Jedro

Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je edina odločilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na očetovi kmetiji, ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker ni bil prijavljen v zavarovanje, ni pridobil lastnosti zavarovanca, kaj šele, da bi domnevni delodajalec iz tega naslova obračunaval in plačeval predpisane prispevke. V obravnavanem primeru zato ni pogojev za ugodilno sodbo. Čeprav je tožnik kot družinski član delal na očetovi kmetiji, dela ni opravljal v pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil vključen v pokojninsko zavarovanje. Ob takšnem dejanskem stanju je potrebno zaključiti, da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 1. odst. 135. člena v zvezi s 126. členom TZPZ-64, niti 50. člena v zvezi z 48. členom ZTPPIZ-72, ki ju je za vštetje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo potrebno uporabiti glede na 3. alinejo 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 8. 4. 2016 in št. ... z dne 2. 11. 2015, ter da se tožniku čas zatrjevane zaposlitve na kmetiji od 16. 6. 1972 do 2. 1. 1975 in od 7. 5. 1977 do 21. 2. 1979 šteje kot zavarovalna doba v pokojninsko dobo, se zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo zavrnilni odločbi, citirani v izreku te sodbe in tožniku kot zavarovalno dobo v pokojninsko dobo vštelo čas zatrjevane zaposlitve na kmetiji od 16. 6. 1972 do 2. 1. 1975 in od 7. 5. 1977 do 21. 2. 1979. Ugotovilo je, da tožnik z očetom ni sklenil nobenega dogovora o delovnem razmerju in da ni izkazano, da bi bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kljub temu je zaradi domnevno ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS sledilo izpovedbam tožnika in prič, ki jih je štelo za dovolj popolne in nedvoumne in na njihovi podlagi zaključilo (pravilno ugotovilo) obstoj bistvenih elementov delovnega razmerja na kmetiji tožnikovega očeta.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker gre za spor o zavarovalni dobi, ki naj se všteje v pokojninsko dobo, je pravna podlaga za rešitev zadeve podana v 1. odst. 135. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju in v 50. členu Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po navedenih določbah pa se lahko v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva le čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oz. v delovnem razmerju s polnim delovnim časom, če je dokazano, da je bil na takšni podlagi tudi zavarovan. Sklicuje se na stališče pritožbenega sodišča v zadevah Psp 433/2015 z dne 1. 3. 2016 in Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan, je že iz tega razloga zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v nasprotju z 48. in 50. členom ZTPPIZ v zvezi s 5. alinejo 1. odst. 129. člena ZPIZ-2 priznalo obdobje dela na domači kmetiji v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo le na podlagi elementov delovnega razmerja, kljub temu, da pogoj zavarovanja, ki je bistveni element zavarovalne dobe, ni podan. Meni, da se sodišče neustrezno sklicuje na sodbo VIII Ips 137/2007 z dne 13. 11. 2007 (pravilno 18. 11. 2008), saj ne gre za takšen primer, kot je tožnikov. Iz navedene sodbe izhaja, da je stranka pred več kot pol stoletja opravljala kmetijska in gospodinjska dela na tuji kmetiji in bila v posameznih obdobjih zavarovana iz naslova delovnega razmerja na kmetiji, o čemer je predložila tudi listinski dokaz.

V tožnikovem primeru bi ob dokazovanju pokojninske dobe brez slehernega listinskega dokaza le na podlagi izjav prič, moral biti dokazan obstoj delovnega razmerja, na podlagi katerega je dejansko obstajalo zavarovalno razmerje. Slednje ostaja nedokazano. Tožnik dela na očetovi kmetiji ni dokazal kot zaposlitev z elementi delovnega razmerja, saj ne zadostuje zgolj dejstvo, da je na posestvu opravljal dela za vzdrževanje in razvoj kmetije. Ni sporno, da ni sklenil nobenega dogovora o delovnem razmerju, niti ni bil vključen v zavarovanje. To izhaja iz izpovedi prič, po katerih je bil tožnik predviden za prevzem kmetije, saj je bil najstarejši sin in se ni šolal. Tožnik ni imel volje, ne namena skleniti delovno razmerje, saj je bil predviden za prevzemnika kmetije.

