJS ureja zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev. V drugi tč. prvega odst. 13. člena ZUPJS-a je tako izrecno določeno, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ugotovljen dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Za periodične dohodke glede na drugi odst. istega člena štejejo plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Hkrati tretji odst. 13. člena ZUPJS-a izrecno določa, da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, dokazati prenehanje prejemanja periodičnih dohodkov iz druge tč. prvega odstavka. Torej tudi dejstvo, da ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, saj sta navedena pogoja predpisana kumulativno. Takšno dejansko stanje pa v okoliščinah konkretnega primera ni izkazano, kot je zaradi nepravilne interpretacije in uporabe 13. člena ZUPJS-a, zmotno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožniku 30. 6. 2010 prenehalo delovno razmerje. Z navedenim dnem je tožnik prenehal prejemati plačo, z 31. 12. 2010 pa tudi nadomestilo za brezposelnost. Vendar pa ni dokazano, da tožnik ni začel prejemati drugih periodičnih dohodkov v smislu druge tč. prvega odst. 13. člena ZUJPS-a. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč nadalje izhaja, da prejema nadomestilo za invalidnost v znesku 192,90 EUR mesečno. Nadomestilo za invalidnost pa zagotovo predstavlja mesečni periodični prejemek, kot pravilno poudarja tožena stranka. Gre za mesečne zneske denarne dajatve iz obveznega invalidskega zavarovanja zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, ki upravičencem pripada ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, oziroma so izgubili zaposlitev in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, kot v obravnavanem primeru. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno sklepalo na obstoj dejanskega stanja iz 13. člena ZUJPS-a, oziroma se sploh ni opredelilo do vprašanja, ali nadomestilo za invalidnost predstavlja periodični dohodek iz navedene zakonske določbe, je posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovljen skupni dohodek družine zmanjšalo za tožnikove dohodke.

Ob dejanski ugotovitvi v predsodnem upravnem postopku, da znaša skupni dohodek družine 14.553,03 EUR, in sicer tožnikovi prejemki iz leta 2010 skupaj 6.540,32 EUR, fiktivni dohodek tožnikove žene 7.316,95 EUR ter otroški dodatek 695,76 EUR, torej 404,25 EUR neto mesečno na posameznega družinskega člana, kar pomeni 41,82 % neto povprečne plače, je bil tožnik v skladu z 24. členom ZUJPS-a pravilno razvrščen v četrti dohodkovni razred. To pa hkrati pomeni, da je bilo po istem členu ZUJPS-a v predsodnem upravnem postopku zakonito določeno znižano plačilo vrtca na 30 % cene programa.

Ker sta torej po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo v skladu s 358. členom v zvezi s 351. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovni izrek prvostopenjske sodne odločbe. Zaradi zavrnjenega tožbenega zahtevka o glavni stvari in s tem neuspeha v tem sodno socialnem sporu, tožnik glede na 154. člen ZPP nosi sam svoje stroške za pooblaščenega odvetnika.