Jedro

V situaciji, ko se hipotekarni upnik, ki ima skupno hipoteko, odloči po zapadlosti, če dolg ni plačan, zahtevati poplačilo iz iste nepremičnine, ki je bila kasneje dodatno obremenjena še v korist tretje osebe (do takšne situacije bi prišlo v primeru, če bi sodišče predhodno odredbo omejilo le na eno nepremičnino) in ta nepremičnina ne bi zadostovala za poplačilo njegove terjatve, bi tretja oseba ostala nepoplačana.

ZIZ v delu, ki se nanaša na zavarovanje, kar vključuje tudi postopek v zvezi s predhodno odredbo, posebnih določb o opravi naroka ne vsebuje, 29.a člen ZIZ pa določa, da sodišče opravi narok, kadar tako določa zakon ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Praviloma sodišče postopa na podlagi vlog in drugih pisanj. Oprava naroka torej v konkretnem primeru ni bila obvezna in je za zagotovitev kontradiktornosti zadostovalo, da je sodišče pritožnico seznanilo z vlogami nasprotne stranke in svojimi odločitvami in ji s tem omogočilo izjavljanje v pisni obliki.

Nepravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, katerega dajatveni del oziroma nalog za plačilo je kljub razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi ostal v veljavi, je sodna odločba o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej odločba domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o ugovoru tožene stranke, ki ga je vložila zoper sklep o predhodni odredbi z dne 15.4.2010 in ga zavrnilo (1. točka izreka). Stroške, ki so nastali tožeči stranki z vložitvijo odgovora na ugovor zoper sklep o predhodni odredbi, je naložilo v plačilo toženi stranki (2. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Meni, da sodišče ni zagotovilo kontradiktornosti postopka, saj ni izvedlo naroka, upoštevalo pa je tudi navedbe in dokaze, ki niso bili predmet zahtevka za izdajo predhodne odredbe. S tem je odstopilo tudi od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (I Up 107/2009). Če bi sodišče izvedlo narok, ali obvestilo toženo stranko, da bo odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča, bi se tožena stranka lahko izrekla o trditvah in predlagala nasprotne dokaze. Opozarja, da je iz podatkov zemljiške knjige razvidno, da je tožena stranka na podlagi izbrisne pobotnice vložila predlog za vpis izbrisa dveh hipotek pod Dn 216831/2007 in Dn 28925/2008 v višini 1.162.000,00 EUR in 1.250.000,00 EUR. Sodišče bi to dejstvo moralo upoštevati, saj je to javno znano in sicer na podlagi 4. in 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Pritožbi prilaga izpisek iz zemljiške knjige ter kopijo predloga za vpis izbrisa hipotek, česar do sedaj ni mogla vložiti, saj je zaupala, da bo sodišče samo upoštevalo trenutno stanje zemljiške knjige. Sodišče je neutemeljeno menilo, da bi tožena stranka morala izkazati vrednost nepremičnin in da bi šele v primeru, da bi tožena dokazala, da je zadostno že zavarovanje z eno nepremičnino, zavarovanje omejilo. Pri tem ni upoštevalo drugega odstavka 260. člena ZIZ, ki določa, da sodišče lahko dovoli več predhodnih odredb, če je to potrebno. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu, s katerim je razveljavilo prejšnjo predhodno odredbo, zapisalo, da je dokazno breme o potrebnosti zavarovanja na dvanajstih nepremičninah in s tem z dvanajstimi prehodnimi odredbami, na tožeči stranki. Pri odločitvi bi moralo nadalje upoštevati, da vrednost ne izhaja iz cenitve, pač pa iz namenske rabe prostora, ki jo določajo prostorski akti, v konkretnem primeru odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana. Ta določa, da je vseh dvanajst nepremičnin namenjenih gradnji, kar pomeni, da gre za zazidljivo stavbno zemljišče. Prilaga cenitev, ki jo je sicer za drug namen izdelala nepremičninska družba P. d.o.o. Sodišče je nadalje laično ocenjevalo finančno stanje tožene stranke, za kar nima potrebnega znanja. Med seboj je primerjalo neprimerljive podatke. Bilančni podatki izkazujejo premoženjsko stanje tožene stranke, bonitetna ocena pa likvidnostno stanje. Za odločanje je pomembno predvsem premoženjsko in ne likvidnostno stanje, torej bilanca in ne bonitetna ocena. O bilančnem stanju pa se sodišče ni izreklo in ne pojasnilo, zakaj bi to terjalo izdajo predhodne odredbe. Pri sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 14/2010 je sodišče spregledalo, da je v tej zadevi Vrhovno sodišče obravnavalo izvršbo na podlagi menice oziroma primer zavarovanja po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi računov, ki jih kot fizična oseba sploh ne sme izdati. Stališča VS zato ni mogoče razširjati na vse postopke izvršbe. Tožeča stranka je zlorabila pravno sredstvo elektronske izvršbe. Račun namreč lahko izda le tisti, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo. Ker se tožeča stranka s tem ne ukvarja, ne more vlagati izvršbe na podlagi verodostojne listine, saj takšne listine nima. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača očitke tožene stranke kot neutemeljene. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Za izdajo predhodne odredbe morata biti na podlagi 257. člena ZIZ izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je, da je podlaga upnikove denarne terjatve odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava), ki še ni izvršljiva, drugi pogoj pa je, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Nevarnost se, če je predlog oprt na katero od odločb, ki so posebej naštete v 258. členu ZIZ in izpolnitvi nekaterih dodatnih pogojev, domneva in je torej upniku ni potrebno posebej dokazovati. V tem primeru mora dokazati le, da gre za situacijo iz tega določila.

7. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu I Ip 4357/2010 pritožniku pojasnilo, da je tožeča stranka prvemu pogoju zadostila. Izdajo predhodne odredbe je namreč predlagala na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 3398/2010 z dne 18.1.2010, katerega dajatveni del oziroma nalog za plačilo, z razveljavitvijo dovolilnega dela sklepa o izvršbi (s sklepom z dne 25.2.2010) ni bil razveljavljen. Ker bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku, ni postal pravnomočen, še vedno pa gre za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Pri tem je opozorilo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 14/2010 z dne 25.3.2010 o tem vprašanju.

8. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi res obravnavalo pogoje za izdajo predhodne odredbe na podlagi razveljavljenega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pri čemer je verodostojno listino predstavljala menica, vendar pa to ne pomeni, da stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo, ni uporabljivo v konkretnem primeru, v katerem je bila izvršba predlagana na podlagi računov. Pritožnik namreč spregleda, da se je Vrhovno sodišče v tej odločbi opredeljevalo do vprašanja, ali dajatveni del sklepa o izvršbi, ki kljub razveljavitvi dovolilnega dela ostane v veljavi, predstavlja odločbo v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ ali ne. Z obstojem drugega pogoja, to je nevarnostjo, se je ukvarjalo zgolj obrobno. Nevarnost se je v zadevi, ki jo je obravnavalo VS, namreč domnevala, saj je šlo za primer po takrat veljavni 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ(1). V tej zadevi pa tožnica poleg prvega pogoja dokazuje tudi nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, saj niso izpolnjeni pogoji po 258. členu ZIZ, na podlagi katerih se nevarnost domneva.

9. Na to, da nerazveljavljeni dajatveni del sklepa o izvršbi predstavlja sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej odločbo v smislu 1. odstavka 257. člena ZIZ, ne more vplivati vprašanje, ali so bili računi, na podlagi katerih je bila izvršba dovoljena, utemeljeno upoštevani kot verodostojne listine ali ne. Od pravnomočnosti sklepa, s katerim je izvršilno sodišče zaradi ugovora sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, namreč teče postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek. Šele po izvedbi kontradiktornega postopka bo sodišče s sodbo odločilo, ali sklep o izvršbi še naprej (delno ali v celoti) ostane v veljavi v delu s katerim je bilo pritožniku naloženo plačilo, ali pa se (delno ali v celoti) razveljavi. Vse do takrat pa ta del sklepa o izvršbi ni mogoče obravnavati drugače kot odločbo domačega sodišča o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva.

