Jedro

Golo sklicevanje upravnega organa v ponovljenem postopku na načelo zakonitosti, ki ga Vrhovno sodišče v svojih judikatih primeroma navaja, pri čemer pa tožena stranka konkretno ne pojasni, v čem bi bilo to načelo z razlago sodišča kršeno, ne zadošča za utemeljitev odstopa od pravnega stališča sodišča. Razlagalne metode predpisov so namreč v pravu dopustne in tudi potrebne za pravilno razlago vsebine pravnih norm, torej so del izvajanja načela zakonitosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 54400-26/2012/13 z dne 27. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, ki ga je tožena stranka izdala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 385/2012-12 z dne 16. 1. 2013, je tožena stranka ponovno zavrnila zahtevek tožeče stranke za dodelitev sredstev na podlagi Javnega razpisa za spodbujanje razvoja socialnega podjetništva II. v okviru 4. razvojne prioritete „Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti“ in 4.1 prednostne usmeritve „Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti“ Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju: javni razpis). Pri tem navaja, da je organ pri novem odločanju sicer vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar pa ima po presoji Vrhovnega sodišča možnost odločiti v nasprotju z navedenim, če ima za to utemeljeni razlog. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora upravni organ odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov. V obravnavanem primeru so bili vsi prijavitelji na javni razpis seznanjeni, da bo ministrstvo za potrebe izpolnjevanja pogojev pridobilo potrdila iz uradnih evidenc. Odgovornost prijaviteljev je, da pred oddajo vloge na javni razpis preverijo podatke v uradnih evidencah. Javni razpis je jasno določal presečni dan zapadlosti davčnih obveznosti in sicer zadnji dan v mesecu pred vložitvijo vloge na javni razpis. Glede presoje izpolnjevanja pogoja poravnanih davkov je edino odločilna uradna evidenca DURS. Stališče DURS glede davčnega dolga projektnega partnerja pa se ni spremenilo, kar izhaja iz njegovih odgovorov z dne 25. 5. 2012 in 10. 9. 2012. Iz navedenih dopisov pa izhaja, da je imel projektni partner neporavnane obveznosti na dan 31. 3. 2012. Tožena stranka se zato ne strinja z odločitvijo upravnega sodišča ter je ponovno zavrnila vlogo tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da bi morala tožena stranka glede na stališče sodišča o njeni vlogi vsebinsko odločiti ob upoštevanju, da izpolnjuje formalne pogoje javnega razpisa. Tožena stranka pa se v ponovnem postopku ni opredelila do dokazil tožeče stranke, da je projektni partner dolg poravnal dne 30. 9. 2011, torej pred presečnim datumom 31. 3. 2012. Tožeča stranka je tako bila ves čas v dobri veri, da izpolnjuje navedeni pogoj. Napaka glede nepravilnega knjiženja plačila v davčnih evidencah je bila ugotovljena dne 15. 4. 2012. Tožeča stranka je takoj zahtevala preknjižbo na pravilni konto. Navedeno dejstvo je tudi ustrezno izkazala z dopisi DURS. Tudi iz teh dopisov izhaja, da je bil davčni dolg poravnan dne 30. 9. 2011, vendar pa je bilo plačilo zaradi pomote pri navedbi sklica napačno knjiženo. Samo zaradi navedene napake, ki je bila sanirana takoj, ko je bila ugotovljena, tožeča stranka ne bi smela biti izločena iz postopka javnega razpisa. Tožena stranka bi se morala v ponovnem postopku opredeliti do vseh predloženi dokazil in o vlogi odločiti po vsebini. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je na podlagi sodbe upravnega sodišča strokovna komisija ponovno ocenila vlogo tožeče stranke ter sprejela odločitev, da se vloga ponovno zavrne, ker je treba upoštevati načelo zakonitosti, po katerem upravni organ odloča na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov. Strokovna komisija je ponovno preverila vsa dejstva in dokaze ter zaključila, da je bil izdan pravilen in zakonit sklep. Stališče davčnega organa se namreč ni spremenilo in sicer, da projektni partner na dan 25. 5. 2012, ko je DURS posredoval ugotovitev o izpolnjevanju pogoja poravnanih davkov ministrstvu, ni imel poravnanih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila do vključno dne 31. 3. 2012. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V pripravljalnih vlogah tožeča stranka opozarja, da je DURS takoj po prejemu opomina z dne 15. 4. 2012 opozorila na napačno knjiženje nakazila, zato samo zaradi tehnične napake pri navedbi sklicne številke ne bi smela biti izločena iz javnega razpisa, temveč bi organ moral upoštevati namen navedenega razpisnega pogoja. V odgovorih na pripravljalne vloge tožena stranka poudarja, da je upoštevala verodostojne listine DURS kot nosilca uradne evidence davčnih obveznosti. Meni, da je potrdilo pristojnega davčnega organa edino verodostojno dokazilo za presojo navedenega razpisnega pogoja. Glede namena razpisnega pogoja pa meni, da ta ni relevanten, saj gre za napako tožeče stranke. Sicer pa so razpoložljiva sredstva javnega razpisa v višini 4.500.000,00 EUR že v celoti razdeljena.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča opr. št. II U 385/2012-12 z dne 16. 1. 2013. Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta sodišče presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V citirani sodbi je sodišče zavzelo stališče, da je v konkretnem primeru glede izpolnjevanja razpisnega pogoja, ali ima vlagatelj poravnane vse davke in druge obvezne dajatve, zapade do vključno zadnjega dne v mesecu pred vložitvijo vloge na javni razpis, treba izhajati iz namena takšnega razpisnega pogoja, ki je v tem, da se iz postopka za pridobivanje javnih sredstev izločijo neplačniki obveznih dajatev.

