Jedro

Če zavezanec med upravnim postopkom plača dolgovani znesek, ki je predmet postopka prisilne izterjave, se za ta plačani znesek postopek prisilne izterjave ustavi. Če je sklep o delni ustavitvi postopka prisilne izterjave že izdal prvostopni upravni organ, o tem drugostopni upravni organ ne sme ponovno odločati. Pri delnem poplačilu davčnega dolga se najprej poplačajo zamudne obresti in nato glavnica. Ob pogojih iz 244. člena ZUP/86 je mogoče odločiti tudi v škodo pritožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi, zadeva se vrne prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.7.1999, s katero je tožena stranka pritožbi tožeče stranke delno ugodila in je sklep Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje Republike Slovenije, Podružnica L. z dne 14.6.1996, spremenila tako, da je dovolila izvršbo z rubežem zneska 233.044 SIT iz naslova davka od prometa storitev po Zakonu o prometnem davku in pripadajočih zamudnih obresti od 17.5.1996 do plačila, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. S prvostopnim sklepom je prvostopni upravni organ dovolil izvršbo svoje odločbe z dne 10.5.1996, o inšpiciranju zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za obdobje od 1.1.1994 do 31.12.1995 zoper tožečo stranko, in sicer z rubežem zneska 2.541.504,90 SIT iz naslova davka od storitev in prodaje blaga na debelo po preračunani stopnji 4,76 % tarifne številke 1 tarife davka od prometa storitev Zakona o prometnem davku, in zneska predpisanih zamudnih obresti zaradi nepravočasno plačane prej navedene obveznosti, obračunanih od prvega dne zamude do dneva plačila davčne obveznosti, pri čemer te obresti do 4.4.1996 znašajo 654.481,88 SIT. Izvršba se izvede na denarna sredstva zavezanca na njegovem žiro računu in s prenosom zneskov na vplačilni račun, predpisan z Odredbo o računih ter načinu vplačevanja in razporejanja javno finančnih prihodkov (Uradni list RS, št. 81/94). Odločil je tudi, da pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži začete izvršbe (2. odstavek 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86). Tožena stranka je izpodbijani prvostopni sklep spremenila, ker je ugotovila, da je tožeča stranka del obveznosti, ki je bila predmet sklepa o dovolitvi izvršbe, to je znesek 2.315.077 SIT iz naslova davka in znesek 749.162 SIT iz naslova pripadajočih zamudnih obresti, poravnala dne 16.5.1996 in da zato ostane za izvršbo le še znesek 226.429 SIT iz naslova davka in 21.184 SIT pripadajočih obresti. Glede zneska 226.429 SIT, za katerega je tožeča stranka navajala, da ga je poravnala 20.3.1996, pa je tožena stranka pritožbeni ugovor zavrnila.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da bi bilo treba pri izvršbi upoštevati tudi, da je tožeča stranka že 20.3.1996 plačala znesek 226.429 SIT, ker je bil ta znesek plačan še pred izdajo odločbe o odmeri davka z dne 10.5.1996, ki predstavlja izvršilni naslov v obravnavani izvršilni zadevi. V upravno izvršilnem postopku namreč ni mogoče s pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (280. člen ZUP/86). Če se plačilo tožeče stranke res nanaša na dolg, ki je bil ugotovljen z odločbo prvostopnega organa z dne 10.5.1996, bi morala tožeča stranka ugovarjati odločbi o odmeri davka, ne pa izvršilnemu sklepu. V izvršilnem postopku se namreč ne ugotavlja pravilnost izdanega izvršljivega izvršilnega naslova. Prvostopno sodišče je zavzelo tudi stališče, da s takšno odločitvijo ni bilo kršeno načelo prepovedi spreminjanja odločitve v škodo tožeče stranke. Prav je tudi, da se pri poravnavanju davčnih obveznosti državi najprej poplačajo obresti, kar pa ostane, pa velja kot poplačilo glavnice, kar je pravilno navedla že tožena stranka.

