Jedro

Bistveno bolj logična in življenjsko sprejemljiva je izpovedba toženke. Čeprav ni uspela ponuditi sprejemljive razlage za njen lastnoročni podpis posojilne pogodbe, ji pritožbeno sodišče verjame, da zneski, ki jih je mesečno izročala tožniku, niso predstavljali vračila posojila, ampak je šlo za „vračilo“ prispevkov in izplačanih neto zneskov, ki so presegli število dejansko opravljenih ur.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ Tožena stranka (po nasprotni tožbi: tožeča) je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi: toženi) plačati znesek 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2014 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ - v II. točki izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ki se glasi: „ Ugotovi se, da je pogodba o posojilu z dne 1. 9. 2013 med tožnico in tožencem neobstoječa.“

II. Tožnik (toženec po nasprotni tožbi) mora v 15 dneh toženki (tožnici po nasprotni tožbi povrniti) 1.508,17 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 749,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožnik (toženec po nasprotni tožbi) sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati znesek 4.400,00 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2014 dalje do plačila in mu v istem roku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.504,01 EUR v primeru zamude z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka kot nasprotna tožnica zahtevala ugotovitev, da je pogodba o posojilu z dne 1. 9. 2013 med tožnikom in toženko neobstoječa, je sodišče zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka(1) iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno verjelo izpovedi tožnika, da je brez kakršnega koli zavarovanja posodil denar toženki, ki je bila tujka z dvema otrokoma in brez vsakega premoženja, kar je neživljenjsko in nelogično. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se je tožnik med postopkom začel sprenevedati, da je možno, da je posojeni denar šel za kaj drugega in ne za renoviranje stanovanja, kot je bilo navedeno v posojilni pogodbi. Nenavadno in nelogično, da bi ji tožnik posodil toliko denarja, ko je bil nekaj mesecev kasneje v likvidnostnih težavah. Enako velja za dejstvo, da toženka od svojega upnika ne bi hotela imeti potrdil o delnem vračilu dolga in da bi tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi toženki, če bi mu ta dolgovala denar. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče M. oziroma je njegove izjave napačno interpretiralo, medtem ko je povsem sledilo izpovedi priče J., ki zaradi svojega podrejenega položaja kot tožnikova najemojemalka ni verodostojna. Sodišče je zmotno navedlo, da je toženka z nasprotno tožbo uveljavljala neveljavnost pogodbe. Sodišče se ni opredelilo tudi do dejstva, da je imela na računu ves čas negativno stanje prometa, čeprav naj bi ji po navedbah tožnika ta posodil denar. Nazadnje pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico stranke do izjave s tem, ko je brez vsebinske obrazložitve zavrnilo dokazni predlog za vpogled spisa I K 44787/2015 Okrajnega sodišča v Sevnici.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 4.400,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 10. 12. 2014 do plačila. Ugotovilo je, da vtoževani znesek toženka tožniku dolguje na podlagi dne 1. 9. 2013 sklenjene posojilne pogodbe (priloga A2), iz katere izhaja, da je tožnik toženki (brezobrestno) posodil 8.000,00 EUR z rokom vračila do 10. 10. 2014, do vložitve tožbe pa je toženka vrnila le 3.600,00 EUR. Toženkinih trditev, da pogodbe ni podpisala, da denarja ni prejela in da (zato) do soglasja volj sploh ni prišlo, sodišče ni sprejelo, ker je grafolog zanesljivo ugotovil, da je podpis na pogodbi toženkin, poleg tega pa je na pogodbi podpisana še priča S. J., ki je zaslišana izrecno potrdila tudi izročitev oziroma prejem denarja. Trditve toženke, da denar, ki ga je mesečno izročala tožniku, ni predstavljal vračila posojila, ampak vračilo dela prispevkov za socialno varstvo in del stroškov za računovodkinjo(2), je sodišče ocenilo za njene „izgovore“, ki jih ni uspela dokazati.

