Jedro

Sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, kdo je organiziral in nadziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval, oziroma pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih je opravljal delo, kar je v primeru zatrjevanih kršitev določb o varnosti in zdravju pri delu na skupnem delovišču odločilnega pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti izvajalcev in podizvajalcev (prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 12/2019).

Drugotožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da je tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe zastaral. Skladno s 352. členom OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Ker sta obseg premoženjske škode in oškodovalec znana že ob nastanku posamičnega stroška, povezanega z zdravljenjem (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 182/2013), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje odškodninske terjatve za premoženjsko škodo pričelo teči šele v spornem letu, ko se je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po ugotovitvi izvedenca medicinske stroke stabiliziralo.

V obdobjih, ko je bila tožniku ustrezna nega in pomoč zagotovljena v okviru zdravstvenih institucij in zdravilišč, pomoč družinskih članov ni bila potrebna, zato tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijani del sodbe, dopolnilna sodba ter sklep o sodni taksi v delu, ki se nanaša na obveznost drugotožene stranke, razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženim strankam naložilo, naj tožniku solidarno plačajo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 69.228,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje (I. točka izreka). Nadalje je toženim strankam naložilo, da so tožniku solidarno dolžne od 1. 11. 2016 dalje mesečno plačevati znesek 150,00 EUR iz naslova potrebe po tuji pomoči tako, da že zapadle obroke plačajo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da so tožene stranke dolžne tožniku solidarno povrniti stroške postopka, o katerih bo po pravnomočnosti sodbe odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).1

2. Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 dalje (I. točka izreka) in za plačilo denarne rente v znesku 150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da so tožene stranke solidarno dolžne plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 966,00 EUR.

4. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na njeno obveznost do tožnika, pritožuje drugotožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge za postavitev drugega izvedenca za varstvo pri delu, za postavitev izvedenca strojne stroke ter za vpogled v izvedensko mnenje izvedenca A.A.. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve teh dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja pri navedbah, da izvedensko mnenje izvedenca B.B. ni objektivno in strokovno, sodišče prve stopnje pa njenih obrazloženih pripomb zoper to izvedensko mnenje ni upoštevalo. Sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP, ker ni skrbno in vestno ocenilo vseh izvedenih dokazov. Meni, da bi sodišče prve stopnje oceno o (ne)strokovnosti izvedenskega mnenja izvedenca B.B. lahko podalo le po primerjavi tega mnenja z mnenjem izvedenca A.A., ki je bilo glede istega historičnega dogodka izdelano v drugem sodnem postopku. Opozarja, da so med izvedenskima mnenjema izvedencev B.B. in A.A. bistvena razhajanja glede vzroka škodnega dogodka in pravilnosti ravnanja tožnika, ki z zaslišanjem izvedenca B.B. niso bila odpravljena. S sklicevanjem na ugotovitve inšpektorja za delo C.C. nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj se je škodni dogodek zgodil v marcu 2013, ko ta zakon še ni veljal. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede obstoja njene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje ni navedlo jasnih razlogov o tem, katero obveznost je v zvezi s škodnim dogodkom opustila, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bistveno izpostavlja, da tožnik ni bil njen delavec, sodišče prve stopnje pa je njeno odškodninsko odgovornost utemeljilo le na pavšalni ugotovitvi, da je bila naročnik del. S sklicevanjem na obvestilo o raziskani nezgodi pri delu Inšpektorata RS za delo uveljavlja, da je tožnik na dan škodnega dogodka delo opravljal le za prvotoženo stranko, ki je imela v najemu del njenih proizvodnih prostorov, dejavnost pa je opravljala za svoj račun in s svojimi delavci, ki jim je bila dolžna zagotoviti varno delovno okolje. Do vseh teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da je glede vzroka škodnega dogodka nekritično sledilo izvedencu B.B. in izpovedi tožnika. Vztraja, da bi moral tožnik z jeklenico pripeti vse valje hkrati in snop valjev z mostnim dvigalom prepeljati do 50 metrov oddaljene žage. Poleg tega je tožnik do vozička pristopil z napačne strani, se gibal po površini, ki je bila zasedena z drugimi materialom, in ni poskrbel za varno pohodno površino, čeprav je bil na to izrecno opozorjen. To izhaja tudi iz izpovedi priče D.D., ki jo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot neverodostojno. Zgolj zaradi okoliščine, da je D.D. zaposlen pri drugotoženi stranki, ni mogoče odreči verodostojnosti njegovi izpovedi, zaradi oddaljenosti škodnega dogodka pa je razumljivo, da se vseh podrobnosti dogodka ni spominjal. Sodišču prve stopnje očita, da je dokaze ocenjevalo v korist tožnika, s čimer je kršilo njene pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo mnenju izvedenca B.B., da je tožnik delo opravljal po pravilnem postopku in da sta se betonska valja z vozička zvalila sama od sebe, saj izvedensko mnenje izvedenca A.A., obvestilo o raziskani nezgodi pri delu Inšpektorata RS za delo in izpoved priče E.E. dokazujejo nasprotno. Vztraja, da sta zgornja valja stabilno ležala v utorih med spodnjimi valji, saj bi se v nasprotnem primeru že med transportom iz zunanjega skladišča v proizvodno halo zvalila z vozička. Uveljavlja, da so zaključki izvedenca B.B. v točkah 4.1 in 4.6 izvedenskega mnenja nestrokovni, njegov način izražanja pa kaže na subjektiven odnos v korist tožnika. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni izpolnila svojih obveznosti iz 37. in 39. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu, saj je bila za nadzor nad delom tožnika odgovorna izključno prvotožena stranka. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpoved priče F.F. dokazuje, da je tožnik delo opravljal na običajen način, saj je priča potrdila, da bi moral tožnik z mostnim dvigalom dvigniti vse valje hkrati. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi prič G.G. in H.H., saj ob škodnem dogodku nista bila prisotna. Sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo dokazne ocene priče E.E., ki je izpovedal, da se jeklenice nameščajo s čelne strani vozička in da se bočno ob vozičku ne sme hoditi. Sodišče prve stopnje je zmotno kot neverodostojno ocenilo izpoved inšpektorja C.C., ki je izpovedal, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi napake tožnika, dokazne ocene v zvezi s tem pa ni ustrezno obrazložilo. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da poročilo I.I. potrjuje navedbe tožnika glede vzroka škodnega dogodka, saj iz poročila zmotno izhaja, da se je tožnik poškodoval pri nalaganju blaga na voziček. Zatrjuje neobrazloženost ugotovitve sodišča prve stopnje, da izpoved priče J.J. potrjuje tožnikove navedbe glede razmer v delavnici. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zapisnik o nesreči sestavila drugotožena stranka, K.K. pa ga je le podpisal. Zatrjuje obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora zastaranja dela premoženjske škode. Vztraja, da so zahtevki iz naslova premoženjske škode za čas od 6. 3. 2013 do 28. 10. 2013 zastarali. Sodišču prve stopnje očita, da je tožniku odškodnino za tujo pomoč neutemeljeno priznalo tudi za obdobja, ko je bil hospitaliziran in na rehabilitacijah, saj v tem času pomoč družinskih članov ni bila potrebna. Tega tožnik niti ni zatrjeval. Glede višine odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo se sklicuje na pritožbene navedbe tretjetožene stranke.

5. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na njeno obveznost do tožnika, pritožuje tretjetožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela prvotožena stranka v času škodnega dogodka pri njej zavarovano odgovornost za škodo. Njena pasivna legitimacija je v tem sporu podana zaradi okoliščine, da je bila drugotožena (in ne prvotožena) stranka v času škodnega dogodka njen zavarovanec po zavarovalni polici št. ..., s katero je bila zavarovalna vsota omejena na znesek 45.000,00 EUR, dogovorjena pa je bila tudi odbitna franšiza v višini 2.000,00 EUR. Tega sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi. Nasprotuje višini prisojene odškodnine za tujo pomoč in denarni renti iz tega naslova. S sklicevanjem na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3015/2014 in II Cp 1708/2018 uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino za tujo pomoč tudi za obdobja, ko je bil hospitaliziran in na rehabilitacijah, saj v tem času pomoč družinskih članov ni bila potrebna. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tudi nepravilno povzelo čas, ko je tožnik potreboval tujo pomoč v trajanju treh ur dnevno. Po ugotovitvah izvedenca je pomoč v tem trajanju potreboval le v času, ko si je pri hoji pomagal z berglami, kar je bilo v obdobjih od junija 2013 do konca maja 2014 in štiri mesece v letu 2018. Glede temelja tožbenega zahtevka se sklicuje na pritožbene navedbe drugotožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

6. Zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo dopolnilne sodbe tako, da so mu tožene stranke dolžne solidarno plačati še 25.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in dodatnih 150,00 EUR denarne rente za obdobje od 1. 11. 2016 dalje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede zvišanega dela tožbenega zahtevka nastopilo absolutno zastaranje, saj je zastaralni rok pričel teči šele naslednji dan po zaključku aktivnega zdravljenja v decembru 2018. V zvezi s tem se sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča (VIII Ips 4/2010, II Ips 92/2012, II Ips 316/2015 in druge). Navaja, da je imel v času od vložitve tožbe do 7. 12. 2018 dodatne operativne posege, zdravljenje v tem času pa je bilo povezano s številnimi nevšečnostmi. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da glede zvišanega dela tožbenega zahtevka ni podal ustrezne trditvene podlage, saj je obrazložene navedbe glede dodatnih posledic, ki so mu nastajale po vložitvi tožbe, podal v pripravljalnih vlogah z dne 15. 9. 2017, 12. 12. 2017, 13. 3. 2018 in 27. 8. 2018. Nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da sta bili odškodnina za nepremoženjsko škodo in denarna renta za tujo pomoč s sodbo prisojeni v pravilnem znesku. Opozarja, da je že v tožbi navajal, da pri vsakdanjih opravilih potrebuje tujo pomoč v trajanju dve uri dnevno, tožbeni zahtevek za plačilo rente iz tega naslova pa je oblikoval glede na pomoč v trajanju ene ure dnevno, ker je zmotno pričakoval, da se bo njegovo zdravstveno stanje med postopkom izboljšalo. Priglaša stroške pritožbe.

7. Zoper sklep o sodni taksi se pritožuje drugotožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, saj je glede na določbo 15. člena Zakona o sodnih taksah preuranjen. Uveljavlja, da bo sodišče prve stopnje sklep o sodni taksi lahko izdalo šele zatem, ko bo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova ugotovljen uspeh strank v postopku. Uveljavlja, da tožene stranke glede plačila sodne takse niso nujni sosporniki, zato njihova obveznost ni solidarna. Priglaša stroške pritožbe.

8. Tožnik je odgovoril na pritožbi drugo in tretjetožene stranke zoper sodbo, prvotožena stranka je odgovorila na pritožbi tožnika zoper dopolnilno sodbo in na pritožbo tretjetožene stranke zoper sodbo, drugotožena stranka pa je odgovorila na pritožbo tožnika zoper dopolnilno sodbo. Stranke v odgovorih na pritožbe prerekajo pritožbene navedbe, predlagajo zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe in dopolnilne sodbe. Priglašajo stroške odgovorov na pritožbe.

9. Pritožbe so utemeljene.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe, dopolnilno sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja drugotožena stranka in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek drugotožene stranke, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev njenih dokaznih predlogov za postavitev drugega izvedenca za varstvo pri delu, za postavitev sodnega izvedenca strojne stroke ter za vpogled v izvedensko mnenje in za zaslišanje izvedenca za varstvo pri delu A.A. Drugotožena stranka s temi navedbami zmotno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre po vsebini za očitek kršitve iz 8. točke iste določbe, ki pa ni podana, saj je sodišče prve stopnje jasne razloge za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov podalo v 5., 45. in 46. točki obrazložitve sodbe.

13. Drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu upoštevati izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu A.A. To izvedensko mnenje je bilo izdelano v gospodarskem sporu Pg 48/2016, ki je pred Okrožnim sodiščem v Krškem potekal med L. kot tožečo in M. d. o. o.2 kot toženo stranko. Izvedensko mnenje, ki je bilo glede istega historičnega dogodka izdelano v drugem sodnem postopku, bi se lahko kot dokaz upoštevalo v tem sporu le pod pogojem, če bi bilo med strankami o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo tega izvedenskega mnenja ne bi bila kršena pravica katere od strank do izjave (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 213/2018 z dne 6. 2. 2020). Če se stranke o uporabi izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka ne strinjajo, se po ustaljeni sodni praksi lahko šteje le kot del trditvene podlage stranke, ki se na mnenje sklicuje. Drugotožena stranka je izvedensko mnenje izvedenca A.A. predložila s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2018, tožnik pa je na naroku za glavno obravnavo 8. 11. 2018 upoštevanju tega mnenja izrecno nasprotoval. Ker tožnik v gospodarskem sporu Pg 48/2016 ni bil stranka postopka in v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca A.A. ni imel možnosti podajati svojih pripomb, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ga pri odločitvi ne bo upoštevalo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je dokazne predloge drugotožene stranke v zvezi s tem izvedenskim mnenjem zavrnilo kot nepotrebne.

