Jedro

V skladu z določili 24. in 25. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ je posest dejanska oblast nad stvarjo, ki jo več oseb lahko izvršuje tako, da posedujejo stvar skupaj (soposest) ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ in 426. člen ZPP). V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ko je oblikovana soposest, vsak posestnik uživa poleg varstva posesti nasproti tretjim osebam tudi sodno varstvo v medsebojnem razmerju, torej nasproti ostalim posestnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (I. točka izreka) potrdi, v izpodbijani odločitvi o stroških postopka (II. točka izreka) pa spremeni, tako da se sedaj glasi: „Tožnika sta dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 671,72 EUR po enakih delih v roku 15 dni od dneva vročitve overjenega prepisa tega sklepa“.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi motenja posesti v pritličju stanovanjske hiše , pripisane k vl. št., v ugotovitvenem in dajatvenem delu, vključno s povrnitvijo stroškov (1., 2. in 3. odstavek I. točke izreka), ter tožnikoma naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 671,72 EUR v roku 15 dni od dneva prejema tega sklepa (II. točka izreka).

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnika) s pomočjo pooblaščenca pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi sta vztrajala, da sta oba uporabljala tudi vhod s severne strani hiše od dne 21.07.2008 dalje do dne 07.08.2008 in tako tožnik na tem vhodu svoje posesti ni opustil. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil zadnji posestnik vhoda s severne strani stanovanjske hiše, tožnica, ki pa je bila zadnja posestnica voda s severne strani hiše, pa ni bila motena v svoji mirni posesti, se pritožnika ne strinjata, ker so po njunem mnenju v nasprotju z življenjskim in logičnim zaključkom ter izvedenimi dokazi. Poleg tega naj bi sodišče prve stopnje v celoti poklonilo vero toženi stranki, kljub odsotnosti dokazov, te svoje odločitve pa ni zadostno in potrebno obrazložilo, zaradi česar naj bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je nekatera odločilna dejstva napačno ugotovilo, nekaterih pa sploh ni ugotavljalo oziroma jih je prezrlo, kakor tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču sta predlagala ugoditev njuni pritožbi ter razveljavitev in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadki.

Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdne stranke so med seboj v sorodstvenem razmerju (tožnika sta starša toženke), in živijo skupaj v stanovanjski hiši v na naslovu , stoječi na nepremičnini parc. št., k.o.. Toženka s svojo družino stanuje v prvem nadstropju te hiše, tožnika pa v pritličju. Navedena hiša ima dva vhoda, in sicer s severne in južne strani. Med pravdnimi strankami ni sporno, da so imeli vhod s severne strani hiše v soposesti tožnica in toženka s svojo družino, je pa med njimi sporno, ali je imel navedeni vhod v soposesti tudi tožnik, in ali sta bila tožnika motena v svoji mirni soposesti tega vhoda.

V skladu z določili 24. in 25. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ je posest dejanska oblast nad stvarjo, ki jo več oseb lahko izvršuje tako, da posedujejo stvar skupaj (soposest) ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ in 426. člen ZPP). V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Ko je oblikovana soposest, vsak posestnik uživa poleg varstva posesti nasproti tretjim osebam tudi sodno varstvo v medsebojnem razmerju, torej nasproti ostalim posestnikom.

Ker je v skladu s prvim odstavkom 33. člena SPZ in 426. členom ZPP v pravdah zaradi motenja (so)posesti izključeno odločanje o pravici do (so)posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti (so)posesti ali odškodninskih zahtevkih, pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožnikovih navedb, da imata pravico do posesti na podlagi izvršilnega naslova – notarskega zapisa št. z dne (priloga A2), ki jo izvršujeta od njegovega podpisa dalje, in da je toženka kršila 3. točko izreka pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča , opr. št. , z dne, s katero je bilo toženki in njenemu možu prepovedano, da v bodoče s takšnimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegata v posest tožnice, sodišče prve stopnje pa se do tega dejstva niti ni opredelilo. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, da sta pritožnika starejša zakonca, invalida in bolehni osebi, da sta drug na drugega zelo navezana in soodvisna zaradi medsebojne pomoči, predvsem je pritožnica odvisna od pritožnikove pomoči, ter da toženka in priča B.V., ki sta zaradi službenih obveznosti pogosto odsotna z doma, pritožnika pa prav tako, zaradi česar so se redko videli, pa še takrat je prišlo do konfliktov, nista mogla verodostojno trditi, da pritožnik pred 07.08.2008 ni uporabljal vhoda s severne strani hiše, kakor tudi ne njunih pritožbenih navedb, da je pritožnik v času bivanja priče K.S.C. s svojim majhnim otrokom pri pritožnikoma uporabljal predvsem vhod z južne strani hiše, ker jih je bilo več in je otroka nosil v naročju ali pa ga držal za roko, ta vhod pa je primernejši in večji kot vhod na severni strani hiše, ker predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer pritožnika nista niti navedla, zakaj teh dejstev nista mogla navesti pravočasno, torej najkasneje na naroku za glavno obravnavo z dne 03.11.2008. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dogajanje na hodniku sodišča prve stopnje po zaključku glavne obravnave v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče prav tako ni upoštevalo, ker za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni imel v posesti vhoda s severne strani stanovanjske hiše na naslovu, tožnica pa je imela posest na navedenem vhodu, vendar v svoji mirni posesti s strani toženke ni bila motena.

Med pravdnimi strankami je že potekal spor zaradi motenja posesti pred istim sodiščem prve stopnje, ki je s sklepom pod opr. št., z dne (priloga A3) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št., z dne njunemu tožbenemu zahtevku ugodilo, vendar je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje v tisti zadevi ugotovilo, da je bila takrat motena v mirni posesti v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu, samo tožnica, in sicer zato, ker je toženka s svojim možem dne 29.08.2006 na vhodnih vratih s severne strani navedene stanovanjske hiše zamenjala cilindrični vložek, ter s tem tožnici onemogočila vstop v stanovanjsko hišo in njeno uporabo, zoper tožnika pa je bil tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti zavrnjen.

Pritožnika vztrajata, da od takrat, ko je toženka skupaj s svojim možem protipravno zamenjala ključavnico, do dneva izročitve ključa za vhodna vrata s severne strani hiše s strani izvršitelja tega vhoda nista mogla uporabljati, zaradi česar naj bi bila v obdobju od 29.08.2006 do 21.07.2008 onemogočena v izvrševanju neposredne posesti, od dneva izročitve ključa pa sta vhod s severne strani hiše nemoteno uporabljala. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je imel posest tega voda v obdobju od 21.7.2008 do 07.08.2008 (to je v obdobju od dneva izročitve ključev tega vhoda tožnici do dneva, ko bi naj prišlo do motenja posesti s strani toženke) niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s tem zavzelo stališče, da je v obravnavani zadevi ne glede na že omenjeni spor zaradi motenja posesti, v katerem je sodišče odreklo tožniku sodno varstvo zaradi motenja posesti, potrebno ugotoviti, ali je tudi tožnik imel v času zatrjevanega motilnega dejanja oziroma pred tem navedeni vhod v posesti, v ta namen pa zaslišalo pravdne stranke in predlagane priče. Iz zapisnika o izvršbi za uveljavitev nedenarne terjatve z dne 21.07.2008 (priloga A4) je razvidno, da je toženka tega dne izvršitelju prostovoljno izročila ključ vodnih vrat, ki se nahajajo na severni strani navedene stanovanjske stavbe, ki je bil nato z njegove strani izročen samo pritožnici, in ne obema pritožnikoma, kakor vztrajata tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do navedenega zapisnika, ki predstavlja javno listino, za katero velja domneva resničnosti, vendar pa pritožbeni očitek, da naj bi v nasprotju z vsebino tega zapisnika ugotovilo, da je tožnica posest navedenega vhoda izvrševala tudi pred 21.07.2008, ni utemeljen, ker takšna ugotovitev sodišče prve stopnje iz izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja.

Tudi ne drži pritožbeni očitek, da izpovedba toženke ni verodostojna, ker naj bi vseskozi spreminjala svojo izpovedbo. Po pregledu zapisnika o glavni obravnavi z dne 03.11.2009, v delu, ki se nanaša na toženkino izpovedbo (list. št. 71 in 72), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka ni izpovedala, da je bilo njeno ravnanje življenjsko nesprejemljivo, nedostojno in za oba tožnika žaljivo, ker naj bi lastnim staršem prepovedala oziroma fizično onemogočila vstop v hišo, katero sta tožnika zgradila sama in jo brezplačno prenesla na toženko in njenega moža z izročilno pogodbo, kakor zatrjujeta pritožnika, česa takega tudi ni izpovedala priča K.S.C. (hčerka tožnikov in sestra toženke), kakor je razvidno iz navedenega zapisnika v delu, ki se nanaša na njeno izpovedbo (list. št. 73 in 74).