6. Pritožnica s številnimi in obširnimi pritožbenimi trditvami sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo, neprepričljivo in nelogično dokazno oceno oziroma kršitev 8. člena ZPP, zaradi česar naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je tudi senat sodišča druge stopnje podvomil v pravilnost ocene izvedenih dokazov, se je na seji senata dne 9. 11. 2016 odločil, da je treba nekatere ponovno izvesti in zato razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP)(3).

7. Res je sicer, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje zanesljivo ugotovljeno, da je podpis na posojilni pogodbi toženkin in da je priča J. potrdila, da je toženka prejela posojilo, vendar je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni premalo pozornosti posvetilo ostalim okoliščinam primera. Toženka je že v odgovoru na tožbo dopustila možnost, da je pogodbo podpisala „nevede“ npr. med podpisom plačilnih list ali pogodbe o zaposlitvi in ves čas opozarjala, da ni logično, da bi ji tožnik, s katerim se je spoznala poleti 2013 že 1. 9. 2013, posodil 8.000,00 EUR in to celo brez obresti in kakršnega koli zavarovanja. Obrazloženo in konkretno je podala svojo verzijo dogajanja in sicer, da jo je bil tožnik pripravljen zaposliti(4) (sama pa je zaposlitev potrebovala zaradi ureditve bivalne vize otrokoma, ki sta bila takrat v Sr.) v svojem lokalu pod pogojem, da je zaposlitev subvencionirana in si sama plačuje prispevke, kar je celo sama predlagala, a le za prve tri mesece. Trdila je še, da je po prejemu plače vsak mesec v gotovini tožniku vračala določen del prejete plače v gotovini in plačevala tudi 20 EUR za stroške računovodkinje. Opozarjala je tudi na odvisni položaj in posledično vprašljivo verodostojnost priče J., ki je tudi delala v tožnikovem lokalu, poleg tega pa je bil še njen najemodajalec. Sodišče je vse te trditve „odpravilo“ z zaključkom, da so to le toženkini izgovori, ker se je očitno zadovoljilo s tem, da je na pogodbi toženkin podpis in da je priča J. potrdila obstoj posojila oziroma izročitev denarja. Taka dokazna ocena pa je pomanjkljiva, zato je pritožbeno sodišče še samo zaslišalo tožnika, toženko ter priči A. M. in S. J. Na obravnavi je prebralo tudi vse listinske dokaze ki jih je vpogledalo in navedlo v svoji odločbi že sodišče prve stopnje.

8. Po opravljeni obravnavi (20. 12. 2016 in 23. 1. 2017) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno.

9. Najprej se mora pritožbeno sodišče opredeliti do dokazne vrednosti izpovedbe priče S. J. (sopodpisnice posojilne pogodbe), ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje potrdila, da je toženka podpisala posojilno pogodbo v njeni prisotnosti in da je tudi videla izročitev gotovine.

10. Pritožbeno sodišče je S. J. vabilo kot pričo na obravnavo dne 20. 12. 2016. Dan prej je priča obvestila pritožbeno sodišče, da se obravnave zaradi bolezni otroka ne more udeležiti. Zdravniškemu potrdilu je priložila še pisno izjavo, da je februarja pred sodiščem v K. lažno pričala pod prisego. V izjavi je še pojasnila, da je bila takrat v brezizhodnem položaju, bila je sama z otroki, občasno je delala pri tožniku in tudi živela v njegovem stanovanju kot podnajemnica. Bala se je, da bo ostala brez službe in stanovanja. Sedaj, ko se je preselila in si uredila življenje, se je odločila povedati resnico. Dodala je še, da prevzema vso odgovornost za krivo pričanje.

