Jedro

Prepoved reformatio in peius, to je prepoved poslabšanja za pritožnika, ne velja le za pritožbeno sodišče, ampak tudi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, ki mu je pritožbeno sodišče po razveljavitvi izpodbijane odločitve zadevo vrnilo v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: v 1. odstavku 1. točke izreka tako, da se znesek 8.400,00 EUR zniža na 6.000,00 EUR, v preostalem (za 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se zahtevek zavrne, v 2. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožniku dolžna povrniti tožena stranka, zniža na 228,17 EUR in v 3. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je na račun sodišča dolžna za tožnika povrniti tožena stranka, zniža na 298,32 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 78,68 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka), ji povrniti stroške postopka v višini 780,53 EUR, v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do zapadlosti dalje do plačila pod izvršbo (2. točka izreka) in zanjo povrniti stroške postopka v znesku 415,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na številko ..., v 8 dneh (3. točka izreka) in sklenilo (kar pa ni pod pritožbo), da se tožbeni zahtevek (pravilno tožba v delu), da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova nesreče pri delu plačati odškodnino v višini 2.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2006 dalje do plačila, zavrže. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nezgodo pri delu, ker naj bi bilo brušenje stropa nevarno delo. Glede na izpoved priče R., ki je izpovedal, da je bila etažna višina, kjer je tožnik opravljal delo, 2,5 m, stegovanje rok v višino ni bilo potrebno, ker je tožnik delal na zidarskem odru v višini od 0,90 do 1,20 m. Po stališču pritožbe je do nezgode prišlo, ker je tožnik opustil svojo skrbnost in je za nesrečo kriv izključno sam, saj je ravnal skrajno malomarno. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnik ni ravnal malomarno. Skupaj s sodelavcem S. sta sama postavljala zidarski oder in deske, ki so bile položene na oder niso bile povezane, kar je izpovedal S.. Tožnik je dobro vedel, kako mora postaviti zidarski oder in ga je tako tudi postavil, pri hoji pa je ravnal malomarno. Tožnik je iz svoje neprevidnosti stopil v prazno in padel z odra. To je povedal takoj po padcu priči S.. Tudi ni nobene logike, da bi padel zaradi premika deske, kot je izpovedal sam tožnik, saj če bi s silo človeške teže stopil na 4 metre dolgo desko in bi se ta dvignila v zrak, bi bil ta sunek tako močan, da se gotovo ne bi vrnila v prvotni položaj. Priča sicer ni videla, da bi se deska dvignila, je pa potrdila, da je bil oder po padcu nespremenjen. Tožena stranka je na obravnavo prinesla prav tisti stroj, ki ga je uporabljal tožnik. Strojček je majhen in lahek, zaradi česar ga tožnik ni hotel prepoznati. S tem, ko sodišče prve stopnje ni dovolilo ponovnega zaslišanja priče S., ki bi edina lahko povedala, s katerim strojem se je delo opravljalo, je zagrešilo kršitev. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče glede temelja zahtevka potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, pa tožena stranka prereka tudi višino odškodnine. O tej je bilo že enkrat odločeno, pa se tožnik ni pritožil in je tako odločitev sodišča prve stopnje o razširitvi tožbe popolnoma nezakonito. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

O zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in sicer je tožbenemu zahtevku s sodbo opr. št. Pd 67/2007 z dne 17. 3. 2009 delno ugodilo in tožniku iz naslova odškodnine prisodilo znesek 6.000,00 EUR z obrestmi, višji vtoževani znesek odškodnine v višini 2.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 493/2009 z dne 13. 1. 2010 izpodbijani ugodilni del sodbe razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nesrečo pri delu dne 4. 8. 2006, v kateri se je poškodoval tožnik, ki je med brušenjem betonskega stropa padel z zidarskega odra z višine cca 1,20 metra in pri tem utrpel frakturno poko v desnem zapestju ter odrgnine na čelu in nosu. Postavilo je izvedenca medicinske stroke. Po prejemu izvedenskega mnenja je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2010 navedel, da je glede na izvedensko mnenje upravičen do celotne vtoževane odškodnine za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah, glede na izvedensko mnenje pa je zvišal tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin s 3.600,00 EUR na 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede na to, v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za znesek 2.400,00 EUR, tožbo v tem delu zavrglo, dopustilo pa je razširitev tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin in tožniku dosodilo odškodnino v višini 8.400,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o razširjenem tožbenem zahtevku, kršilo prepoved reformatio in peius, saj prepoved poslabšanja za pritožnika iz 359. člena ZPP ne velja le za pritožbeno sodišče, ampak tudi za ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje, ki mu je pritožbeno sodišče po razveljavitvi izpodbijanega dela zadevo vrnilo v novo sojenje. Ker je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 493/2009 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku tožnika ugodeno do višine 6.000,00 EUR z zakonskimi obrestmi, bi moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju odločiti le o razveljavljenem delu zahtevka (glej komentar k 359. členu ZPP, Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list RS, 2009). Tako pritožba uspešno uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 359. členom istega zakona.