Tožnikovo delo ni potekalo pod nadzorom in navodilih, ki bi jih bilo mogoče enačiti s tistimi, ki jih daje delodajalec svojemu delavcu. Delal je po nasvetih očeta, ker je bil predviden za prevzemnika kmetije, sam pa še ni imel potrebnega znanja za opravljanje kmetijskih del. Sicer je tožnik osnovno šolo končal 15. 6. 1972 in je imel do 31. 8. 1972 še status osnovnošolca. Na podlagi njegove izpovedi in zaslišanih prič je potrebno zaključiti, da je dokazano le normalno družinsko življenje, ne pa da bi bil tožnik v takšnem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem, na podlagi katerega bi bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje po takratnih predpisih. Opozarja na evidence dela, kot npr. delovno knjižico, osebni list delavca, podatke o plačah, obvezno zdravstveno zavarovanje itd. Vendar je iz matične evidence in delovne knjižice razvidno, da je bila tožnikova prva zaposlitev pri A. od 3. 1. 1975 do 26. 2. 1976 ter nato pri B. od 22. 2. 1979 dalje.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Sklicuje se na načela 7., 8. in 9. člena ZUP-a in 2. člen Ustave RS. Znanih mu je nekaj primerov, ko med očetom in sinom ni bilo sklenjeno delovno razmerje, pa je bila v sodnih postopkih po zaslišanju prič kljub temu zavarovalna doba všteta v pokojninsko dobo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno presodilo izvedene dokaze o pravno odločilnih dejstvih in posledično tožbenemu zahtevku neutemeljeno ugodilo.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za spor o pokojninski dobi iz naslova zavarovalne dobe za čas zatrjevanega delovnega razmerja na kmetiji tožnikovega očeta C.C., saj je bila zahteva v predsodnem upravnem postopku, dokazovana le s pričami, zavrnjena. Glede na pisne izjave prič, od katerih sta dve tožnikovi sestri, je ugotovljeno, da delovno razmerje na očetovi kmetiji ni dokazano, in da v času zatrjevane zaposlitve na kmetiji tožnik ni bil pokojninsko in invalidsko zavarovan, saj o tem ni nobenih listinskih dokazov, niti tožnik tega dejstva ni zatrjeval. 7. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju ni bil vključen, in da z očetom ni sklenil nobenega dogovora o delovnem razmerju. Kljub temu na podlagi pričevanja prič, ki da so v bistvenih delih potrdile tožnikovo izpoved, ugotavlja, da je delal neprestano, proti plačilu, osebno in pod nadzorom delodajalca, t.j. očeta. Zaključuje, da je imelo njegovo delo vse elemente delovnega razmerja, kar šteje za edino odločilno. Posledično je na temelju 2. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) odpravilo izpodbijani zavrnilni odločbi ter tožniku v pokojninsko dobo iz naslova zavarovalne dobe priznalo vtoževano obdobje. Povzema vsebino relevantne določbe enega od tedaj veljavnih zakonov in razloguje, da naj bi bila sodna praksa na tem področju dokaj ustaljena. Pri utemeljevanju ugoditvene sodbe se sklicuje na judikata vrhovnega in pritožbenega sodišča, po katerih okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje, in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja ter praviloma niti na priznanje tega časa v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Po stališču sodišča za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je oseba v delovnem razmerju, da je potrebno ugotoviti le elemente delovnega razmerja, ki so na kmetiji specifični.

V predmetni zadevi gre torej za spor o pokojninski dobi iz naslova zavarovalne dobe, dokazovani s pričami, kot edinim dokaznim sredstvom.

Procesnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Dokazovanje zavarovalne dobe s pričami je od leta 1992, potem ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) razveljavilo 308. člen ZPIZ-92, le ob uporabi tega dokaznega sredstva iz ZPP, sicer ponovno mogoče3. Vendar pa morajo biti ob takšnem načinu dokazovanja izjave prič tako prepričljive, popolne in nedvoumne, da je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoj zavarovalne dobe na temelju zatrjevanega delovnega razmerja. Zavarovalna doba je namreč dejstvo, oz. eden od temeljnih pogojev za priznavanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je od nje odvisna tudi višina pokojninske dajatve. Le z elementi delovnega razmerja, če ni bilo vključenosti v zavarovanje, ni mogoče uspešno dokazati zavarovalne dobe. V tovrstnih sodnih postopkih ne gre za spor o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja, za katere je stvarno pristojno delovno sodišče, temveč za socialni spor o zavarovalni dobi. Torej pravno relevantnem dejstvu, po katerem je bila določena oseba v določenem obdobju tudi dejansko vključena v pokojninsko zavarovanje po takrat veljavnih predpisih4. 9. Neprijavljenost v zavarovanje sama po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, še zlasti tedaj ne, ko vključenosti v zavarovanje sploh ni bilo. Tudi če se izhaja iz 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2), po katerem zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovalne dobe osebi, ki ne bi imela urejene lastnosti zavarovanca, ne bi bilo mogoče priznati. Za priznavanje zavarovalne dobe torej ne zadostuje le abstraktna zakonska obveznost zavarovanja, če to ni operacionalizirano z dejansko vključenostjo v zavarovanje. Že načeloma namreč pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja temeljijo na delu in vplačanih prispevkih (133. člen), razen izjeme, določene v 134. členu ZPIZ-26. Navedena temeljna načela veljajo tudi v primerih, ko naj bi se v pokojninsko dobo vštela zavarovalna doba na podlagi t. i. elementov delovnega razmerja iz pred več desetletij, dokazovanih le s pričami. To toliko bolj, ko stranke takšno dobo vtožujejo kljub zavedanju, da tedaj v pokojninsko in invalidsko zavarovanje sploh niso bile vključene. Za takšne okoliščine gre tudi v predmetni zadevi, saj že sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju, ni bil vključen. To je ne nazadnje eksplicitno zapisal v pisni zahtevi z dne 18. 7. 2015, na podlagi katere je bil uveden obravnavani predsodni upravni postopek. Pomeni, da od sodišča pričakuje priznanje dejstva, glede katerega se sam zaveda, da sploh ne obstaja.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Pri reševanju predmetne zadeve je potrebno izhajati iz 129. člena ZPIZ-2, ki med drugim določa, da pokojninska doba, kot pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker gre za spor o vtoževani zavarovalni dobi iz naslova zatrjevanega delovnega razmerja na kmetiji od 16. 6. 1972 do 2. 1. 1975 in od 7. 5. 1977 do 21. 2. 1979, je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov uporabiti relevantne določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 19647 (TZPZ-64) in Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 19728 (ZTPPIZ-72).

11. Za pravilno interpretacijo materialno pravne ureditve, uporabljive za razsojo predmetne zadeve, je uvodoma potrebno izpostaviti, da so že po ureditvi, veljavni pred 1965 morali vsi, ki so vstopili ali bili v rednem delovnem razmerju, imeti delovno knjižico. Izdajo delovne knjižice je bil dolžan zahtevati tisti, ki je vstopil v delovno razmerje9, v njo pa so se med drugim vpisovali podatki o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja. Šlo je za javno listino, s katero se je dokazovala delovna in s tem zavarovalna doba za priznavanje pravic iz pokojninskega zavarovanja. Tudi takrat se je zavarovancem v pokojninsko dobo kot delovna doba (24. člen ZPZ-57)10 štel čas, prebit v delovnem razmerju, ne glede na to, ali so bili plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen v primerih, za katere je zakon določal drugače11. Takšna ureditev je bila logična, saj je bil prispevke za obvezno zavarovanje delavca dolžan obračunavati in odvajati delodajalec. Morebitno neplačilo prispevkov samo po sebi nikoli ni vplivalo na obstoj zavarovanja in ni imelo za posledico, da zavarovalna doba ne bi bila upoštevana. Nenazadnje je tako tudi po 134. členu ZPIZ-2, saj se v zavarovalno dobo vštevajo tudi obdobja, za katera je delodajalec le obračunal prispevke od zavarovančeve plače, čeprav jih ni odvedel v pokojninsko blagajno12. Poleg zavarovalne dobe so se po ZPZ-57 v pokojninsko dobo vštevala tudi obdobja izven zavarovanja. Gre za t. i. posebno dobo iz naslova ilegalnega revolucionarnega dela pred 6. 4. 1941; obdobja prebita v Jugoslaviji pred 6. 4. 1941 v stavki ali izprtju; do 15. 5. 1945 prebita v partizanskih odredih Jugoslavije; na aktivnem in organiziranem delu v narodnoosvobodilnem boju; v zaporih; v taboriščih; internaciji; v bivši španski republikanski armadi itd. Ta obdobja so bila praviloma dokazovana s pričami.

12. Po 21. členu TZPZ-64, ki se je začel uporabljati 1. 1. 1965, so bile za starostno pokojnino obvezno zavarovane osebe v delovnem razmerju, člani v predstavniških telesih in njihovih organov, člani obrtnih in ribiških zadrug, ki jim je pridobitno delo v zadrugi predstavljalo edini ali glavni poklic in nekateri drugi. V skladu s 125. členom TZPZ-64 je pokojninska doba obsegala čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona (zavarovalna doba) in obdobja izven zavarovanja do začetka njegove uporabe (posebna doba). Nadalje je bilo v 126. členu TZPZ-64 eksplicitno določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu13 zakona.

Vsebinsko enaka je bila ureditev v 1. odst. 135. člena TZPZ-64, saj se je po tej določbi (in enako tudi po 2. in 3. odstavku istega člena) v zavarovalno dobo všteval čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih, in sicer: 1.) pred 16. 2. 1950, če je v posameznem koledarskem letu najmanj 7 mesecev opravljal tako delo ali drugo delo v delovnem razmerju s polnim delovnim časom; 2.) v razdobju od 16. 2. 1950 do 31. 12. 1954 samo čas, v katerem je delovno razmerje trajalo brez presledka najmanj 3 mesece in je bil za ta čas plačan prispevek za socialno zavarovanje; 3.) v razdobju od 1. 1. 1955 do 31. 12. 1957, če je trajalo delovno razmerje pri istem delodajalcu najmanj 15 dni v obdobju 30 koledarskih dni, računajoč to obdobje od nastopa dela in 4.) od 1. 1. 1958 dalje ves čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Iz preambule 1. odstavka 135. člena TZPZ-64 povsem določno izhaja, da se v zavarovalno dobo čas delovnega razmerja všteva le zavarovancem. Drugačna interpretacija ali uporaba 135. člena TZPZ-64 ni mogoča, saj bi bila popolnoma napačna in zato nesprejemljiva. Osebi, ki ni bila zavarovana ni bilo, niti ji sedaj ni mogoče priznati pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe. Priznavanje zavarovalne dobe na podlagi "elementov delovnega razmerja", če hkrati ni bilo vzpostavljeno zavarovanje, je arbitrarno in protipravno.

Pri tem je potrebno izpostaviti, da je bila že s TZPZ-64 uzakonjena matična evidenca o zavarovancih in upokojencih (171. člen do 174. člen). Zvezni izvršni svet bivše SFRJ je leta 1967 izdal Uredbo o uvedbi matične evidence o zavarovancih in upokojencih, o prijavljanju podatkov v matično evidenco in njegovi registraciji14, v katero so se med drugim obvezno vpisovala imena zavarovancev, poklic in delovno mesto, podatki o zavarovalni dobi začenši s 1. 1. 1965, podatki o osebnem dohodku, o delodajalcu itd. 13. Tudi v 48. členu ZTPPIZ-72, ki se je začel uporabljati 1. 1. 1973, je bilo določeno, da se v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v zavarovanju, ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se štejejo kot posebna doba. V 50. členu ZTPPIZ-72 je bilo izrecno predpisano, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu s polnim delovnim časom.

Glede na zgodovinski razvoj pokojninskega in invalidskega zavarovanja po letu 1945 na območju nekdanje SFRJ je v okoliščinah, kot je obravnavana zadeva, potrebno upoštevati, da kmetje razen kooperantov ali t.i. združenih kmetov, ki jim je ob izpolnjevanju predpisanih pogojev bila dana možnost vključitve v pokojninsko zavarovanje delavcev15, v spornem obdobju še niso bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. S 1. 1. 1972 je bilo z Zakonom o starostnem zavarovanju kmetov16 (ZSZK-72) za njih uvedeno zavarovanje za primer starosti, ki ni bilo pravo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, temveč le za pravico do starostne pokojnine. Temeljilo je na vzajemnosti in solidarnosti kmetov samih ter solidarnostni udeležbi delavcev in drugih delovnih ljudi, na lastništvu kmetijskih zemljišč in načelih ena kmetija - ena starostna pokojnina - en prispevek na kmetijo (ne glede na lastniško strukturo posamezne kmetije).