11. Pritožbeno sodišče je pričo J. zaslišalo na naslednjem naroku za obravnavo dne 23. 1. 2017. Opozorjena na posledice krive izpovedbe je ponovno priznala, da ni videla izročitve denarja in da jo je tožnik (na)učil, kaj mora povedati na obravnavi v K. Potrdila je še, da je podpis na posojilni pogodbi njen, ni pa znala pojasniti, kdaj jo je podpisala in ali sta bila takrat na pogodbi že podpisa pravdnih strank.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje izpovedbo priče J. pred pritožbenim sodiščem za prepričljivo in ji verjame, da se je za spremembo izpovedbe odločila prostovoljno in ne zaradi groženj in pritiskov toženke, kot je trdil tožnik. Priča je sicer potrdila, da je bila pred prvo pritožbeno obravnavo v stiku s toženko in o tem govorila tudi s tožnikom, vendar je zanikala, da je tožniku rekla, da bo izjavo preklicala, ker se boji toženke. Tudi, ko je pritožbeno sodišče še med zaslišanjem preverjalo, ali se priča res zaveda posledic krive izpovedbe, je ta odločno vztrajala pri povedanem in (ponovno) izrecno potrdila, da se posledic svoje lažne izjave pred sodiščem prve stopnje zaveda. Pritožbeno sodišče zato ne verjame, da se je priča J. raje izpostavila kazenski odgovornosti, kot da bi vztrajala pri prvotni izpovedbi, če bi ta res odražala resničen potek dogodkov. Da bi priča spremenila svojo izpovedbo (le) zaradi pritiskov ali obljub toženke, pa tudi sicer v postopku ni bilo izkazano. Bistveno bolj logična je razlaga, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje priča še eksistenčno odvisna od tožnika in da je sedaj, ko ima drugo zaposlitev in ne biva več v njegovem stanovanju, pripravljena priznati, da je v postopku pred sodiščem prve izpovedovala po navodilih tožnika.

13. Tožnik je zaslišan na pritožbeni obravnavi ponovil, kot že pred sodiščem prve stopnje, da je toženko spoznal avgusta 2013. Predstavil mu jo je A. M. (tedaj partner toženke) in pojasnil, da ne dobi dela. Po premisleku se je tožnik odločil, da toženko zaposli s subvencijo zavoda, kar je predlagala sama. Za posojilo ga je toženka prosila oziroma celo rotila v obdobju, ko si je urejala dokumentacijo, ker naj bi imel A. M. dva kredita, denar pa naj bi ga potrebovala za prenovo stanovanja, v katerem je bivala. V gotovini ji je izročil 8.000,00 EUR, način vračila ni bil dogovorjen, pričakoval pa je da dobi denar nazaj v enem letu. Za obresti se ni odločil, ker ni banka, zanj so obresti v tem, da je bila toženka pri njemu zadovoljna, s tem pa tudi gostje. Toženka mu je vrnila 3.600,00 EUR, vračala je od 200 do 400 EUR mesečno, ko pa je izvedela, da ji bo delovno razmerje odpovedano, je s plačevanjem prenehala.

14. Tudi toženka je vztrajala pri izpovedbi pred sodišče prve stopnje in ponovno odločno zanikala, da bi si od tožnika karkoli izposodila. Res mu je sama predlagala zaposlitev s subvencijo zavoda in tudi, da si sama prve tri mesece plačuje prispevke. Po treh mesecih se je temu uprla in mu nadaljnje mesece plačevala le 20 EUR za računovodkinjo in znesek na podlagi razlike v urah, ker je delala „po potrebi“, večinoma dva ali tri dni na teden, včasih tudi pet. Izplačano je dobila plačo in materialne stroške, od česar je morala vrniti tožniku vse, kar je presegalo število dejansko opravljenih ur x 3,5 EUR. Plačevati je nehala, ko ji je tožnik očital „manjko“, in napovedal, da ji ga bo odtrgal od plače, nato pa je kmalu prejela odpoved delovnega razmerja. Toženka je ponovno povedala, da je posojilno pogodbo prvič videla na ekranu računalnika v tožnikovi pisarni, in da je ni podpisala. Dopustila je sicer možnost, da je podpis njen in da ji je pogodbo tožnik dal v podpis med drugimi papirji.

