Jedro

Glede na to, da sta se stranki prvotne prodajne pogodbe, ki je bila s strani prodajalca v celoti realizirana, naknadno dogovorili, da se predmet prodaje proda (ne pa da se vrne prodajalcu) gre za sklenitev nove pogodbe in ne za sporazumno razvezo prvotne prodajne pogodbe.

Zato tožnik nima proti prvotnemu prodajalcu zahtevka po 210. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške te pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 310.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 30.12.1992 in naložilo tožeči stranki, da mora plačati toženi stranki 154.858,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej odločitvi se tožeča stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odstavku 365. člena ZPP/77, katerega je glede na določilo 1. odstavka 498. člena ZPP/99 v tem pritožbenem postopku uporabilo.

V pritožbi uveljavljana razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava nista podana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na trditvi, da je prišlo med pravdnima strankama do razdrtja prodajne pogodbe. Glede na to, da je tožečo stranko v postopku zastopal kvalificiran pooblaščenec in da se je ta v vlogi celo skliceval na določilo 132. člena ZOR, ki ureja posledice razdrtja pogodbe zaradi neizpolnitve, ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je tožeča stranka v svojih vlogah pomotoma navedla, da je šlo za razdrtje pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za razdrtje pogodbe v smislu 124. člena ZOR in naslednjih in da potrebnih razlogov tudi ni navedla. Zato je tožbeni zahtevek na tej podlagi pravilno zavrnilo.

Pa četudi bi pritrdili sedanjim pritožbenim trditvam tožene stranke, da je iz njenih trditev v postopku na prvi stopnji bilo mogoče sklepati, da je bila pogodba med pravdnima strankama sporazumno razvezana in da zato njen zahtevek temelji na določilu 210. člena ZOR, zahtevku tudi na tej podlagi ne bi bilo mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je dokazni postopek pokazal, da sta se tožeča stranka in B. K. naknadno dogovorila, da se hlodovina, ki jo je tožena stranka pred tem prodala tožeči stranki, proda. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je glede na izpovedbe v postopku zaslišanih pravilna. Med strankama je tako bil dosežen dogovor o prodaji in ne dogovor o tem, da tožena stranka vzame hlodovino nazaj, oziroma da ji jo tožeča stranka vrne, kar bi bilo značilno za sporazumen dogovor o razvezi prejšnje prodajne pogodbe. Če bi se stranki res sporazumeli za razvezo pogodbe, potem se tožeča stranka ne bi dogovarjala o prodaji te hlodovine. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je šlo za sporazumno razvezo pogodbe. Če bi šlo za razvezo pogodbe, potem bi se stranki dogovarjali samo o odvozu in ne bi govorili o prodaji lesa.

Glede novo sklenjene pogodbe pa so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi bila tožena stranka pasivno legitimirana pri tej pogodbi. Glede tega se je sodišče utemeljeno oprlo na fakture tožeče stranke (priloge B5-9), ki jih je izdala le-ta družbi L. d.o.o., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Le te kažejo, da je bila tožeča stranka očitno seznanjena s tem, da je B. K., s katerim se je tožeča stranka dogovarjala za prodajo lesa, v tistem trenutku nastopal za L. d.o.o., saj tožeča stranka sicer faktur ne bi izdala tej družbi. Sicer pa tožeča stranka sama v pritožbi pove, da ji je B. K. povedal, da bo plačnik lesa L. d.o.o.. Ni torej odkazano, da je posel ponovne prodaje lesa bil sklenjen s toženo stranko. Pri tem ni pomembno, katera oseba je hlodovino odpeljala od tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih ugotovilo tudi v zadostnem obsegu. Na ta dejstva pa je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, ker ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (368. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP).