Jedro

Pivniki LSD so mamilo, četudi tožilstvo v obtožnici ni navedlo, da so vpisani pod zap. št. 81 odločbe o seznamu mamil.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega T.H. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine v znesku 10.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtoženega T.H. za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odst. 246. čl. KZ SFRJ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora z dvoletno preizkusno dobo.

Obtoženemu je bilo odvzetih 62 pivnikov LSD, ki so mu bili zaseženi, dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZKP, ter predlagal, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sprejelo oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb ZKP, ko je v izreku izpodbijane sodbe k opisu dejanja dodalo pravno podlago za opredelitev LSD-ja kot mamila, čeprav tega obtožni akt ni vseboval, ni pa tega ustrezno obrazložilo v razlogih sodbe kot to navaja pritožba. Iz opisa dejanja v obtožnem aktu izhaja, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje s tem, ko je drugemu dal mamilo LSD v obliki pivnikov. Tako s strani sodišča prve stopnje podana pravna podlaga za opredelitev LSD-ja kot mamila ne predstavlja poseganje v opis dejanja, saj iz obtožnega akta povsem jasno izhaja, da gre za mamilo in za kakšno mamilo gre.

Sodišče druge stopnje se tudi strinja z oceno pričevanja priče H., kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožba namreč navaja, da je bila le-ta napačna, saj naj bi temeljila na dokazu, ki kaže pričo H. kot osebo, ki ji ni moč verjeti, le-ta pa v postopku ni bil izveden, poleg tega pa tudi spremembe v izpovedih priče po mnenju pritožbe ne moremo šteti kot nelogične. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo v tistem delu, ko le-ta navaja, da določenih dejstev ne moremo dokazovati z dokazi, ki v postopku niso bili izvedeni. Vendar to ne vpliva na oceno sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo povsem pravilno, ko ni sprejelo izjave priče H., glede na to, da jo je le-ta v okviru postopka, kar dvakrat spremenil, poleg tega pa tudi primerjava med zagovorom obtoženega in pričevanjem H., kaže na to, da je priča svoje izpovedi prilagajala obtoženčevemu zagovoru v cilju, da ga zaščiti.

Nadalje pritožba trdi, da ni moč sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da bi bila snov, ki jo je H. od obtoženca dobil res mamilo, saj po mnenju pritožbe, opravljena analiza ni dala zanesljivih dokazov. Prav tako pa se pritožba ne strinja s sklepom sodišča, da je snov, ki jo je obtoženi kupil v Amsterdamu nedvomno vsebovala mamilo.

To stališče pa je prvostopenjsko sodišče oprlo na dejstvo, da je obtoženi za mamilo plačal 500 DEM in to po predhodnem preizkusu mamila. Iz pritožbe tudi izhaja, da ne verjame, da so pivniki v trenutku, ko naj bi jih obtoženi izročil H. vsebovali zadostno koncentracijo mamila, da so kot takšni lahko učinkovali, saj je znano, da LSD pod zunanjimi vplivi zelo hitro razpada, kar je v sodbi sicer navedeno.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče prve stopnje povsem pravilno, ko je sprejelo zaključek, da je bila snov v trenutku, ko jo je v roke dobil H. mamilo LSD, z vsemi učinki. Takšno oceno sodišča prve stopnje potrjuje analiza snovi, ki je bila opravljena časovno gledano po tistem, ko je H. dobil snov od obtoženega iz katere pa nedvomno izhaja, da je vseh 62 pivnikov LSD, ki so bili zaseženi pri obtoženemu vsebovalo dietil amid lizergove kislino, ki je pod zap. št. 81 proglašen za mamilo.

Sodišče druge stopnje je na temelju 379. čl. ZKP ocenilo tudi kazensko sankcijo, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Z izrečeno sankcijo se strinja, saj je sodišče na prvi stopnji pri izreku le-te upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, kakšno kazen naj sodišče obtoženemu izreče in te okoliščine tudi primerno ocenilo.

Skladno s 1. in 2. točko 376. čl. ZKP pa je sodišče druge stopnje tudi preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti, ker pa ni ob preizkusu našlo kršitev iz navedenega člena je na temelju 384. čl. ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v višini 10.000,00 SIT, saj njegov zagovornik s pritožbo ni uspel. Na temelju 4. čl. Ustavnega zakona (Ur.l. RS št. 1/91-I) se zvezni predpisi (ZKP in KZ SFRJ) uporabljajo kot republiški predpisi.