15. Kljub zanesljivim ugotovitvam izvedenca grafologa (ki jih pritožba ne izpodbija), da je podpis na pogodbi res toženkin, pritožbeno sodišče tožniku ne verjame, da posojilna pogodba predstavlja pravo voljo strank oziroma, da sta se s toženko res dogovorila o posojilu 8.000,00 EUR. Ne gre samo za to, da se tožnik ne more več uspešno sklicevati na prvotno izpovedbo priče J., tudi njegovo pojasnilo, da je toženki, ki jo je šele spoznal, brez obresti in brez zavarovanja posodil omenjeni znesek, je izkustveno neprepričljivo. V postopku tudi ni bilo dokazano, da je bil tožnik s tedanjim toženkinim partnerjem A. M. v takšnih „zaupanja vrednih“(5) odnosih, da bi to vplivalo na tožnikovo odločitev, da toženko zaposli in ji posodi denar. Priča A. M. v izpovedbi pred pritožbenim sodiščem ni potrdil tako „pristnega“ odnosa s tožnikom in je zanikal, da bi on kaj vplival na zaposlitev toženke ali posojilo. Povedal je tudi, da toženka ni potrebovala posojila, ker je sam imel dobro plačo, najemnina za stanovanje pa je bila nizka (100,00 EUR). Pritožbeno sodišče priči verjame, še posebej zato, ker je resnicoljubno izpovedal o stikih toženke s pričo J. pred obema narokoma pritožbene obravnave, čeprav bi to lahko negativno vplivalo na oceno verodostojnosti njunih izpovedb.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi listinskih dokazov še ugotovilo, da je toženka mesečno prejemala okrog 600,00 EUR neto plače oziroma skupaj s prehrano in prevozom na delo v povprečju okrog 800,00 EUR, kar pomeni, da bi toženka morala, če bi želela npr. mesečno vračati posojilo (po 666,66 EUR), praktično vso plačo nameniti vračilu posojilu(6). Tudi to ob tožnikovem vedenju, kakšna bo višina toženkine plače, ni logično, na kar je toženka opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

17. Bistveno bolj logična in življenjsko sprejemljiva je izpovedba toženke. Čeprav ni uspela ponuditi sprejemljive razlage za njen lastnoročni podpis posojilne pogodbe(7), ji pritožbeno sodišče verjame, da zneski, ki jih je mesečno izročala tožniku, niso predstavljali vračila posojila, ampak je šlo za „vračilo“ prispevkov in izplačanih neto zneskov, ki so presegli število dejansko opravljenih ur. Tožnik je od zavoda prejel 5.000,00 EUR subvencije, strošek tožničine mesečne plače (z vsemi prispevki in materialnimi stroški) pa bi za tožnika znašal približno 1.100,00 EUR, v enem letu približno 13.200,00 EUR, z upoštevanjem subvencije torej približno 8.200,00 EUR. Ta izračun je povsem skladen z izpovedbo priče M., da je tožnik predlagal sklenitev posojilne pogodbe „za malo čez 8.000,00 EUR“, da bo toženka res pri njemu ostala eno leto in da sta s toženko to odklonila. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni naključje, da se elementi posojilne pogodbe časovno (sklenjena naj bi bila 1. 9. 2013 z rokom vračila 10. 10. 2014) praktično v celoti ujemajo z obdobjem toženkine zaposlitve (od 8. 10. 2013 do 7. 10. 2014), kar tudi govori v prid toženkini tezi, da so njena mesečna plačila tožniku predstavljala vračanje prispevkov oziroma razlike med izplačanimi in dejansko opravljenimi urami. Dejstvo, da je imel tožnik delavca z rednim delovnim razmerjem nazadnje leta 2010, ker mu je (po njegovi izpovedbi) tako ceneje, in da nobenega delavca (razen sebe) ni zaposlil s subvencijo zavoda, pa pritožbeno sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da ni logično, da bi zaposlil ravno toženko (kar bi ga „stalo“ 8.200,00 EUR), poleg tega pa ji še brezobrestno posodil presenetljivo podoben znesek za dobo, ki se nazadnje ujema še z dobo zaposlitve.

18. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče prepričano, da med strankama ni obstajala volja za sklenitev posojilne pogodbe, ki posledično ni mogla biti sklenjena (15. člen Obligacijskega zakonika) in je neobstoječa. Na podlagi neobstoječe pogodbe tožnik ne more zahtevati od toženke nobene izpolnitve, zato je njegov tožbeni zahtevek (po tožbi) zavrnilo, toženkinemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodilo.

19. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških vsega postopka. Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je toženka (tožnica po nasprotni tožbi) v pravdi v celoti uspela, tožnik (toženec po nasprotni tožbi) pa v celoti propadel, ji mora slednji povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške toženke (tožnice po nasprotni tožbi) odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (red. št. 44) in ji v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 137,70 EUR po TŠ 19 za odgovor na tožbo, 13,70 EUR po TŠ 18 za nasprotno tožbo, 137,70 EUR po TŠ 19 za prvo pripravljalno vlogo, 137,70 EUR po TŠ 20/tč. 1 za prvi narok za glavno obravnavo, 68,85 EUR po TŠ 20/tč. 2 za nadaljnji narok za glavno obravnavo, urnino za nadaljnji narok po 6. členu OT v višini 91,80 EUR (4x 50 točk), kar skupaj z 2% materialnimi stroški (14,23 EUR) in 22% DDV (159,65 EUR) znaša 885,33 EUR. Tožnica je upravičena še do povrnitve stroškov izvedenca v višini 382,84 EUR in stroškov sodne takse v višini 240,00 EUR. Toženkini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj znašajo torej 1.508,17 EUR.

20. Tožnik mora toženki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 749,90 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče priznalo stroške pristopa na narok za obravnavo dne 20. 12. 2016 v višini 137,70 EUR in za trajanje 114,75 EUR (250 točk), za narok dne 23. 1. 2017 po TŠ 20/tč.2 68,85 EUR, za potne stroške za 440 km (2 x K. -L. -K.) x 0,39 EUR v znesku 171,16 EUR ter urnino za čas potovanja na oba naroka v skupnem znesku 110,16 EUR (4 x 1,5 ure x 20 točk = 240 točk), kar skupaj znaša 602,62 EUR, povečano za 2% materialne stroške in 22% DDV pa 749,90 EUR. Do višje priglašenih stroškov ni upravičena.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče v nadaljevanju odločbe uporablja stalni izraz „toženka“ za toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi ter izraz „tožnik“ za tožečo stranko po tožbi tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi.

Op. št. (2): Ni bilo sporno, da je tožnik (kot s.p.) s toženko sklenil delovno razmerje za delovno mesto „Pomoč v strežbi v gostinskih obratih“ za določen čas enega leta (od 8. 10. 2013 do 7. 10. 2014) s subvencijo Zavoda za zaposlovanje RS v višini 5.000,00 EUR.

Op. št. (3): Ker je po preučitvi zadeve senat ocenil tudi, da ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj ter da od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je hkrati sklenil, da bo o zadevi odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (peti odstavek 347. člena ZPP).

Op. št. (4): Kratek čas pred tem je delala pri tožniku „na črno“.

Op. št. (5): Tožnik je izpovedal, da je M. tako dobro poznal, da bi mu lahko tudi kaj zaupal, kot npr. da ima doma probleme ali pa da ima ljubico ipd.

Op. št. (6): Tudi če bi se odločila, da posojilo vrne ob zapadlosti letu v enkratnem znesku, bi morala ob predpostavki, da ni imela drugih dohodkov (tožnik tega ni zatrjeval), tak znesek mesečno prihraniti.

Op. št. (7): Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženka (šele) potem, ko je izvedenec grafolog ugotovil, da je posojilno pogodbo lastnoročno podpisala, začela trditi, da ji je tožnik lahko podtaknil prazen list papirja v podpis. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo in nasprotni tožbi (stran 2) navedla, da „je druga možnost, da je tožnik od toženke podpis pridobil s kakšno prevaro, ko je pri njemu podpisovala prejem plačilnih list ali pa pogodbe o zaposlitvi“.