Jedro

Ker se je od konca tožnikovih vlaganj v decembru 1996, ko bi lahko zahteval njihovo povračilo, do vložitve tožbe 2. 4. 2003 splošni zastaralni rok (360. člen, 371. člen ZOR) iztekel, sta sodišči pravilno zavrnili tožnikov zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka povrne toženi stranki 505,68 euro stroškov za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženka povrnila tožniku 4.003.535 tolarjev oz. 16.206,40 euro za vlaganja v poslovne prostore v Z., s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka.

Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je sodišče druge stopnje razložilo svojo odločitev s tem, da tožnik ni bil v nobenem razmerju s pravnim prednikom toženke. V pogodbenem razmerju je bila družba Ž. d.o.o., ki je sklenila poravnavo o prenehanju najemnega razmerja in o vlaganjih tako, da najemodajalcu ni treba povrniti nobenih vlaganj. To je utemeljilo s 590. členom ZOR, vendar ta člen opredeljuje prenehanje zakupa in ni pravna podlaga za to, da tožnik ne bi mogel zahtevati od toženkinega pravnega prednika izplačila zneska, za katerega je bila obogatena. Dodaja, da se Ž. d.o.o. ni mogla odpovedati vlaganj v breme tožnika. Meni, da je pravna podlaga za tožnikov zahtevek prvi odstavek 48. člena Stvarno pravnega zakonika. Ker je krajevna skupnost dovolila vlaganja, je obogatena. Prostori so sedaj preurejeni v poslovni prostor in cenilec je ocenil vrednost tožnikovih vlaganj. Ker pa se je pritožbeno sodišče oprlo na določila ZOR, je napačno odločilo. Poleg tega je napačno uporabilo določbe ZOR o zastaranju terjatev. Po tretjem odstavku 48. člena SPZ teče zastaralni rok od dneva, ko je graditelj izgubil posest na nepremičnini. Tožnik je tožbo vložil v roku petih let od izgube posesti. Poleg tega očita sodišču, da je napačno uporabilo predpise v zvezi z zavrnitvijo zahtevka zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe sodišče druge stopnje ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarja, da tožnik sicer navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, toda ne pove katere. Glede napačne uporabe materialnega prava pa meni, da sodišče ni moglo uporabiti določb SPZ, ker je bila ta objavljen v Uradnem listu RS, št. 87/2002 z dne 17. 10. 2002 in je začel veljati 1. 1. 2003 ter ne more veljati za nazaj. Da bi posamezne določbe veljale za nazaj, bi moralo biti določeno v zakonu, kar pa SPZ ne določa. Zato je mogoče uporabiti pravno podlago iz 48. člena ZPS samo za razmerja po 1. 1. 2003. V obravnavanem primeru pa tožnik zahteva vračilo vlaganj, ki jih je končal decembra 1996. Tedaj je za zastaranje zahtevkov veljal splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in posest ali njena izguba na tek zastaralnega roka nista vplivali.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Tožnik v reviziji navaja, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar kršitve ne opredeli. Na koncu svoje obrazložitve revizije sicer napiše, da je zmotna uporaba materialnega prava privedla do razhajanja med zavrnitvijo zahtevka in ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar to ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje, kar v primeru bistvene kršitve postopka ne bi moglo (379. člen ZPP). Ker sodišče po 371. členu ZPP preizkusi izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, je šteti, da sodišči nista bistveno kršili postopkovnih določil. V zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava, na katero sodišče po 371. členu ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti, pa tožnik navaja več razlogov in pomislekov. Najprej je treba ugotoviti, v kakšnem razmerju je bil tožnik s toženkino pravno prednico in kateri zakonik je treba uporabiti za presojo njegovega razmerja. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da bi bil s toženkino pravno prednico v kakem stvarno pravnem razmerju, niti v pogodbenem obligacijskem razmerju, saj se v tožbi sklicuje na najem oz. zakup med toženkino pravno prednico in družbo Ž. d.o.o.. Ker pa najemnica ni imela strokovnega kadra, naj bi se dogovorila s tožnikom, da bo v svojem imenu in za svoj račun opravljal gostinsko dejavnost v prostorih, ki jih je ta družba najela. Torej je tožnik deloval na podlagi obligacijskega razmerja, in sicer na podlagi zakupnega razmerja med Ž. d.o.o. in njim, nikoli pa na podlagi zakupnega razmerja s pravno prednico toženke. Do nje je ravnal samolastno. Zato sta sodišči prve stopnje povsem pravilno uporabili določila Obligacijskega zakonika (ZOR)(2), ki je veljal v letih 1995, ko naj bi tožnik brez dovoljenja opravljal gostinsko dejavnost, do leta 1998, ko naj bi toženkina pravna prednica spet prevzela posest nad prostori, ki jih je dala v najem Ž. d.o.o. Razumljivo je, da sta zato toženkina pravna prednica in Ž. d.o.o. ob prenehanju najemnega razmerja po 567.- 599. členih ZOR sklenili dogovor o sporazumni prekinitvi najemne pogodbe z dne 1. 7. 1996 in da sta napisali zapisnik o prevzemu poslovnih prostorov bivšega kluba Ž. z dne 5. 5. 1998, v katerem sta se dogovorili o poravnavi vseh medsebojnih obveznosti in terjatev. Ta sporazum tožnika, ki s pravno prednico toženke, ni bil v nobenem razmerju, res ne veže. Tožnik, ki s toženkino pravno prednico ni bil v zakupnem razmerju, iz naslova pogodbenega razmerja ni upravičen do kakega povračila vlaganj ali povedano z besedami prvostopenjskega sodišča: iz naslova pogodbe ni aktivno legitimiran za spor.

