Jedro

Kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je lahko podana, če sodišče zgolj sledi prerekanim trditvam stranke, na kateri je trditveno in dokazno breme, ne da bi izvajalo z njene strani predlagane dokaze, in pri tem nasprotni stranki (v predmetni zadevi pritožnici) odvzame možnost dokazovanja nasprotnega in pravico do obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208808/2013 z 20. 12. 2013 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati glavnico 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2013 in 100,84 EUR stroškov postopka (1. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 248,37 EUR nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in podredno zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo delno razveljavi, oziroma da jo spremeni tako, da (1.) zahtevek tožeče stranke za plačilo denarnega zneska v višini 1.600,00 EUR s pripadki in pravdnimi stroški v celoti zavrne, saj med pravdnima strankama pogodbeno razmerje ne obstaja, ter (2.) toženi stranki naloži, da po prejemu računa s strani zavoda X. izpolni svojo obveznost in plača znesek v višini 1.600,00 EUR brez pripadkov v roku 8 dni da ne bo izvršbe, ter (3.) se ostali zahtevki tožeče stranke zavrnejo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene vtožuje plačilo za najem naprave A. simulator. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da pogodbe o najemu ni sklenila s tožečo stranko, temveč z zavodom X., s katerim je imela sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka s strani tožeče stranke prejela račun, ki vsebuje storitev izposoje A. za obdobje april – junij; da je ta račun tožena stranka potrdila in mu ni v ničemer ugovarjala; da je dne 11. 11. 2013 ponovno obljubila plačilo; ter da je komunikacija po elektronskih sporočilih potekala prav med strankama tega postopka. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta pogodbo o podnajemu A. simulatorja sklenili tožeča in tožena stranka, ter tožbenemu zahtevku za plačilo najemnine v celoti ugodilo.

6. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da pritožbenih očitkov, s katerimi tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje (gre za očitek napačne opredelitve do listinskih dokazov, izpostavljen pomen pogodbe o medsebojnem sodelovanju ter navedbe o elektronski korespondenci), ni upoštevalo in nanje ne odgovarja, saj z njimi pritožba uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da lahko zahtevek iz pogodbe o uveljavlja le njen podpisnik, ter s tem ponovno ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, vendar pa s temi pritožbenimi trditvami ne more uspeti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, Pogodba o medsebojnem sodelovanju, sklenjena med toženo stranko in zavodom X., za odločitev v predmetni zadevi ni relevantna, saj iz nje najem naprave, za katerega zahteva tožeča stranka plačilo v tem postopku, ne izhaja in na razmerje med pravdnima strankama tega postopka ne vpliva.

8. Prav tako tožena stranka drugačne odločitve ne more doseči z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo navedbam tožeče stranke, ki je izjavila, da je zavod X. kot najemodajalec sklenil najemno pogodbo s tožečo stranko, in s tem povezanim očitkom, da tožeča stranka dokazov za to ni predložila. S tem tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je lahko podana, če sodišče zgolj sledi prerekanim trditvam stranke, na kateri je trditveno in dokazno breme, ne da bi izvajalo z njene strani predlagane dokaze, in pri tem nasprotni stranki (v predmetni zadevi pritožnici) odvzame možnost dokazovanja nasprotnega in pravico do obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa po presoji višjega sodišča v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje namreč tega dejstva sploh ni ugotavljalo in nanj tudi ni oprlo svoje odločitve, temveč je ob upoštevanju, da je načeloma mogoče najemno pogodbo skleniti tudi z najemnikom (605. člen Obligacijskega zakonika – OZ), kot odločilen (pravilno) ugotavljalo le obstoj (pod)najemne pogodbe med pravdnima strankama. Pri tem je odločilna dejstva, ki potrjujejo njen obstoj - in na katera je višje sodišče vezano – ugotovilo iz predložene listinske dokumentacije (račun v prilogi A2 spisa in elektronska komunikacija med pravdnima strankama v prilogah A7 in A8 spisa).

9. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da brez zaslišanja strank dejanskega stanja ni moglo z gotovostjo ugotoviti, s čimer smiselno uveljavlja, da ni bilo podlage za izdajo sodbe brez oprave glavne obravnave (kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen. Skladno z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP lahko namreč sodišče v sporu majhne vrednosti odloči brez naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Tožena stranka ne trdi, da bi izvedbo naroka zahtevala, sodišče pa je dejansko stanje lahko ugotovilo iz listinskih dokazov – elektronske korespondence in predloženega računa za plačilo najemnine – zato so bili pogoji za izdajo sodbe brez oprave naroka za glavno obravnavo izpolnjeni.

10. Po presoji višjega sodišča je odločitev tudi materialnopravno pravilna. Glede na ugotovljena dejstva pritožbenemu zatrjevanju, da med strankama ni bilo volje za sklenitev pogodbe, ni mogoče slediti, temveč se za pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da sta prav pravdni stranki sklenili pogodbo o najemu naprave A. simulator (primerjaj, 587. člen OZ). Posledično pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je na tej podlagi tožena stranka za najem naprave dolžna tožeči stranki plačati vtoževani znesek najemnine.

11. Odločitve o stroških pravdnega postopka tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je skladna z določbami 154. člena ZPP, zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

12. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker višje sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre zato za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).