Jedro

Toženec v pritožbi ne pojasni, katera pravno pomembna dejstva naj bi prvo sodišče ugotovilo z zaslišanjem strank, v čem konkretno naj bi se sedaj kazalo bistveno spremenjeno stanje (po zadnjem razgovoru na centru za socialno delo), ne opredeli določno, zakaj tožnica ni primerna, da se ji otrok začasno zaupa v varstvo in vzgojo ter v čem naj bi se kazalo materino neprimerno obnašanje. Njegove trditve v tem pogledu so pavšalne narave, zato ne terjajo podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. Razumljivo je, da je otrok te starosti močno navezan na oba starša in da si želi oba imeti v svoji bližini. Če joka ob koncu stika s tožencem, ko ga slednji vrne tožnici, to še ne more pomeniti, da za otroka pri tožnici ni ustrezno poskrbljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe, s katero je prvo sodišče mladoletnega N. S. P. dodelilo materi v začasno varstvo in vzgojo, tožencu je naložilo plačevanje začasne preživnine v višini 50,00 EUR mesečno od 1.5.2012 dalje, poleg tega pa je prvo sodišče določilo tudi način izvrševanja stikov med mladoletnim tožnikom in tožencem.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi toženčevemu ugovoru, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se sodišče ponovno sklicuje na zapisnik centra za socialno delo, kjer naj bi toženec pritrdil, da se sin zaupa materi v varstvo in vzgojo, pri čemer pa je toženec pojasnil, kako je prišlo do samega zapisa na tem centru, zato se sodišče ne more sklicevati zgolj na navedeni zapisnik, ne da bi izvajalo kakršnekoli dokaze. Tako prvo sodišče ni zaslišalo strank in se o toženčevih navedbah ni z ničemer neposredno prepričalo. Toženec je odgovor na tožbo, v katerem je negiral samo preživnino, podal sam kot laik, ko ni razumel vseh svojih pravic. Kasneje se je stanje bistveno spremenilo, saj je sin začel govoriti in se drugače obnašati. Ko je uvidel, da sam ne bo zmogel samostojnega delovanja v postopku, si je toženec poiskal pravno pomoč. Toženec je tekom postopka pojasnil, zakaj meni, da mati ni primerna za varstvo in vzgojo sina. Poudaril je njeno neprimerno obnašanje, kako to vpliva na sina in kakšne so njegove reakcije. Toženec je pojasnil, kako zelo trpi sin in kakšno je njegovo obnašanje do tožnice, česar sodišče ni upoštevalo in se je očitno postavilo na stališče, da je tožnica kot mama bolj primerna, da se otrok njej zaupa v varstvo in vzgojo ter da ima več pravic kot toženec. Nesprejemljivo je, da sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, poročila oziroma zapisniki centra za socialno delo pa ne morejo biti podlaga za izdajo sklepa o začasni odredbi, še zlasti, ker je samo stanje popolnoma spremenjeno, kar je sodišče prezrlo. Prvo sodišče ugotavlja, da je otrok „cmerav“, vendar pa se ne vpraša, zakaj je tak. Sodišče ugotavlja, da otrok čuti konfliktnost med staršema ob prehajanju med njima, mladoletni tožnik pa noče ostati pri materi, ko ga oče pripelje nazaj. Prvo sodišče ni ugotavljalo vzrokov za takšno otrokovo vedenje in ali so toženčeve navedbe v zvezi s tem sploh resnične. Toženec ima ves čas občutek, da ni enakovredna stranka v postopku. Toženec razume vso stvar tako, kot da ni prav, da poskuša storiti vse, kar je najboljše za njegovega sina. Toženec je dolžan zaščititi otrokove interese in je dolžan storiti vse, da bo sin čutil ustrezno varnost, da se bo dobro počutil in da bo živel v primernem okolju. Pritožbeno sodišče naj upošteva vse dosedanje toženčeve navedbe v postopku in njegovo prizadevanje, da bo odločitev sodišča za otroka najbolj primerna.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je izdalo začasno odredbo na podlagi 411. člena ZPP, ker je ocenilo, da je to nujno potrebno zaradi varstva otrokovih koristi, in sicer, da se prepreči nastanek nepopravljive ali težko nadomestljive otrokove škode. Na podlagi navedb njegovih staršev v dosedanjih vlogah in na naroku, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je njun odnos izredno konflikten, komunikacija med njima pa vse bolj zaostruje. Posledice takšnega njunega nerazrešenega odnosa se prenašajo tudi na njunega sina, ki je v odraščajočem obdobju zaradi tega v vse večji čustveni stiski. Če starša v tem trenutku še ne zmoreta vzpostaviti normalnega dialoga v zvezi s svojim sinom, bi se v njegovo dobro morala v bodoče izogibati vsaj temu, da kažeta konfliktnost njunega odnosa tudi v otrokovi prisotnosti, saj mu v nasprotnem primeru tudi dolgoročno močno škodita.

6. Pri odločanju o izdaji začasni odredbe v tovrstnih primerih je dokazni standard znižan na stopnjo verjetnosti, čemur je prilagojena tudi dokazna ocena. Prvo sodišče je s tega vidika pravilno presodilo, da je zaradi varstva otrokove koristi potrebno izdati začasno odredbo in otroka začasno zaupati tožnici v varstvo in vzgojo. Ob takšni konfliktnosti odnosov med staršema, ki se še stopnjuje, bi bil brez začasne odredbe resno ogrožen otrokov nadaljnji razvoj. Prvo sodišče je pravilno izpostavilo, da sta se starša do 28.3.2012 strinjala, da se otrok zaupa materi v varstvo in vzgojo, da je CSD Brežice podal mnenje, da je takšna odločitev v skladu z otrokovimi razvojnimi koristmi in interesom ter da toženec ni podal relevantnih pojasnil, zakaj izdana začasna odredba ni v otrokovo korist. Toženec v pritožbi ne pojasni, katera pravno pomembna dejstva naj bi prvo sodišče ugotovilo z zaslišanjem strank, v čem konkretno naj bi se sedaj kazalo bistveno spremenjeno stanje (po zadnjem razgovoru na centru za socialno delo), ne opredeli določno, zakaj tožnica ni primerna, da se ji otrok začasno zaupa v varstvo in vzgojo ter v čem naj bi se kazalo materino neprimerno obnašanje. Njegove trditve v tem pogledu so pavšalne narave, zato ne terjajo podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. Razumljivo je, da je otrok te starosti močno navezan na oba starša in da si želi oba imeti v svoji bližini. Če joka ob koncu stika s tožencem, ko ga slednji vrne tožnici, to še ne more pomeniti, da za otroka pri tožnici ni ustrezno poskrbljeno.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen v zvezi s 1. odstavkom 366. člena in 2. točka 365. člena ZPP). Toženec ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).