14. Drugotožena stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno uveljavlja tudi z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev sodnega izvedenca strojne stroke. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je za strokovna vprašanja o tem, ali je bil tovor na vozičku pravilno naložen in ali je tožnik raztovarjanje vozička opravljal na pravilen način, primeren sodni izvedenec za varstvo pri delu, in da postavitev izvedenca strojne stroke glede na okoliščine škodnega dogodka ni bila potrebna.

15. Drugotožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo pravno podlago iz 179. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo 6. 3. 2013, je za odločitev pomembna (sicer vsebinsko enaka) določba 184. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). V skladu s prvim odstavkom te določbe mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna, nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

16. Tožnik je v tem sporu od toženih strank s tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 49.0000,00 EUR (25.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 5.000,00 EUR za pretrpljen strah in 4.000,00 EUR za skaženost) ter plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 20.228,36 EUR (2.378,36 EUR iz naslova stroškov prevoza na zdravniške preglede in fizioterapije, 150,00 EUR za kreme, mazila za blažitev brazgotin in protibolečinska sredstva, 300,00 EUR za plačane parkirnine in 17.400,00 EUR za tujo pomoč pri vsakdanjih opravilih). Od toženih strank je od 1. 11. 2016 dalje zahteval tudi denarno rento v znesku 150,00 EUR, ker bo zaradi obsežnih telesnih poškodb tudi v bodoče odvisen od tuje pomoči. Po prejemu izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologije doc. dr. N.N., dr. med. je v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2019 zvišal tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo tako, da je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 35.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 30.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek za denarno rento zaradi potrebe po tuji pomoči od 1. 11. 2016 dalje je zvišal na znesek 300,00 EUR.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri prvotoženi stranki, delo pa je opravljal v proizvodni hali drugotožene stranke. Dne 6. 3. 2013 je dobil nalogo, da mora speskati pločevino, ki je bila naložena na vozičku, ki ga je z viličarjem v proizvodno halo pripeljal delavec drugotožene stranke O.O. Na pločevini je bilo naloženih več eno tono težkih železnih obdelovancev (valjev), ki jih je tožnik želel prestaviti z vozička, da bi prišel do pločevine. Okrog vozička, ki se je nahajal na transportni poti, je naredil nekaj prostora in na valje poskušal namestiti bremenske vrvi, da bi jih z daljinsko vodenim mostnim dvigalom dvignil z vozička. Na eni strani mu je to uspelo, ko pa se je nato bočno ob vozičku napotil proti drugi strani vozička, sta se dva valja zakotalila nanj in ga hudo poškodovala.

18. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta prvo in drugotožena stranka objektivno odškodninsko odgovorni za tožniku nastalo škodo, ker se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti - manevriranju z eno tono težkimi železnimi valji. Na dejanskih ugotovitvah, da pločevina in valji na vozičku niso bili pravilno naloženi, da bi delo, ki ga je obravnavanega dne opravljal tožnik, morala opravljati dva delavca, in da transportne poti ob vozičku niso bile proste, je utemeljilo tudi krivdno odgovornost prvo in drugotožene stranke. Presodilo je, da toženi stranki dela nista organizirali skladno z določbami 11., 12., 29. in 43. člena Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil (Ur. l. SFRJ, 17-204/1966 in nasl.), 190. člena Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih pri varstvu pri delu z dvigali (Ur. l. SFRJ, št. 30-422/1969 in nasl.) ter 52. in 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.), ter da sta kršili določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), ki delodajalcu nalagajo obveznost zagotovitve varnega dela. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženih strank, da je tožnik z nepravilnim opravljanjem dela soprispeval k nastanku škode, in s sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ki ga je tožnik postavil v tožbi.