10. V postopku za izdajo predhodne odredbe se, če ni v delu zakona, ki se nanaša na zavarovanje (tretji del zakona) določeno drugače, smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na postopek izvršbe (primerjaj 239. člen ZIZ). ZIZ v delu, ki se nanaša na zavarovanje, kar vključuje tudi postopek v zvezi s predhodno odredbo, posebnih določb o opravi naroka ne vsebuje, 29.a člen ZIZ pa določa, da sodišče opravi narok, kadar tako določa zakon ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Praviloma sodišče postopa na podlagi vlog in drugih pisanj (29. člen ZIZ). Oprava naroka torej v konkretnem primeru ni bila obvezna in je za zagotovitev kontradiktornosti zadostovalo, da je sodišče pritožnico seznanilo z vlogami nasprotne stranke in svojimi odločitvami in ji s tem omogočilo izjavljanje v pisni obliki. To velja tudi za vlogo z dne 16.2.2011, ki je vsebovala dodatne trditve in nov dokaz, saj je bila pritožnici vročena po pooblaščencu – glej povratnico na list. št. 65 – nanjo pa je z vlogo 28.2.2011 tudi odgovorila. Toženi stranki pravica do izjavljanja torej ni bila kršena in so očitki v tej smeri neutemeljeni.

11. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju poleg trditev in dokazov, ki jih je tožeča stranka ponudila v predlogu za izdajo predhodne odredbe, upoštevalo še navedbe o bilančnih podatkih za leto 2009, ki jih je tožnica podala v vlogi z dne 16.2.2011 ter vpogledalo tej vlogi priloženo bilanco FI-PO AJPES z dne 14.2.2011 (priloga A27). Kot je že bilo pojasnjeno, se je pritožnica o teh trditvah in dokazu imela možnost izreči in je odgovor tudi podala (primerjaj vlogo z dne 28.2.2011). Da bi bile trditve in dokaz prepozen, ni ugovarjala, vendar pa pritožbeno sodišče očitke v pritožbi kljub temu upošteva, saj je to, da je sodišče prve stopnje nove navedbe in nov dokaz upoštevalo, izvedela šele iz izpodbijanega sklepa (286.b člen ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ). Pritožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno (in deloma nerazumljivo) očita, da je odstopilo od sodne prakse, sklicujoč se na odločbo VS RS I Up 107/2009. Drži sicer, da je bila predlagateljica dolžna že v predlogu ponuditi dejstva in dokaze, ki predlog utemeljujejo, vendar pa to ne pomeni, da kasnejših, če je razlog za to upravičen, ni mogoče upoštevati. Predlagateljica je že v predlogu pojasnila, da je v dokaz ekonomske situacije v kateri je pritožnica, predložila bilanco AJPES za leto 2008, ker rok za oddajo bilanc za poslovno leto 2009 še ni iztekel (primerjaj 2. odstavek točke III, list. št. 109). S tem je ustrezno opravičila dodatne navedbe in nov dokaz, ki so bili predloženi v ponovljenem postopku (2. odstavek 362. člena ZPP), saj je jasno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu oziroma novega dokaza ni mogla priložiti k predlogu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zato utemeljeno oprlo tudi na nove trditve in nov dokaz, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da se tako trditve kot dokaz nanašajo na ekonomsko situacijo tožene stranke v letu 2009, torej na čas pred izdajo sklepa s katerim je sodišče ugodilo predlogu za izdajo predhodnih odredb. Ne glede na doslej navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi sicer pri novih dejstvih in dokazu ne gre za nekaj, kar bi lahko, če ne bi bilo upoštevano, vplivalo na odločitev. Tožeča stranka je namreč že s tem, kar je ponudila v predlogu, (tudi) po oceni pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje predhodne odredbe onemogočena ali precej otežena. Smiselno očitana kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z pravili o prekluziji, zato ni bila storjena.

12. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjevala, da zadolženost pritožnice izhaja tudi iz zemljiške knjige, kjer so vknjižene hipoteke za dva zneska po 1.250.000,00 EUR in znesek 1.162.000,00 EUR in je to izkazala z izpiski zemljiške knjige. Pritožnica v svojem ugovoru, ki ga je vložila dne 23.4.2010, tem trditvam in ugotovitvam sodišča prve stopnje v sklepu z dne 15.4.2010, ni nasprotovala, niti ni v zvezi s tem predlagala dokazov. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage, da bi ob reševanju ugovora, brez ustreznega predloga ene od strank, vpogledalo v podatke zemljiške knjige. S tem bi namreč kršilo razpravno načelo vsebovano v 7. členu ZPP, ki velja tudi v postopku za izdajo predhodne odredbe in nalaga sodišču, da (z izjemo določeno v 2. odstavku) upošteva le dejstva in izvede dokaze, ki sta jih stranki predlagali. Na to ne more vplivati dejstvo, da so sicer vpisi v zemljiški knjigi javni (4. člen ZZK-1) in njihov publicitetni učinek (6. člen ZZK-1), na kar se pritožnica dodatno sklicuje.

13. Pritožnica šele v pritožbi prvič navaja, da so nepremičnine, na katerih tožnica predlaga zavarovanje, obremenjene le še z eno skupno hipoteko, saj je na podlagi izbrisne pobotnice vložila predlog za vknjižbo izbrisa preostalih dveh v zneskih 1.162.000,00 EUR in 1.250.000,00 EUR in pritožbi prilaga tudi predlog in izbrisno pobotnico.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te trditve in dokazi nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Pritožnica sicer navaja, da tega ni navedla oziroma predložila prej, ker je zaupala, da bo sodišče samo upoštevalo stanje zemljiške knjige, kar pa ni opravičljiv razlog, saj za takšno njeno „zaupanje“ ni najti zakonske podlage (več o vezanosti sodišča na zatrjevana dejstva in predlagane dokaze v prejšnji točki). Ugotoviti je potrebno tudi to, da je pritožnica za to, da so izpolnjeni pogoji za izbris dveh vknjiženih hipotek, vedela že ob vložitvi ugovora. Izbrisna pobotnica je bila namreč izdana 20.4.2010, torej pred vložitvijo ugovora in bi zato pritožnica to dejstvo lahko pravočasno navedla in zanj predložila tudi dokaz. V tem pritožbenem postopku, ko pritožbeno sodišče odloča o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zoper sklep o izdani predhodni odredbi, pa zato tega prepozno zatrjevanega dejstva in prepozno predloženih dokazov ne sme upoštevati.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da za osnovno interpretacijo posameznih bilančnih postavk in njihovo medsebojno primerjavo, zlasti pa ob upoštevanju ostalih predloženih dokazov (bilanca e.S BON AJPES, podatkov zemljiške knjige ter finančnih podatkov AJPES FI-PO) in dejstvu, da za izdajo predhodne odredbe zadostuje izkaz verjetnosti, da obstaja nevarnost, postavitev izvedenca finančne stroke ni bila potrebna.

16. Dejstva v zvezi z premoženjskim in likvidnostnim stanjem tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in po oceni pritožbenega sodišča naredilo tudi pravilne zaključke, ki kažejo, da je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost, ki se za izdajo predhodne odredbe zahteva po 1. odst. 257. člena ZIZ. Pritožnica ugotovitve, ki imajo podlago v predloženih listinah, zgolj pavšalno izpodbija. Tako ne pove, v čem so zaključki sodišča nepravilni in katere neprimerljive podatke naj bi med seboj primerjalo. Bilanca stanja je opis stanja podjetja v določenem trenutku in daje tako podatke o premoženjskem kot o finančnem stanju podjetja. Tudi bonitetna ocena že po definiciji AJPESA (2) ni zgolj potrdilo o likvidnosti, ampak analiza, pripravljena na podlagi računovodskih izkazov in iz njih izračunanih finančnih kazalnikov, ki analizira posamezne faktorje tveganja za nastop neplačila (donosnost, likvidnost, zadolženost, aktivnost, velikost, produktivnost in rast poslovanja) in njihov prispevek k skupni verjetnosti nastopa neplačila v obdobju 12 mesecev po datumu izdelave računovodskih izkazov podjetja. Bonitetne ocene v praksi služijo na primer za ocenitev kreditnega tveganja povezanega z verjetnostjo nastopa dogodka neplačila ali kot podlaga za presojo zmožnosti poravnavanja obveznosti in kreditnega tveganja pri dejanskih ali potencialnih poslovnih partnerjih. Takšna analiza je zato povsem primerna tudi kot dodatna podlaga za oceno nevarnosti, da tožena stranka, brez izdane predhodne odredbe, terjatve v prihodnosti ne bo zmožna poravnati ali pa bi bilo to zelo težko.

17. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni izreklo o bilančnem stanju, saj iz obrazložitve na strani 3 in 4 sklepa takšna opredelitev jasno izhaja. Pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja in se nanje v izogib ponavljanju le sklicuje. Tem razlogom dodaja zgolj to, da ekonomskega stanja subjekta ni mogoče opredeliti zgolj na podlagi posameznih bilančnih podatkov, ampak je potrebno upoštevati vse in jih med seboj tudi primerjati. Tako ni pomembno, ali tožena stranka izkazuje dobiček oziroma terjatve, pomembno je, ali iz bilance kot celote izhaja gospodarjenje, ki bo v prihodnje zagotovilo zadosti likvidnih sredstev. To pa iz bilančnega stanja tožene stranke ne izhaja, kar je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Da je takšno stanje pravilno ugotovljeno, pa, kot rečeno potrjujejo tudi ostali dokazi. Gre za že omenjeno bonitetno oceno, ki jo je prvo sodišče povzelo, dejstvo, da so nepremičnine, na katerih je predlagano zavarovanje, obremenjene že s tremi skupnimi hipotekami v zneskih 1.162.000,00 EUR in dvakrat po 1.250.000,00 EUR ter dodatni podatki o poslovanju v letu 2009, ki ne kažejo, da bi se sposobnost tožene stranke, da bi v prihodnosti bila sposobna poplačati svoje obveznosti, izboljšala. Vse navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazuje nevarnost, da bo uveljavitev terjatve, v kolikor predhodna odredba ne bi bila izdana, onemogočena ali vsaj precej otežena.

18. Sodišče prve stopnje je pri presoji pritožničinega ugovora, da za zavarovanje tožničine terjatve ni potrebno več predhodnih odredb, pravilno upoštevalo določilo 2. odstavka 260. člena ZIZ, predvsem pa dokaznega bremena v zvezi z potrebnostjo večjega števila odredb ni prevalilo na toženo stranko kot to neutemeljeno očita v pritožbi.

19. Sodišče prve stopnje se je pri presoji potrebnosti izdaje več predhodnih odredb v izpodbijanem sklepu oprlo na dejstvo (ki ga je zatrjevala tožeča stranka in ga, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, tudi dokazala), da so vse nepremičnine že obremenjene s tremi skupnimi hipotekami v korist N. d.d. v zneskih 1.162.000,00 EUR ter dveh v znesku 1.250.000,00 EUR, pri čemer je k tem glavnicam potrebno prišteti še obresti in stroške. Tožeča stranka je s tem trditveno in dokazno breme glede potrebnosti zavarovanj z več predhodnimi odredbami izpolnila. Pri tem ni odločilno, da sicer ni ponudila trditev o vrednosti nepremičnin in v zvezi s tem tudi ni predlagala dokazov. Glede na izredno visoke zneske terjatev, ki so s hipotekami zavarovane in dejstvo, da gre za skupne hipoteke, to za presojo potrebnosti, da sodišče dovoli več predhodnih odredb, ni bilo nujno. Skupna hipoteka je namreč hipoteka, pri kateri se za zavarovanje iste terjatve ustanovi zastavna pravica na več nepremičninah (1. odst. 145. člena SPZ). Isto terjatev torej varuje več nepremičnin. Če ob dospelosti s hipoteko zavarovana terjatev ni plačana, lahko upnik zahteva poplačilo svoje terjatve s prodajo ene ali vseh nepremičnin, in to v kakršnemkoli vrstnem redu. Tretja oseba, ki na eni od nepremičnin, ki so sicer predmet skupne hipoteke, kasneje prav tako pridobi hipoteko, po sedaj veljavni ureditvi, ki jo vsebuje SPZ, ne uživa posebnega varstva. To pomeni, da bi v situaciji, ko se hipotekarni upnik, ki ima skupno hipoteko, odloči po zapadlosti, če dolg ni plačan, zahtevati poplačilo iz iste nepremičnine, ki je bila kasneje dodatno obremenjena še v korist tretje osebe (do takšne situacije bi prišlo v primeru, če bi sodišče predhodno odredbo omejilo le na eno nepremičnino) in ta nepremičnina ne bi zadostovala za poplačilo njegove terjatve, tretja oseba ostala nepoplačana. Ker bi do tega lahko prišlo tudi v konkretnem primeru, saj je brez cenitve jasno, da posamezna parcela v nobenem primeru ne bi zadoščala niti za poplačilo dolgov, ki so zavarovani s skupnimi hipotekami, kaj šele za terjatev tožnice, je glede na konkretne okoliščine nujno, da se v korist tožnice dovoli predhodna odredba na vseh nepremičninah.