Tožnik v tožbi navaja, da zahteva povrnitev vlaganj v stavbo zato, ker je toženka pridobila koristi in je neupravičeno obogatena, saj je z vlaganjem tožnika pridobila znatno večjo vrednost. Zato sta sodišči pravilno presojali zahtevo za vrnitev vlaganj po 210. členu ZOR. Ker pa je toženka ugovarjala zastaranje, sta morali najprej preveriti, če je tožnikova pravica zahtevati plačilo prenehala (360. člen ZOR in na podlagi določila 371. člena ZOR sta uporabili splošni zastaralni rok za zastaranje terjatev, ki znaša pet let). Zakon drugačnega roka ne določa in ker se je od konca tožnikovih vlaganj v decembru 1996, ko bi lahko zahteval vračilo, do vložitve tožbe 2. 4. 2003 ta rok iztekel, sta pravilno zavrnili tožnikov zahtevek. Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je tedaj že veljal Obligacijski zakonik (OZ)(3), vendar se gleda na 1060. člen OZ za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, novi zakon ni uporabljal. Tožnik se v reviziji sklicuje na Stvarno pravni zakonik (SPZ)(4), toda toženka v odgovoru na revizijo pravilno navaja, da je ta zakonik začel veljati šele 1.1. 2003 in ne določa, da bi imel 48. člen SPZ, ki govori o povečanju vrednosti nepremičnine, retroaktivno moč. Zato sodiščema ni bilo treba ugotavljati, ali je res tožnik (in ne Ž. d.o.o.) vlagal v nepremičnino in ali je bilo to s privolitvijo toženkine pravne prednice. Stvarno pravna razmerja je v času tožnikovih vlaganj je urejal Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR)(5), ki pa ni vseboval podobnega določila. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, je pa priznalo stroške za odgovor na revizijo 900 točk in izdatke za stranko 18 točk, oboje z 20 % pribitkom za DDV.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (3): Uradni list RS, št.. 83/2001-40/2007 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 87/2002 Op. št. (5): Uradni list RS, št. 6/1980-20/1980