Sodišče prve stopnje je pravilno skladno z določili Uredbe o ugotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005 in priloga 4 k tej Uredbi) ugotovilo, da zidarski oder, na katerem je delal tožnik, ni bil postavljen pravilno. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da sta tožnik in njegov sodelavec S. pričela z delom, ko je bil oder že postavljen, da tožnik ni prejel natančnih navodil, kako je potrebno postaviti oder, povedali so mu le, da je pravilno, da deske ležijo ena zraven druge in jih ni potrebno pričvrstiti zato, da se oder hitro pomakne naprej. Odra sicer nista postavila drugače, kot je bil že postavljen, ampak sta ga po prostoru le premikala po prostoru. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil oder sestavljen iz dveh koz, na katerih so bili trije plohi širine po 25 cm in debeline 5 cm ter da je razdalja od koze do konca deske znašala približno 60 do 70 cm. To je v nasprotju z Uredbo, po kateri mora biti na kozah nameščen delovni pod širine najmanj 80 cm (v konkretnem primeru je bilo to 75 cm), razmak med kozami ne sme presegati 200 cm, plohi pa ne smejo segati manj kot 20 in ne več kot 30 cm preko končne podpore (v konkretnem primeru med 60 in 70 cm) in morajo biti zavarovani pred premikom (v konkretnem primeru niso bili). Tako je po stališču pritožbenega sodišča nepomembno ali je tožnik stopil v prazno in padel z odra ali pa se je deska premaknila in je to povzročilo tožnikov padec. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, t.j. brušenje betonskega stropa na zidarskem odru z brusilnim aparatom, ki ga mora delavec držati v zrak in spremljati gibanje aparata, s tem da gleda v strop, ki ga brusi, zaradi česar se praši, kar povzroča slabo vidnost, obenem pa se mora še premikati po zidarskem odru, nevarna dejavnost, saj tožnik ni mogel hkrati gledati v strop in pod noge. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je ravnal malomarno in da bi s svojim ravnanjem prispeval k nesreči, kot to navaja pritožba. Tako je odločitev sodišča prve stopnje, da je za nesrečo izključno odgovorna tožena stranka pravilna.

Sodišče prve stopnje je po napotilu pritožbenega sodišča postavilo izvedenca medicinske stroke, ki je ugotovil, da je tožnik pri padcu utrpel zlom desne koželjnice na tipičnem mestu, razpočno rano na desnem nosnem krilu, rano in odrgnino nad desno obrvjo desne strani čela.

V zvezi s tožnikovim zahtevkom iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožniku ob upoštevanju izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi dosodilo znesek 2.000,00 EUR, saj je glede na opisane poškodbe in bolečine tolikšna odškodnina iz tega naslova. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu prve sodbe ni pritožil in je odločitev postala pravnomočna. Znesek odškodnine iz tega naslova je primeren tudi po stališču pritožbenega sodišča. Tožnik je bil po nezgodi najprej pregledan v Zdravstvenem domu, nato istega dne na Urgentnem bloku Kliničnega centra. Ugotovljeni zlom koželjnice na tipičnem mestu brez premika je bil zamavčen v dokomolčni mavec, rano na nosu pa so mu zašili. Tožnik je bil na osmih kontrolah pri izbranem zdravniku, pri travmatologu na štirih kontrolah, v bolniškem staležu pa od 4. 8. 2006 do 13. 10. 2006. Štiri dni je trpel hude bolečine v zapestju in dva dni hude bolečine zaradi nosu. Srednje močno trajno bolečino v zapestju je trpel sedem dni, nato srednje močno občasno bolečino ob gibanju prstov štirinajst dni ter srednje močno občasno bolečino po odvzemu logete, med fizioterapijo in razgibavanjem doma še enaindvajset dni, lahka bolečina pa je bila prisotna med zdravljenjem do konca bolniškega staleža. Ostale tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem pa so bili pregledi pri travmatologu, pregledi pri izbranem zdravniku, kirurška oskrba rane v lokalni anesteziji, štiri injekcije proti tetanusu, trikrat prevez rane in odstranitev šivov, osem rentgenskih posnetkov, ki so bili sicer brez škode za zdravje, nošenje mavca pet tednov in longete še deset dni, tako da je skupna imobilizacija trajala devetinštirideset dni. Tožnik je desničar, a v tem obdobju desne roke ni mogel uporabljati. Na fizioterapiji je bil osem dni in v obdobju zdravljenja mu je bilo predpisanih najmanj osemdeset tablet analgetikov.