14. V sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so bili kmetje vključeni šele z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83), ki se je začel uporabljati s 1. 1. 1984. Po 10. členu ZPIZ-83 so bili zavarovani t. i. združeni kmetje, po 11. členu pa drugi kmetje in člani njihovih gospodarstev, ki so se v Sloveniji ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim in glavnim poklicem in delali s sredstvi, na katerih je imel kdo lastninsko pravico. Prav zaradi vključitve kmetov v enoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja šele leta 1984, je bila tej kategoriji zavarovancev dana možnost dokupa zavarovalne dobe za čas pred vključitvijo v zavarovanje (159. člen), ki so ga lahko uveljavljali do konca leta 1988 (162. člen), oz. tudi pozneje, saj je bila ta določba z novelo zakona črtana.17 Zaradi vzpodbujanja prenosa kmetij na mlajše družinske člane je zavarovancem kmetom po 10. ali 11. členu ZPIZ-83, prevzemnikom kmetij bilo zagotovljeno vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica od 1. 1. 1972 dalje v pokojninsko dobo (165. člen) za celih 12. let. 15. Iz cit. določb TZPZ-64 in ZTPPIZ-72, ki jih je potrebno uporabiti v konkretnem primeru (SZK-72 v predmetni zadevi ni uporabljiv18) torej povsem določno izhaja, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, všteva čas delovnega razmerja, prebit v zavarovanju. Za priznavanje zavarovalne dobe, ne da bi zavarovanje dejansko obstajalo, ni nobene zakonske podlage. Pavšalno zatrjevani in dokazovani elementi delovnega razmerja na kmetiji za obdobja, ko kmetje niso bili niti vključeni v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ko tradicionalno s svojimi otroci niso sklepali delovnega razmerja v smislu Zakona o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih19, ki je nastalo s sklenitvijo pisne delovne pogodbe (4. člen), v kateri je morala biti določena tudi pravica do osebnega dohodka, tako da del osebnega dohodka v denarju, če je bilo dogovorjeno delno plačilo v naravi, ni smel biti manjši od minimalnega osebnega dohodka (18. člen), ne da ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, temveč niti delovnega razmerja po takrat veljavnih predpisih.

Drugačna razlaga in uporaba jasnih zakonskih določb, ni dopustna. Teoretično ima lahko interpretacija relevantnih določb cit. zakonov na način, da so za priznanje zavarovalne dobe bistveni le elementi delovnega razmerja, ne pa čas, prebit v zavarovanju, kar je po naravi stvari imanentno obstoju zavarovalne dobe, za posledico priznanje velikanskega števila let zavarovalne dobe, ne da bi ta sploh obstajala.

Pomeni, da v sodnem postopku le na podlagi izjav prič, ko zavarovanje niti ni zatrjevano, oz. je jasno izjavljeno, da ni obstajalo, ni mogoče uspešno dokazati neobstoječega dejstva. Torej zavarovalne dobe, ki bi se vštela v pokojninsko dobo in predstavljala enega najpomembnejših pogojev za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšno materialno stališče seveda ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča o razveljavitvi 308. člena ZPIZ-92 z argumentacijo, da z zakonom ni mogoče izključiti nobenega dokaznega sredstva, ki jih poznajo postopkovni predpisi. Ob takšnem argumentu Ustavnega sodišča njegove odločbe ni dopustno izvrševati na način, da bi se na podlagi izpovedb prič priznavalo zavarovalno dobo, čeprav v posamičnih primerih ni nobenega dvoma, da zavarovanja sploh ni bilo. V bistvu bi šlo za podaritev pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe za določena pretekla obdobja in to brez vsakršne dejanske ter pravne osnove.