Navedena priča, katere zaslišanje kot dokaz za svoje navedbe sta predlagala tožnika, je izpovedala, da je bila tistega dne, ko bi se naj zgodilo motilno dejanje, skupaj s svojo hčerko v stanovanju pri tožnikih. Samega spora med pravdnimi strankami ni videla, je pa slišala, kako je toženka rekla „ti tukaj ne smeš notri“, kar naj bi pomenilo, da ne sme vstopiti oče, zato ker pri spornem vhodu vstopa vedno tožnica, tožnik pa ne. Tožnik je vedno hodil na drugi (južni) strani. V zvezi s tem je pojasnila, da ji je to povedala tožnica. Nadalje je izpovedala, da je tožnik tudi v času, ko je bila na obisku v Sloveniji in je večino časa bila skupaj s starši, vstopal v hišo le na južni strani. Sodišče prve stopnje je tej njeni izpovedbi v celoti sledilo in jo ocenilo za prepričljivo in verodostojno, pri tem pa tudi upoštevalo sorodstveno razmerje te priče do pravdnih strank in dejstvo, da je s toženko v sporu, te dokazne ocene sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je navedena priča prišla k pritožnikoma na obisk šele nekaj dni pred motitvenim dejanjem in ji tako naj ne bi bilo znano, katere vhode je uporabljal tožnik in da jo je o tem seznanila tožnica.

Glede na te ugotovitve se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel v posesti vhoda s severne strani hiše, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti tega vhoda v delu, ki se nanaša na tožnika, zavrniti.

Enako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevanega motitvenega dejanja ni bilo. Toženka je s predlaganimi in izvedenimi dokazi uspela dokazati svoje navedbe, da tožnici ni fizično preprečila vstopa v hišo skozi vhod s severne strani hiše, saj ji je dejala, da lahko vstopi skozi ta vhod, kar sta v svoji izpovedbi potrdila tudi tožnika (zapisnik o glavni obravnavi z dne – list. št. 69 in 70).

Pritožnika zato neutemeljeno zatrjujeta, da se je toženka na podestu vhoda s severne strani hiše s telesom postavila pred oba tožnika, razširila roke in s tem preprečila vstop v hišo obema tožnikoma, in ne le tožniku, saj bi v nasprotnem primeru tožnico, ki je stala na zadnji stopnici pred podestom v sredini med tožnikom in toženko, spustila v hišo, pa tega ni storila, ker teh njunih navedb ni potrdila nobena zaslišana priča. Poleg tega bi naj toženka pri tem tožnico potisnila nazaj in jo telesno poškodovala, za te svoje navedbe pa sta kot dokaz predlagala ambulantni karton z dne 07.08.2008 (priloga A5), iz katerega je razvidno, da je tožnica navedenega dne utrpela dve vščipnini na koži leve nadlahti, katerega pa je sodišče prve stopnje po njunem mnenju v primerjavi z drugimi dokazi neenako obravnavalo. V zvezi s telesnimi poškodbami tožnice, ki bi jih naj povzročila toženka, je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi teh navedb pritožnikov ni potrdila nobena zaslišana priča. V zvezi z navedenim ambulantnim kartonom je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ta dokazna listina ne more imeti večjo dokazno težo od ostalih izvedenih dokazov. Tako se je sodišče prve stopnje odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), z njegovo dokazno oceno posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj pa se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi pritožbeno sodišče ne verjame tožnikoma, da je toženka za tem, ko je tožnici dejala, da lahko vstopi skozi vhod s severne strani hiše, slednjo za tem za tem potisnila, prepričano pa je, da je za tem, ko je toženka izrekla, da skozi navedeni vhod ne sme vstopiti tožnik, slednji na te njene besede reagiral tako, da jo je prijel za vrat in prsi ter vrgel v garderobno omaro, zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je utrpela zatrjevane telesne poškodbe, te njene navedbe pa sta potrdili priči B.V. (toženkin mož) in L.S. (toženkina prijateljica in soseda pravdnih strank), ki sta se takrat nahajala v bližini. Da je bila telesno poškodovana je razvidno tudi iz ambulantnega kartona z dne 07.08.2008 (priloga B2). Pri tem tudi ne gre spregledati, da sta tožnika za tem, ko bi se naj zatrjevano motitveno dejanje zgodilo, vstopila v svoje stanovanje skozi navedeni vhod, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik, tožnica pa tega dejstva ni zanikala.