Iz mnenja izvedenca in tožnikove izpovedi izhaja, da je pri tožniku ob dogodku nastopil hud primarni strah, tako zaradi padca, ki sicer ni bil z velike višine, kakor tudi zaradi poškodb. Hud strah je trajal do zdravniške oskrbe kakšne štiri ure. Strah se je nadaljeval v srednje močni obliki zaradi skrbi, da bi se mu rana na nosu zagnojila in premaknil zlom v zapestju še tri tedne, potem pa se je zmanjšal do manjše stopnje zaradi znane dokončne prognoze funkcioniranja desnice. Tudi po odstranitvi mavca je bil tožnik v srednje močnem strahu, ker mu roka še ni funkcionirala in v lažjem strahu pred dokončno rehabilitacijo zloma. Ker je tožnikova desna roka na določen način manj vredna, obstaja razumljiv strah, sicer v lažji obliki, da bi mu roka začela pešati in pa strah pred ponovnim padcem. Iz tega naslova mu je sodišče utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 400,00 EUR. Tožnik je sicer vztrajal pri odškodnini iz tega naslova v višini 800,00 EUR, ker pa je bil njegov zahtevek v višini 400,00 EUR pravnomočno zavrnjen in se tožnik zoper prvo sodbo ni pritožil, je sodišče prve stopnje ta del zahtevka pravilno zavrglo.

Na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožniku podana za 35 % zmanjšana gibljivost v desnem zapestju, nastanek ostre bolečine z refleksnim odmikom desne roke pri pritisku na hrbtni strani sredine desnega zapestja sklepa, preskok kite iztegovalke zapestja preko glavice podlahtnice na mezinčevi strani zapestja povzroči nelagoden občutek pri zasuku podlahti pb stisnjeni roki v pest. Vse to pa pri tožniku kot gradbenemu delavcu povzroči občasne lažje in pri forsiranju do srednje močne bolečine v desnem zapestji tako, da mora za določen čas prekiniti z aktivnostmi in temu prilagajati način dela. Pri aktivnostih prostega časa so pomembneje omejene predvsem tiste, ki zahtevajo dobro gibljivost v zapestju. Sodišče prve stopnje je v tem delu v celoti ugodilo razširjenemu tožbenemu zahtevku tožnika in mu dosodilo 6.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Ker pa je, kot je bilo že ugotovljeno, sodišče prve stopnje s tem kršilo prepoved reformatio in peius, je tožnik upravičen do odškodnine v višini 3.600,00 EUR, kot mu jo je sodišče dosodilo v prvi sodbi, saj se okoliščine od dneva vložitve tožbe do dneva izdaje izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je tožnik razširil tožbo, niso v ničemer spremenile, zato je tožbeni zahtevek za znesek 2.400,00 EUR neutemeljen.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek odškodnine znižalo na 6.000,00 EUR in tožbeni zahtevek za znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi tega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožnik je v pravdi uspel 53,10 %, tožena pa 46,90 %. Tako je po načelu uspeha v pravdi skladno s 154. členom ZPP tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 53,10 %, on pa toženi v višini 46,90 %. Potrebni stroški tožnika v prvem sojenju znašajo skupaj 1.467,66 EUR oziroma glede na uspeh v pravdi 779,33 EUR, v novem sojenju, ko ga je zastopal pooblaščenec po odločbi BPP št. 120/10, pa 561,81 EUR oziroma 298,32 EUR. Skupni potrebni stroški tožene stranke pa so stroški v višini 1.175,18 EUR, glede na uspeh v pravdi pa 551,15 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 228,17 EUR in za tožnika na račun sodišča 298,32 EUR, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Tožena stranka je s pritožbo uspela 28,57 %, zato ji je tožnik skladno s 154. členom ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 78,68 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.