19. O preostalem delu tožbenega zahtevka (o razliki med prvotno postavljenim in zvišanim tožbenim zahtevkom) sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo. Po vloženi pritožbi tožnika, ki se je nanašala na zavrnilni del odločitve, ki ga izrek sodbe ni vseboval, je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek v presežku (nad s sodbo prisojenim zneskom) zavrnilo kot neutemeljenega. Presodilo je, da je glede razširjenega dela tožbenega zahtevka nastopilo absolutno zastaranje, da tožnik v zvezi s tem delom zahtevka ni podal ustrezne trditvene podlage in da mu je bila odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo glede na ugotovljeno dejansko stanje s sodbo prisojena v pravilnem znesku.

K pritožbi drugo in tretjetožene strank zoper sodbo:

20. Tretjetožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela prvotožena stranka v času škodnega dogodka pri njej zavarovano splošno odgovornost za škodo po polici št. ... (priloga E 23). Pritožbeno sodišče po vpogledu v to zavarovalno polico ugotavlja, da je imela prvotožena stranka škodno odgovornost pri tretjetoženi stranki zavarovano v obdobju od 11. 3. 2015 do 11. 3. 2016, kar za odločitev v tem sporu ni relevantno. V času škodnega dogodka (6. 3. 2013) je imela svojo odgovornost za škodo pri tretjetoženi stranki zavarovano drugotožena stranka, kar izhaja iz zavarovalne police za zavarovanje splošne odgovornosti št. ... (priloga E 22). Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega izhodišča, da je za odločitev pomembna zavarovalna polica prvotožene stranke št. ..., preuranjeno zavrnilo ugovor tretjetožene stranke, da je glede na zavarovalne pogoje in dogovorjeno odbitno franšizo za škodni dogodek odgovorna le do zneska 43.000,00 EUR. Pritožba tretjetožene stranke je zato v tem delu utemeljena.

21. Drugotožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je zaključek o obstoju njene odškodninske odgovornosti v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom preuranjen. Sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, kdo je organiziral in nadziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval, oziroma pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih je opravljal delo, kar je v primeru zatrjevanih kršitev določb o varnosti in zdravju pri delu na skupnem delovišču odločilnega pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti izvajalcev in podizvajalcev (prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019). Drugotožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da je bila delo tožnika dolžna nadzirati izključno prvotožena stranka, ki je delo v njenih proizvodnih prostorih opravljala s svojimi delavci (tožnikom) in za svoj račun, do česar se sodišče prve stopnje obrazloženo ni opredelilo. Iz razlogov sodbe izhaja le, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela na skupnem delovišču v proizvodnih prostorih drugotožene stranke, pri čemer je bila drugotožena stranka naročnik, prvotožena stranka pa izvajalec del, kar po pravilnem pritožbenem zatrjevanju drugotožene stranke samo po sebi ne zadostuje za vzpostavitev njene odškodninske odgovornosti za škodni dogodek. V zvezi s tem so utemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je sodišče prve stopnje odgovornost za kršitve, da material na vozičku ni bil pravilno naložen in da bi morala delo, ki ga je opravljal tožnik, opravljati dva delavca3, pavšalno pripisalo njej in prvotoženi stranki, ter da pri tem ni navedlo prepričljivih razlogov o tem, zakaj šteje, da je do škodnega dogodka prišlo prav zaradi protipravnih ravnanj drugotožene stranke (ki jih prav tako ni povsem natančno ugotovilo).

22. Drugotožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da tožniku nihče ni naročil, naj sporna dva valja dvigne z vozička ravno na transportni poti, ki je bila založena z drugim materialom, temveč da bi moral z jeklenico mostnega dvigala pripeti vse valje hkrati, nato pa jih v snopu preko daljinskega upravljalnika na varni razdalji prepeljati do 50 metrov oddaljene žage. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo le s pavšalnim sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca B.B. (25. točka obrazložitve sodbe), čeprav je drugotožena stranka z njimi zatrjevala soprispevek tožnika k nastali škodi in gre zato za navedbe odločilnega pomena.

23. Drugotožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da je tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe zastaral. Skladno s 352. členom OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Ker sta obseg premoženjske škode in oškodovalec znana že ob nastanku posamičnega stroška, povezanega z zdravljenjem (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 182/2013 z dne 9. 12. 2013), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje odškodninske terjatve za premoženjsko škodo pričelo teči šele v letu 2018, ko se je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po ugotovitvi izvedenca medicinske stroke stabiliziralo. Pritožba drugotožene stranke je zato tudi v tem delu utemeljena.

24. Drugo in tretjetožena stranka v pritožbah utemeljeno nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova potrebe po tuji pomoči priznalo tudi za čas, ko je bil hospitaliziran in na rehabilitacijah. V teh obdobjih, ko je bila tožniku ustrezna nega in pomoč zagotovljena v okviru zdravstvenih institucij in zdravilišč, pomoč družinskih članov ni bila potrebna, zato tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

K pritožbi tožnika zoper dopolnilno sodbo:

25. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podal ustrezne trditvene podlage glede okoliščin, ki bi utemeljevale zvišanje tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2019. Trditve o tem, da mu v obdobju po vložitvi tožbe nastaja dodatna nepremoženjska škoda, je podal v pripravljalnih vlogah z dne 15. 9. 2017, 12. 12. 2017, 13. 3. 2018 in 27. 8. 2018, v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2019 pa je v zvezi s tem povzel bistvene ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenca travmatologa dr. N.N. in na tej podlagi zvišal tožbeni zahtevek.

26. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je glede povišanega dela tožbenega zahtevka nastopilo absolutno zastaranje, ker je tožbo razširil več kot pet let po škodnem dogodku. Tožnik je v tožbi postavil tožbene zahtevke za plačilo odškodnine za vsako od vtoževanih oblik premoženjske in nepremoženjske škode ter v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. S povišanjem tožbenega zahtevka ni zahteval nekaj novega, temveč je v okviru istega historičnega dogodka in na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. V takšnih primerih gre po ustaljenem stališču iz sodne prakse za spremembo tožbe v nepravem pomenu, pri čemer se šteje, da je bilo zastaranje za zvišani del zahtevka pretrgano že z vložitvijo osnovnega zahtevka (glej npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 221/2016 z dne 17. 5. 2018). Glede na navedeno je treba v obravnavani zadevi na podlagi določbe 365. člena OZ šteti, da je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi glede razširjenega dela tožbenega zahtevka, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno.

27. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje iz dopolnilne sodbe, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje iz naslova nepremoženjske škode (za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) upravičen (le) do odškodnine, ki mu je bila prisojena že s sodbo. Ta presoja je že glede na zaključek sodišča prve stopnje v 73. točki obrazložitve sodbe, da je tožbeni zahtevek za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljen najmanj v višini, ki jo je tožnik zahteval s tožbo, vsaj neprepričljiva. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da je bila denarna renta za tujo pomoč s sodbo prisojena v prenizkem znesku. Sodišče prve stopnje mu je iz tega naslova prisodilo 150,00 EUR (kar predstavlja odškodnino za tujo pomoč v trajanju ene ure dnevno), čeprav je v četrtem odstavku 79. člena obrazložitve sodbe pravilno povzelo ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da bo tožnik v bodoče potreboval tujo pomoč v povprečju dve uri dnevno4. K pritožbi drugotožene stranke zoper sklep o sodni taksi:

28. Odločitev glede obveznosti drugotožene stranke za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je odvisna od presoje glede temelja in višine njene odškodninske odgovornosti. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je zato odločitev iz izpodbijanega sklepa, da je drugotožena stranka dolžna plačati 966,00 EUR sodne takse, preuranjena in jo je treba razveljaviti.

29. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (predvsem glede obstoja krivdne odgovornosti drugotožene stranke, soprispevka tožnika, zastaranja dela premoženjske škode, zastaranja zvišanega dela tožbenega zahtevka, potrebe po tuji pomoči v času hospitalizacij itd.) dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in so pritožbe vseh strank utemeljene, jim je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani del sodbe5, dopolnilno sodbo (glede zavrnitve zahtevka zoper vse tožene stranke) in sklep o sodni taksi v delu, ki se nanaša na obveznost drugotožene stranke, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe in III. točki izreka dopolnilne sodbe je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

30. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče v primeru, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialno pravnih izhodišč ni ugotovilo odločilnih dejstev v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma je bolj ekonomično, da jih z dopolnitvijo dokaznega postopka odpravi sodišče prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi izvedbe dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

31. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju navedenih materialno pravnih stališč pritožbenega sodišča ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je bil spremenjen s pripravljalno vlogo 22. 5. 20196, pri čemer naj upošteva, da je glede tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko treba ponovno odločiti le o razliki med prvotno postavljenim in zvišanim delom tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje naj glede obstoja temelja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke ponovi, po potrebi pa tudi dopolni dokazni postopek, in ugotovi, kdo je organiziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval, kdo mu je dajal navodila za delo in kdo je njegovo delo nadziral. Pri tej presoji naj upošteva stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019, da je treba v primerih, ko na skupnem delovišču delo opravljajo delavci različnih delodajalcev, glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu pojem "delodajalca" razširiti tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. Če bo ugotovljeno, da je delovni proces organizirala drugotožena stranka in pri tem kršila obveznosti s področja varnosti in zdravja pri delu, naj sodišče prve stopnje poda jasne razloge o tem, zakaj šteje, da je do škodnega dogodka prišlo prav zaradi njenih opustitev. Ker iz dosedanjih dejanskih ugotovitev izhaja, da je sporni voziček nepravilno naložil delavec drugotožene stranke, naj sodišče prve stopnje obstoj njene krivdne odgovornosti presodi tudi z vidika določbe 147. člena OZ, v skladu s katero za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

32. Sodišče prve stopnje naj se glede eventualnega zatrjevanega soprispevka tožnika k nastali škodi ustrezno opredeli do navedb drugotožene stranke, da bi moral tožnik z jeklenico mostnega dvigala pripeti vse valje hkrati. Glede vzroka nastanka škodnega dogodka naj po potrebi ponovno zasliši izvedenca za varstvo pri delu B.B. ali postavi drugega izvedenca iste stroke. Ko bo ponovno odločalo o temelju tožbenega zahtevka, naj upošteva, da je bila drugotožena (in ne prvotožena) stranka zavarovanec tretjetožene stranke, ter se v zvezi s tem ponovno opredeli do ugovora tretjetožene stranke glede omejitve njene odgovornosti za škodni dogodek.

33. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva stališča pritožbenega sodišča glede ugovora zastaranja premoženjske škode in o tem, da tožnik ni upravičen do odškodnine za tujo pomoč družinskih članov za obdobja, ko je bil hospitaliziran in na rehabilitacijah v zdravstvenih institucijah in zdraviliščih. V zvezi z zahtevkom za premoženjsko škodo iz naslova potrebe po tuji pomoči naj upošteva pritožbene navedbe tretjetožene stranke, ki s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke uveljavlja, da je tožnik tujo pomoč v trajanju tri ure dnevno potreboval (le) v času, ko si je pri hoji pomagal z berglami, v času, ko bergel ni potreboval, pa je pomoč pri domačih opravilih, oskrbi in oblačenju potreboval v trajanju dve uri dnevno.

34. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, dopolnilno sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se odločitev o pritožbenih stroških po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep ne teče na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 13. 11. 2020. Rok za pritožbo začne teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu navedene odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS.

1 Odločitev v I. in II. točki izreka sodbe, ki se nanaša na obveznost prvotožene stranke, je pravnomočna. 2 Tj. prvotožena stranka v tem individualnem delovnem sporu. 3 Pri čemer je pravilnost te ugotovitve glede na izvedensko mnenje izvedenca B.B. vprašljiva. 4 Potrebo po tuji pomoči v takšnem obsegu je tožnik zatrjeval že v tožbi, vendar je tožbeni zahtevek za denarno rento postavil za eno uro tuje pomoči dnevno, ker je zmotno pričakoval, da se bo njegovo zdravstveno stanje sčasoma izboljšalo. 5 Pritožba prvotožene stranke zoper odločitev v I. in II. točki izreka sodbe, ki se nanaša na njeno obveznost do tožnika, se je zaradi neplačila sodne takse s sklepom Pd 66/2016 z dne 2. 9. 2020 štela za umaknjeno. 6 Ker so tožene stranke spremembi tožbe nasprotovale, naj v skladu z določbo 185. člena ZPP najprej odloči o spremembi tožbe.