20. Tožena stranka v svojem ugovoru svojih trditev o tem, da že posamezna nepremičnina zadostuje za poplačilo, ni konkretizirala, niti ni predlagala ali predložila nobenega dokaza, ki bi lahko izpodbil zgoraj navedene zaključke o potrebnosti izdaje večjega števila predhodnih odredb. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti v pritožbi predložena cenitev. Pritožbeno sodišče ta dokaz sicer upošteva kot pravočasen, upoštevajoč, da se sodišče prve stopnje v sklepu z dne 15.4.2010 do izdaje več predhodnih odredb ni posebej opredelilo, niti ni bila ta pomanjkljivost odpravljena v sklepu z dne 22.10.2010 (na to je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu I Ip 4357/2010 z dne 5.1.2011), pač pa šele z izpodbijanim sklepom, vendar pa ta cenitev ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje. Skupna vrednost (vseh) nepremičnin naj bi tako znašala 3.000.000,00 EUR, skupna vrednost terjatev, ki so zavarovane skupnimi hipotekami, brez upoštevanja obresti in stroškov, pa znaša 3.662.000,00 EUR, kar, tudi če bi upniki zahtevali poplačilo iz vseh nepremičnin, ne bi zadoščalo niti za njihovo poplačilo. Vprašljivo je torej celo to, ali bodo vse dovoljene predhodne odredbe zadostovale za poplačilo tožnice, če bi do tega prišlo. Posledično je popolnoma jasno, da predlog za omejitev zavarovanja na eno ali nekaj predhodnih odredb v konkretnem primeru ni utemeljen.

21. Ne glede na to, da je bilo dejstvo, da sta dve skupni hipoteki izbrisani, zatrjevano prepozno in ga pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, pa zgolj v dodatno pojasnilo pritožnici dodaja, da to tudi sicer na odločitev pritožbenega sodišča ne bi vplivalo in sicer iz razlogov, ki so bili navedeni pod točko 18 in upoštevaje pri tem višino terjatve, ki je zavarovana s (preostalo) skupno hipoteko in vrednost posamezne parcele (3).

22. Ker je pritožba glede na navedeno neutemeljena, prav tako pa tudi ni bilo ugotovljenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

23. Stroški zavarovanja, kadar se o zavarovanju odloča med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Do 15.4.2011 je po 1. točki 1. odstavka 258. člena ZIZ veljala domneva nevarnosti med drugim za primer, če je odločbo domačega sodišča predstavljal sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor. Z uveljavitvijo novele ZIZ-I, to je s 16.4.2011, je bila 1. točka 1. odst. 258. člena spremenjena. V spremenjeni obliki bi, glede na 9. člen ZIZ-I, če bi bili podani pogoji, veljala tudi za konkreten primer.

(2)Več o tem na spletni strani: http://www.ajpes.si/doc/Bonitete/S.BON/AJPES_S.BON_opis_metodologije.pdf

(3) Po cenitvi znaša vrednost m2 zemljišča 348,50 EUR. Tako znaša vrednost največje od parcel „le“ približno 421.000