Tožena stranka je v ponovnem postopku odločila v nasprotju z navedenim pravnim stališčem sodišča, pri čemer se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v več sodnih odločbah, da ima drugostopni organ možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališčem sodišča, če ima za to utemeljene razloge. Pri tem pa zgolj povzema obrazložitve vrhovnega sodišča v odločbah, ki jih citira v izpodbijanem sklepu, in sicer, da se pri tem zlasti upošteva načelo zakonitosti, po katerem mora upravni organ odločati na podlagi ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov, ter da mora v obrazložitvi nove odločbe to posebej pojasniti.

Po presoji sodišča pa tožena stranka navedenemu standardu v konkretnem primeru ni zadostila. Svojo odločitev je v bistvu oprla le na potrdilo DURS, ki ga je tekom razpisnega postopka sama pridobila po uradni dolžnosti, ni pa se opredelila do stališča sodišča, da je treba pri tem upoštevati tudi namen navedenega razpisnega pogoja. Zgolj sklicevanje na načelo zakonitosti, ki ga vrhovno sodišče v svojih judikatih primeroma navaja, pri čemer pa tožena stranka konkretno ne pojasni, v čem bi bilo to načelo z razlago sodišča kršeno, ne zadošča za utemeljitev odstopa od pravnega stališča sodišča. Razlagalne metode predpisov so namreč v pravu dopustne in tudi potrebne za pravilno razlago vsebine pravnih norm, torej so del izvajanja načela zakonitosti.

V obravnavanem primeru je sodišče pri razlagi spornega razpisnega pogoja izhajalo iz konkretnih okoliščin zadeve, kot so razvidne iz dopisov DURS (zlasti z dne 10. 9. 2012). V njih davčni organ potrjuje, da je projektni partner tožeče stranke A. obveznost v znesku 1.350,00 EUR poravnal dne 30. 9. 2011, vendar na napačni konto. O navedeni napaki je davčni zavezanec po prejemu opomina z dne 15. 4. 2012 obvestil davčni urad dne 20. 4. 2012. Tožena stranka je zahtevo za posredovanje podatkov o poravnanih davčnih obveznostih davčnemu organu posredovala dne 18. 5. 2012, ta pa je odgovoril na zaprosilo dne 24. 5. 2012. Kljub predhodni seznanitvi, da je bila obveznost plačana v roku (na napačni konto), je davčni organ pred uskladitvijo stanja (to je opravil šele dne 28. 5. 2012 oziroma dne 29. 5. 2012), izdal sporno potrdilo. Do navedenih okoliščin, torej do ravnanj davčnega zavezanca in davčnega organa, ki pa vplivajo na presojo ali je imel tožnik oz. njegov partner poravnane davčne obveznosti v smislu sprejete razlage namena omenjenega razpisnega pogoja, pa se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelila, temveč vztraja izključno na potrdilu DURS, ki ga je pridobila po uradni dolžnosti. S tem pa ni ustrezno obrazložila svojega stališča za odstopanje od stališča sodišča v sodbi II U 385/2012. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Pri tem je sodišče sledilo tožbenemu predlogu tožeče stranke, na katerega je vezano (člen 40 ZUS-1), prav tako v obravnavnem primeru narava stvari ne omogoča drugačne odločitve. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka odločiti v skladu z že sprejetim stališčem sodišča glede razlage spornega razpisnega pogoja. Sodišče je odločilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.