Pomen sodne prakse za rešitev predmetne zadeve

16. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da se je tožnik v pritožbi z dne 5. 11. 2015 zoper zavrnilno prvostopenjsko odločbo, skliceval na stališča, zavzeta v sodbah opr. št. VIII Ips 122/96 z dne 11. 2. 199720, opr. št. VIII Ips 140/07 z dne 17. 6. 200821 in opr. št. VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 200822 ter pritožbenega sodišča opr. št. Psp 465/2012 z dne 28. 3. 2013. Tudi prvostopenjsko sodišče ugoditveno sodbo materialno pravno v bistvu utemeljuje s stališčem pritožbenega23 in revizijskega sodišča ter zaključuje, da naj bi bila sodna praksa dokaj enotna. V zvezi s tovrstno utemeljitvijo pa je potrebno posebej poudariti, da sodna praksa še zdaleč ni enotna. Z judikati iz leta 2016 sta bili v pritožbenem postopku spremenjeni prvostopenjski ugoditveni sodbi in tožbeni zahtevek za priznanje pokojninske dobe zavrnjen24, oz. potrjena prvostopenjska zavrnilna sodba25. Ob pravilni uporabi materialnega prava v primerih, kakršen je tožnikov, tudi sicer v preteklosti niso bile izdajane ugoditvene sodbe, razen v zadevi opr. št. Psp 465/2012, delno v zadevi opr. št. VIII Ips 137/2007 in VIII Ips 241/2016 z dne 9. 5. 2017. 17. Sodne odločbe same po sebi niso pravni vir26 za sojenje v konkretnih zadevah. Sodnik je vezan na ustavo ter zakon in sodi po svoji vesti. Ustaljeno sodno prakso spoštuje zaradi enakega obravnavanja strank, saj v pravni red vnaša pravno varnost. Ustava RS namreč sodnika v 22. členu zavezuje k enaki uporabi materialnega prava v enakih, oziroma bistveno podobnih primerih. Vendar ni mogoče pričakovati, da bo le zaradi nekaterih napačnih judikatov, tudi v nadaljnjih zadevah odločal enako napačno. Ni mogoče slediti sodnim odločbam, ki nimajo prepričljivih pravnih argumentov za priznano zavarovalno dobo, čeprav sploh ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ker je do takšnega izida prišlo tudi v konkretnem primeru, zadeve v pritožbenem postopku ni dopustno rešiti enako napačno, kot je rešenih nekaj predhodno navedenih primerov. Ni mogoče upoštevati absurdnih argumentov sodnih odločb, po katerih za priznanje zavarovalne dobe ni bistveno, da oseba v zavarovanje ni bila vključena. Tudi sicer z moralno etičnega vidika ni sprejemljivo vtoževanje dejstva, ki ga ni in še toliko bolj priznavanje dejstva, ki ga ni. Takšna zavestna ravnanja so nenazadnje inkriminirana v Kazenskem zakoniku.

Presoja pritožbenega sodišča

18. Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je edina odločilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik v vtoževanem obdobju kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na očetovi kmetiji, ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker ni bil prijavljen v zavarovanje, ni pridobil lastnosti zavarovanca, kaj šele, da bi domnevni delodajalec iz tega naslova obračunaval in plačeval predpisane prispevke. V obravnavanem primeru zato ni pogojev za ugoditveno sodbo. Čeprav je tožnik kot družinski član delal na očetovi kmetiji, dela ni opravljal v pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil vključen v pokojninsko zavarovanje.

19. Ob takšnem dejanskem stanju je potrebno zaključiti, da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 1. odst. 135. člena v zvezi s 126. členom TZPZ-64, niti 50. člena v zvezi z 48. členom ZTPPIZ-72, ki ju je za vštetje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo potrebno uporabiti glede na 3. alinejo 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2. Izpodbijana ugoditvena sodba je posledica zmotno uporabljenega materialnega prava. V pokojninsko dobo je kot zavarovalna doba všteto delo na družinski kmetiji na temelju elementov delovnega razmerja, čeprav ni nobenega dvoma, da zavarovanje ni obstajalo in zato niti zavarovalna doba. Zgolj dejstvo, da je tožnik delal na družinski kmetiji, in sicer v hlevu pri živini in svinjah ter na polju z vožnjo gnoja, oranjem, setvijo, okopavanjem koruze in krompirja, košnjo in spravljanjem sena, pri razrezu hlodovine z žago itd., ne pomeni, da je bil z očetom v takšnem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem. Pritožbenemu sodišču ni neznano, da se je na kmetiji v sezoni lahko delalo od jutra do večera, da so starši ob prodaji živine ali poljščin dohodek delili tudi s svojimi družinskimi člani in da so se določena opravila izvajala ob sodelovanju družinskih članov ali celo pomoči tretjih, zagotovo pa ne pod nadzorom in navodilih v smislu veljavne definicije delovnega razmerja. Sicer pa že sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik redne mesečne plače, izplačevane na določen dan ni imel, da je dobil delež od prodaje in delno v naravi za hrano in stanovanje. Navedeno torej ne dokazuje niti, da bi mu bil zagotovljen vsaj minimalni osebni dohodek v smislu tedaj veljavnega zakona, ki je urejal delovna razmerja pri zasebnih delodajalcih (18. do 21. člen), kaj šele za prispevke za vtoževano zavarovalno dobo. Nenazadnje je tožnik v zahtevi z dne 18. 7. 2015 za takratne razmere logično, predvsem pa resnicoljubno zapisal, da je bil zdravstveno zavarovan po očetu in imel zeleno zdravstveno knjižico, kakršne so imeli kmetje.

Sodba sodišča prve stopnje ne temelji na pravno odločilnem dejstvu za pozitivno odločitev o zahtevku. Tudi ob dokazovanju pokojninske dobe s pričami brez slehernega listinskega dokaza27, bi moralo biti dokazano vtoževano dejstvo zavarovalne dobe - torej čas, dejansko prebit v zavarovanju, ki ga brez vključenosti v zavarovanje seveda ne more biti. To pravno relevantno dejstvo pa v predmetni zadevi ni bilo, niti ne more biti dokazano, ker dejansko ni obstajalo.

20. Zavrnilni upravni odločbi, po katerih je v obravnavanem primeru šlo kvečjemu za pomoč na družinski kmetiji, in ne za delovno razmerje, na podlagi katerega bi obstajalo tudi zavarovalno razmerje, sta pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo pa neutemeljen, kot pravilno poudarja tožena stranka.

Glede na dejstvo, da tožnik vključenosti v zavarovanje za vtoževano obdobje iz naslova dela na očetovi kmetiji ni niti zatrjeval, kaj šele dokazoval ali dokazal, je potrebno na podlagi 1. alineje 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP izpodbijano ugoditveno sodbo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti in ob uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 3 Z odločbo št. U-I-20/92 -21 z dne 12. 11. 1992 je razveljavljen 308. člen ZPIZ-92 o izključitvi dokazovanja pokojninske dobe s pričami, ker je bilo ocenjeno, da je prepoved uporabe določenih dokazov, ki jih zagotavljajo procesni zakoni, v nasprotju z 22. členom Ustave RS. 4 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Psp 37/95-3 z dne 7. 3. 1996. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ko se v zavarovalno dobo delavcem v delovnem razmerju, zavarovanim na temelju 1. in 3. odstavka 14. člena ZPIZ-2 upošteva tudi obdobje, za katera je delodajalec sicer obračunal prispevke, vendar jih ni plačal. 7 Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju; TZPZ-64. 8 Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju; ZTPPIZ-72. 9 Navodilo o vsebini delovne knjižice, o vpisu podatkov v delovno knjižico, o registru izdanih delovnih knjižic in o delu komisij za ugotovitev delovne dobe - Ur. l. FLRJ, št. 1/1959. 10 Predpisi o pokojninskem zavarovanju s pripombami in sodno prakso; Časopisni zavod "Uradni list LRS" Ljubljana 1960; Priredili dr. Vilko Androjna, sodnik Vrhovnega sodišča RS in ostali. 11 Str. 20. istega pravnega vira, kot pod opombo 10. 12 Takšna pravna norma kaže na protislovnost normativnega urejanja. Gre za anomalijo, do katere ne bi smelo prihajati, kaj šele vgrajevati v sistemski zakon. Na to kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011, s katero je bil kot protiustaven razveljavljen 1. odst. 228. člena ZPIZ-1 o odpisovanju, delnem odpisovanju, dovoljevanju odloga ali obročnega plačevanja prispevkov za zavarovance iz 13. in 14. člena zakona. 13 Zavarovanje tujih državljanov v delovnem razmerju pri Jugoslovanskih državnih organih ali v službi pri mednarodnih organizacijah. 14 Ur. l. SFRJ, št. 15/67 in 2/68. Cit. uredba je bila nadomeščena z novo, objavljeno v Ur. l. SFRJ, št. 31/71, ki je začela veljati 26. 3. 1971 in se je uporabljala do 31. 12. 1972. 15 Anka Tominšek in ostali; Starostno zavarovanje kmetov; Časopisni zavod Uradni list SRS, 1976 - str. 33. 16 Uradni list SRS, št. 13/72 s poznejšimi spremembami; ZSZK-72. 17 Ur. l. RS, št. 14/1990. 18 Zahteva tožnika za isto obdobje, ki je sporno v predmetni zadevi je bila z odločbo št. ... z dne 13. 