Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen ob izplačilu plač 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, tožbo pa je umaknil 4. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitv. V konkretnem primeru je bistveno, da med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, pri čemer je potrebno pojasniti, da razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, ne pomeni oprave procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi. Bistveno namreč je, da je bila tožba delno umaknjena, preden je sodišče izvajalo procesna dejanja in ne koliko časa je poteklo od izpolnitve zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa (točka III izreka odločbe sodišča prve stopnje) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je v I. točki izreka postopke ustavilo v delu, v katerem je tožena stranka tožbo umaknila, v II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, kot je razviden iz izreka sodbe in v III. točki odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 104,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper III. točko zgoraj navedene sodbe in sklepa, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, nastale toženi stranki, skupaj s stroški pritožbenega postopka, ki jih zaznamuje. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 158. člena ZPP. Meni, da se sodišče sicer sklicuje na prvi odstavek 158. člena ZPP, vendar ga ni pravilno uporabilo. Po navedeni določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo dne 4. 2. 2016 za 1.400,00 EUR s pp. Tožeča stranka je 4. 6. 2018 vložila prvo pripravljalno vlogo in umik tožbe. Tožeči stranki je bilo za vtoževana referenčna obdobja 5. 12. 2017 z obračunom plače za mesec november 2017 plačanih 276,12 EUR in 5. 3. 2018 z obračunom plače za mesec februar 2018 plačanih 45,46 EUR. Navedena zneska predstavljata ujemanje vtoževanih referenčnih obdobij v tožbenem zahtevku. Tožnik je bil tako seznanjen z delno izpolnitvijo zahtevka ob izplačilu, šele z vlogo z dne 4. 6. 2018 pa je umaknil tožbo glede tega zahtevka, kar pomeni, da jo je umaknil prepozno. Tožena stranka tudi ugotavlja, da sodišče ni pravilno ugotovilo uspeha tožeče stranke s tožbo. Tožnik bi v postopku uspel, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v neizpolnjenem delu, kar pa se ni zgodilo, zaradi česar tožena stranka meni, da je v postopku v celoti uspela.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (III. točka izreka) v okviru pritožbenih razlogov in razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, je nepravilno. Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen ob izplačilu plač 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, tožbo pa je umaknil 4. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ne v ZPP. V konkretnem primeru je bistveno, da med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, pri čemer je potrebno pojasniti, da razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, ne pomeni oprave procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi. Bistveno namreč je, da je bila tožba delno umaknjena, preden je sodišče izvajalo procesna dejanja in ne koliko časa je poteklo od izpolnitve zahtevka. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na judikate Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1308/2015 z dne 19. 1. 2016 in Višjega sodišča v Kopru Cpg 59/2017 z dne 12. 5. 2017, saj se vsak od njih nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je to v obravnavanem primeru. Sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča o vprašanju pravočasnega umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pa je enotna (primerjaj npr.: Pdp 384/2018 z dne 24. 5. 2018, Pdp 512/2018 z dne 28. 6. 2018, Pdp 605/2018 z dne 26. 7. 2018).

6. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zahtevka pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47). Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je tako pravilna.

7. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo drugega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP.

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.