Pritožnika v zvezi z navedenima pričama neutemeljeno zatrjujeta, da jima ne gre verjeti, ker je priča B.V. toženkin mož, priča L.S. pa toženkina prijateljica, obe priči pa se s tožnikoma ne pogovarjata in so si v sporu. Iz že omenjenega zapisnika o naroku za glavno obravnavo je razvidno, da sta navedeni priči potrdili toženkine navedbe, da je tožnikoma preden sta stopila skozi vhod na severni strani le povedala, da ta vhod tožnica lahko uporablja, tožnik pa ne, česar drugega pa ni storila. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi ocenilo kot verodostojni, ker sta navedeni priči prepričljivo, podrobno in skladno izpovedali, kaj sta v zvezi z obravnavanim dejanjem videli, zato se s takšno dokazno oceno strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede pritožbenih izvajanj, da priči dogodka nista mogli videti tako, kot sta to izpovedali, pa je pritožbeno sodišče glede na opis njunega položaja, kje sta se nahajali ob samem dogodku in predloženi fotografiji (priloga A7) prepričano, da sta vso dogajanje lahko videli in slišali, sicer pa je tudi tožnik v svoji izpovedi potrdil, da se iz mesta, kjer sta bili navedeni priči, vidi na vhod s severne strani hiše. Sodišče prve stopnje tako tudi ni storilo (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, kakor to zatrjujeta pritožnika, saj v zvezi z odločilnimi dejstvi v obravnavani zadevi ne obstajajo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini izvedenih listinskih dokazov in izpovedb pravdnih strank in prič, podanih v zapisniku o glavni obravnavi z dne 03.11.2009 (list. št. 67 do 78) in med samimi temi listinami in zapisnikom.

V skladu z obrazloženim pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da toženka ni izrecno zahtevala povrnitve stroškov postopka niti na naroku za glavno obravnavo, zaradi česar bi naj bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu izpodbijanega sklepa v nasprotju z določili 2. člena ZPP in protispisna. Iz zgoraj navedenega zapisnika za glavno obravnavo je razvidno, da je pooblaščenec tožene stranke sodišču prve stopnje na naroku za glavno obravnavo predložil stroškovnik, ki se v spisu nahaja na list. št. 80, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri stroškov za toženko. Sodišče prve stopnje tako ni odločalo preko postavljenih zahtevkov in s tem zagrešilo (absolutne) bistvene kršitve določb 2. člena ZPP, niti ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadaljnja pritožbena graja zoper stroške postopka, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 393. in 394. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ker za tožnika, ki sta fizični osebi ne velja zakonska domneva solidarnosti za plačilo denarnih obveznosti, je utemeljena. V skladu z določili 154. člena ZPP je temeljno merilo za odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka dosežen končni uspeh pravdnih strank glede na odločitev sodišča prve stopnje o glavnem tožbenem zahtevku. To temeljno merilo dopolnjuje pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov po načelu krivde (156. člen ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (157. do 162. člen ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče sodišče ugotovilo, da je sodišče kljub temu, da tega ni izrecno zapisalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, poleg prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP zmotno uporabilo tretji odstavek 161. člena ZPP, ki je materialnopravne narave in določa, da so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki, kar mora biti razvidno iz izreka in se ne domneva. V danem primeru nastopata na strani tožeče stranke dve osebi – tožnika, ki v tožbi zatrjujeta, da sta imela do zatrjevanega motitvenega dejanja v soposesti vhod s severne strani hiše, zaradi česar je pri njima podano materialno sosporništvo (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Toda nobeno materialnopravno določilo ne določa, da so soposestniki nerazdelno odgovorni, zato tudi tožnika ne moreta biti nerazdelno odgovorna za stroške, prisojene toženi stranki. V skladu z navedenim bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti prvi odstavek 161. člena ZPP, ki določa, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih, in tožnikoma naložiti povrnitev pravdnih stroškov po enakih delih.

Ker pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala pritožnika, niso podani, pritožbeno sodišče pa razen zmotne uporabe tretjega odstavka 161. člena ZPP ni ugotovilo (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in odločitev sodišča prve stopnje glede glavnega zahtevka potrditi, glede povrnitve stroškov pravdnega postopka pa spremeniti, tako kot je razvidno iz tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).