Jedro

Županovega neupoštevanja določbe 20. člena Poslovnika, po kateri mora župan sklicati sejo občinskega sveta, če to zahteva četrtina svetnikov, in dejstva, da je bila sejna dvorana občinskega sveta potem, ko so tožniki na podlagi določbe 5. odstavka 20. člena Poslovnika sami sklicali sejo občinskega sveta, dne 24.4.2008 ob 16. uri zaklenjena ter na sejo niso prišli delavci občinske uprave, ki na podlagi ZLS in Statuta skrbijo za administrativno delo za potrebe občinskega sveta, ni mogoče uvrstiti v okvir ustavnih pravic, katerih sodno varstvo je mogoče (izjemoma) uveljavljati v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena URS oziroma 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Gre namreč za izključno procesna dejanja in razmerja znotraj občinskega sveta, ki jih določajo ZLS, Poslovnik in Statut. Če pri teh internih procesnih razmerjih, urejenih v navedenih predpisih, pride do kršitev, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj občinskega sveta kot organa oblasti občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po ZUS-1, in tudi ne v kakšnem drugem postopku pred sodišči.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 138. oziroma 139. člena Ustave Republike Slovenije - URS, kar naj bi bilo storjeno s tem, da jim je bil onemogočen sklic oziroma izvedba seje Občinskega sveta Občine I. (1. točka izreka) in zavrnilo zahtevi tožnikov in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da so tožniki dne 26.5.2008 podali izjavo, da nepreklicno odstopajo s funkcije občinskih svetnikov v Občini I. ter da je Občinski svet Občine I. na 10. izredni seji dne 30.5.2008 sprejel ugotovitveni sklep, v katerem je (med drugim) ugotovil, da je dvanajstim svetnikom Občinskega sveta Občine I., med katerimi so tudi vsi tožniki, prenehal mandat članov Občinskega sveta Občine I. Tožniki torej niso več občinski svetniki in zato nimajo več pravnega interesa za vložitev tožbe po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Dejanje, ki ga zatrjujejo kot protiustavnega, očitno ne posega več v njihove pravice oziroma na njihove neposredno na zakon oprte osebne koristi, saj niso več občinski svetniki. Poleg tega pa ustavna pravica iz 138. člena Ustave RS ni pravica, ki bi lahko bila kršena posamezniku z ravnanjem organov lokalne oblasti. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje utemeljilo z določbo 4. točke 25. člena ZUS-1. Pritožniki v pritožbi navajajo, da s prenehanjem funkcije članov občinskega sveta niso izgubili pravnega interesa in da se sodišče prve stopnje brez kakršnihkoli argumentov sklicuje na 1. odstavek 4. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je šlo za enkraten poseg in poseg še traja, tožbeni zahtevek pa se je v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 33. člena ZUS-1 glasil na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov. Ob vložitvi tožbe so bili nedvomno aktivno legitimirani, ta legitimacija pa ni prenehala niti po prenehanju njihove funkcije v občinskem svetu, saj je bilo dejanje storjeno in končano v času, ko so tožniki opravljali funkcijo občinskih svetnikov. Človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne urejajo samo določbe, uvrščene v II. poglavje Ustave RS, temveč status ustavno varovanih človekovih pravic uživajo tudi druge posamezne pravice, določene v URS. Če kdo prepreči izvajanje lokalne samouprave v občinskem svetu s tem, da onemogoči sejo občinskega sveta, krši pravico do lokalne samouprave neposredno vsem članom občinskega sveta, posredno pa vsem prebivalcem občine. Poleg tega upravno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožnikov. Kolikor bi menilo, da iz tožbenih navedb ni moč prepoznati kršitev pravic do lokalne samouprave, bi moralo dejanje kvalificirati kot kršitev pravice do sodelovanja pri opravljanju javnih zadev iz 44. člena URS. Vrhovnemu kot pritožbenemu sodišču predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V odgovor na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnikov, opozarja na subjektivni koncept upravnega spora in predlaga zavrnitev pritožbe, zahteva pa povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar po presoji vrhovnega sodišča pravna podlaga zanjo ni podana v 6. točki (upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist), temveč v 1. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 (odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost).

V obravnavani zadevi so tožniki na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 vložili tožbo zaradi kršitve ustavne pravice do lokalne samouprave iz 138. oziroma 139. člena URS, do katere naj bi prišlo zaradi onemogočanja sklica oziroma izvedbe seje Občinskega sveta Občine I. Zatrjevano kršitev naj bi storil župan občine s kršitvijo določb Zakona o lokalni samoupravi (ZLS; Uradni list RS, št. 72/93 s spremembami in dopolnitvami), Poslovnika Občine I. (Uradne objave Občine I., št. 2/2000, 3/2001 in 5/2005; v nadaljevanju Poslovnik) in Statuta Občine I. (Uradne objave Občine I., št. 15/99; v nadaljevanju Statut).

Županovega neupoštevanja določbe 20. člena Poslovnika, po kateri mora župan sklicati sejo občinskega sveta, če to zahteva četrtina svetnikov, in dejstva, da je bila sejna dvorana občinskega sveta potem, ko so tožniki na podlagi določbe 5. odstavka 20. člena Poslovnika sami sklicali sejo občinskega sveta, dne 24.4.2008 ob 16. uri zaklenjena ter na sejo niso prišli delavci občinske uprave, ki na podlagi ZLS in Statuta skrbijo za administrativno delo za potrebe občinskega sveta, ni mogoče uvrstiti v okvir ustavnih pravic, katerih sodno varstvo je mogoče (izjemoma) uveljavljati v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena URS oziroma 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Gre namreč za izključno procesna dejanja in razmerja znotraj občinskega sveta, ki jih določajo ZLS, Poslovnik in Statut. Če pri teh internih procesnih razmerjih, urejenih v navedenih predpisih, pride do kršitev, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj občinskega sveta kot organa oblasti občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po ZUS-1, in tudi ne v kakšnem drugem postopku pred sodišči. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu, opr. št. I Up 153/2006 z dne 12.4.2006, ki se sicer nanaša na procesna razmerja znotraj Državnega zbora RS v zvezi z zatrjevano kršitvijo druge ustavne pravice.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1) in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, pri čemer se je v zvezi z zavrženjem tožbe oprlo na določbo 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj v obravnavanem primeru ne gre za odločanje v sporu, ki bi po Ustavi, ZUS-1, ZLS ali drugem zakonu spadal v sodno pristojnost. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče glede priglašenih pritožbenih stroškov na podlagi določb 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka tega sklepa.