Tožeča stranka zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi v delu, s katerim se dovoljuje izvršba ter v tem delu odpravi tudi prvostopno upravno odločbo. Ponavlja tožbene navedbe, da je prvič plačal davčno obveznost (prometni davek v znesku 229.429 SIT ter vse obresti) dne 20.6.1996, torej pred izdajo izvršilnega naslova, drugič plačal navedeno davčno obveznost (prometni davek z obrestmi v znesku 233.044 SIT) dne 23.8.1996 (pomotoma naveden datum 1.8.1996), torej skoraj tri leta pred izdajo izpodbijanega akta tožene stranke, s katerim je ta izvršbo omejila na 233.044 SIT. Ker je torej po njegovem davčna obveznost v celoti izpolnjena, je sklep o dovolitvi izvršbe v celoti neutemeljen in se nanaša na plačilo neobstoječe davčne obveznosti. Meni, da se presoja vsebine davčne odločbe ne more opirati na 313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ker se ta zakon glede na svoj 1. člen ne nanaša na poplačilo davčnih obveznosti. Ne drži tudi trditev prvostopnega sodišča, da ni bil kršen 2. odstavek 244. člena ZUP/86. Po pritožbi tožeče stranke je namreč tožena stranka povečala davčno obveznost iz naslova prometnega davka iz 226.429 SIT na 233.044 SIT, kar celo sama ugotavlja v obrazložitvi svoje odločbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je ta spremenila sklep prvostopnega organa o izvršbi z rubežem, in sicer tako, da je zmanjšala dolgovani znesek glede na to, da je tožeča stranka 16.5.1996 plačala del dolgovanega zneska in je tako po izračunu tožene stranke dolžna plačati še glavnico v višini 233.044 SIT iz naslova davka od prometa storitev in pripadajoče zamudne obresti od 17.5.1996 do plačila.

Iz sodnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka že v tožbi navedla, da je plačala tudi navedeni znesek, torej 233.044 SIT, in sicer 23.8.1996. Vendar je prvostopno sodišče ta njen tožbeni ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da v izvršilnem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov, torej odločbo, s katero ji je bil odmerjen davek.