3. 2013 pravnomočno zavrnjena, saj tožnik ni postal prevzemnik očetove kmetije, niti ob vložitvi zahteve dne 28. 12. 2010 ni bil zavarovan na temelju opravljanja kmetijske dejavnosti. 19 Ur. l. SRS, št. 41-200/1966. 20 S cit. sodbo je bila zavrnjena revizija zoper zavrnilni sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča o vštetju zatrjevane zaposlitve od 1. 10. 1964 do 15. 10. 1967 v zavarovalno dobo. Res je v obrazložitvi te sodne odločbe zapisano, da se je lahko čas, prebit v delovnem razmerju vštel v zavarovalno dobo samo na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi prijave v zavarovanje (?) ali plačila prispevka. Vendar iz sodbe ni mogoče razbrati, na kateri pravni podlagi je bilo pritrjeno takšnemu revizijskemu stališču. Sicer pa v tej zadevi sploh ni šlo za zatrjevanje delovnega razmerja na kmetiji, temveč v družbeni organizaciji. 21 Ne gre za enak primer, kot je tožnikov! S sodbo je delno dodatno priznana zavarovalna doba delavki na kmetijskem posestvu XY od 1. 12. 1955 do 9. 4. 1956 in od 22. 5. 1956 do 17. 3. 1957. Upoštevan je bil tudi listinski dokaz, da je bila tožnica od 1. 9. 1953 pa do 21. 5. 1956 občasno zavarovana iz naslova delovnega razmerja. Revizijsko sodišče je zaključilo, da prav navedeno dejstvo (torej vmesno zavarovanje!), kaže na to, da je bila tudi v delu vtoževanega obdobja v delovnem in ne v civilno pravnem razmerju. 22 Ne gre za enak primer, kot je tožnikov! Šlo je za zatrjevanje dela v dejavnosti perutninarstva od 2. 1. 1971 do 16. 5. 1987. Revizijsko sodišče je zavrnilni sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje z utemeljitvijo, da je potrebno ugotoviti vse elemente delovnega razmerja. Zapisalo je, da se čas, prebit v delovnem razmerju po 1. odstavku 126. člena TZPZ-64 šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje (?), ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje. Tudi v tem primeru ni jasno, s kakšno razlagalno metodo je v nasprotju z izrecno zakonsko dikcijo, da se v pokojninsko dobo všteje kot zavarovalna doba čas, ki ga je zavarovanec prebil v zavarovanju, štelo da je zavarovalno dobo mogoče priznati ne glede na dejstvo, da ni bilo prijave v zavarovanje. Ker je stavek nadaljevalo z besedno zvezo "ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje" bi se dalo sklepati, da je prvi del stališča povezalo s slednjim. Le dejstvo, da delodajalec ni plačal prispevkov za socialno zavarovanje za svojega delavca-zavarovanca, ni imelo negativnih posledic v smislu, da se zavarovalna doba ne bi priznavala. To načeloma velja še po sedaj veljavnem ZPIZ-2. 23 S sodbo opr. št. Psp 465/2012 z dne 28. 2. 2013 je potrjena prvostopenjska ugoditvena sodba. Pokojninska doba iz naslova zavarovalne dobe za čas dela na kmetiji tožničine matere od 5. 7. 1969 do 31. 12. 1985 s presledki je priznana le na podlagi ugotovljenih elementov delovnega razmerja, ne da bi sploh bilo zatrjevano zavarovanje na tem pravnem razmerju. 24 Sodbi opr št. Psp 433/2015 z dne 1. 3. 2016 in Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016. 25 Sodba opr. št. Psp 417/2016 z dne 19. 1. 2017. 26 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 148/2013. 27 Npr. delovne knjižice, ki je bila v spornem obdobju že obvezna, vendar je bila tožniku izdana šele 14. 10. 1974, saj je iz vpisa razvidno, da se je prvič na temelju delovnega razmerja zaposlil šele 3. 1. 1975 v A. s. p. o.