Takšno stališče prvostopnega sodišča pa v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Glede na to, da je bil po zatrjevanju tožeče stranke navedeni znesek plačan celo dvakrat, in sicer prvič 20.6.1996 (v znesku 229.429 SIT ter vse obresti) dne 20.6.1996, torej pred izdajo izvršilnega naslova, in da je bil znesek 233.044 SIT plačan dne 23.8.1996, torej pred izdajo v tem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke, bi namreč morala tožena stranka ob izdaji drugostopne odločbe, ki jo je izdala po več kot treh letih od izdaje prvostopnega sklepa, ugotoviti tudi, ali je s plačilom dne 23.8.1996 in 20.6.1996 tožnikov dolg, odmerjen z odločbo davčnega organa, v celoti poplačan, in temu primerno ob uporabi 1. odstavka 281. člena ZUP/86 upravno izvršbo ustaviti v obsegu, v kakršnem je bila obveznost izpolnjena. Tožena stranka je sicer to naredila za znesek 3.064.239 SIT, ki ga je tožeča stranka plačala 16.5.1996. Ker je prvostopno sodišče štelo, da se ugovor glede plačila 233.044 SIT nanaša na izvršilni naslov, ne pa na sklep o izvršbi, čeprav je iz listin v spisih razvidno, da je šlo za plačilo dolga, določenega v izvršilnemu naslovu in obseženega z izvršbo, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče bistveno kršilo pravila upravnega spora po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Odločba tožene stranke pa je nezakonita tudi zato, ker spreminja odločbo prvostopnega organa z dne 14.6.1996, pri tem pa je iz upravnih spisov razvidno, da je že prvostopni upravni organ, ko je prejel obvestilo, da je tožeča stranka poplačala del svojega odmerjenega dolga 19.6.1996, izdal sklep o delni ustavitvi izvršbe, saj je tožeča stranka dne 20.3.1996 plačala iz naslova dolga po izvršilnem naslovu znesek 226.429 SIT iz naslova glavnice in znesek 21.183,80 SIT, iz naslova pripadajočih obresti, dne 16.5.1996 pa še znesek 2.315.077 SIT iz naslova davka po odmerni odločbi in 749.162,30 SIT iz naslova pripadajočih zamudnih obresti. Ta sklep je prvostopni organ nadomestil s sklepom z dne 1.8.1996, kot izhaja iz upravnih spisov, iz istega razloga in v novem sklepu navedel enak dolgovani znesek kot ga je v svoji odločbi navedla tožena stranka, glede drugega pa je izvršilni postopek ustavil. Iz upravnih spisov izhaja, da sta bila oba sklepa prvostopnega organa, torej sklep z dne 20.6.1996 in z dne 1.8.1996 poslana strankam, torej sta bila izdana. V upravnih spisih sicer ni podatka o tem, ali je postal nadomestni sklep z dne 1.8.1996 pravnomočen, ni pa tudi podatka, da bi se tožeča stranka zoper tak sklep pritožila. Torej obstoja verjetnost, da je sklep postal pravnomočen. Kar pa pomeni, da se z odločbo tožene stranke, izpodbijano v tem upravnem sporu, ki pa je bila izdana 8.7.1999, torej tri leta po izdaji nadomestnega sklepa prvostopnega organa z dne 1.8.1996, odloča o isti stvari, kot je bilo že odločeno s sklepom prvostopnega organa z dne 1.8.1996. Obstoja torej verjetnost, da je tožena stranka z v tem sporu izpodbijano odločbo kršila načelo, da se o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ne more odločiti ponovno (12. člen ZUP/86). Prvostopno sodišče pa, ki bi moralo paziti na takšne kršitve postopka po uradni dolžnosti, je to spregledalo in pustilo v veljavi izpodbijano odločbo tožene stranke. Ker pa je odločanje o stvari, o kateri teče postopek, ali o kateri že je pravnomočno odločeno, bistvena kršitev pravil postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti tudi iz tega razloga.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek. Pri tem naj si pridobi upravne spise v tej zadevi v celoti s potrebnimi podatki o tem, kateri akti so v obravnavani zadevi že izdani in ali je kateri od njih že pravnomočen in naj nato na podlagi podatkov, ki jih bo pridobilo, o stvari odloča ponovno.

Pritožbeno sodišče pa kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da v primeru poplačila davčnega dolga ni mogoče uporabiti vrstnega reda poplačila dolga in obresti, kot ga določa 313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. V času izdaje upravnih aktov, obravnavanih v tem upravnem sporu, davčni predpisi niso urejali vrstnega reda poplačila davčnega dolga in pripadajočih zamudnih obresti. Ker pa se je tudi v teh primerih pojavilo takšno vprašanje, je po presoji pritožbenega sodišča, odločitev, da se za take primere analogno uporabi 313. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja poplačilo pogodbenega dolga in pripadajočih zamudnih obresti, primerna tudi za poplačilo davčnega dolga in pripadajočih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem tožene stranke, da je glede na določbo 244. člena ZUP/86 mogoče ob reševanju pritožbe ob pogojih določenih v 2. odstavku navedene določbe odločiti tudi v škodo pritožnika. Ali pa je v tem primeru bila ta določba ZUP/86 glede na dejansko stanje, kakršno izhaja iz upravnih in sodnih spisov, ne pa tudi iz odločbe tožene stranke in sodbe prvostopnega sodišča, bila upravičena, pa pritožbeno sodišče glede na takšno stanje zadeve niti ne more presoditi.