Jedro

Revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta revizijsko izpodbijanega dela sodbe ob spremembi tožbe sploh ni bila določena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnica sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po delnem umiku tožbe glede prvotno vtoževanega tožbenega zahtevka zavrnilo še preostali del tega zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja. Ob dopuščeni spremembi tožbe je o novem tožbenem zahtevku za ugotovitev obstoja služnostne pravice in v zvezi z njo zahtevane izdaje zemljiškoknjižne listine razsodilo tako, da mu je ugodilo. Zavrnilo pa je toženčev nasprotni tožbeni zahtevek za ugotovitev prenehanja služnostne pravice in še odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko odločbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija odločitev v zvezi s tožničinim zahtevkom za ugotovitev služnostne pravice, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožničinega tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V obravnavani zadevi je bila tožba sicer vložena pred uveljavitvijo novega ZPP, ker pa je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi, je treba pravico do revizije presojati po določbah novega zakona, saj v prehodnih določbah vprašanje dovoljenosti revizije ni bilo posebej urejeno.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi oziroma v spremembi tožbe, s katero je začel uveljavljati tak zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP, enako prej drugi odstavek 186. člena ZPP/77). Kadar gre za nedenarne zahtevke, je namreč za ugotovitev vrednosti spornega predmeta odločilna vrednost spora, ki jo tožnik navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP, enako prej drugi odstavek 40. člena ZPP/77).

V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi sicer ocenila vrednost takrat uveljavljanega tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice, dopustitev geodetske odmere, izstavitev zemljiškoknjižne listine in vzpostavitev prejšnjega stanja. Glede v tožbi uveljavljanega tožbenega zahtevka je prišlo do delnega umika tožbe, v ostalem pa do zavrnitve tožbenega zahtevka, kar ni predmet revizijskega izpodbijanja. Zato v tožbi ocenjena vrednost spornega predmeta 1,900.000 SIT glede spremenjenega dela tožbenega zahtevka, ki je predmet revizijskega izpodbijanja, ni upoštevna. Tožbena zahtevka za ugotovitev lastninske pravice in za ugotovitev služnostne pravice temeljita namreč na različni dejanski in pravni podlagi, zato bi morala tožnica ob spremembi tožbe oceniti vrednost spremenjenega dela tožbenega zahtevka (drugi odstavek 180. člena ZPP, primerjaj tudi drugi odstavek 41. člena ZPP; prej enako drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 37. člena ZPP/77). Četudi je imel možnost, tudi toženec ni storil ničesar, da bi bila ob spremembi tožbe opredeljena vrednost spornega predmeta. Izostanku ocene bi lahko ugovarjal in zahteval, da se vrednost spornega predmeta določi s posredovanjem sodišča (tretji odstavek 40. člena ZPP/77, ki je veljal ob spremembi tožbe). Le v pojasnilo revizijsko sodišče še dodaja, da je toženec ravnal nepravilno tudi, ko ob vložitvi svoje nasprotne tožbe za ugotovitev prenehanja služnostne pravice ni ocenil vrednost svojega nasprotnega tožbenega zahtevka. S takšnim ravnanjem obeh pravdnih strank vrednost spornega predmeta revizijsko izpodbijanega dela sodbe o ugotovitvi obstoja služnostne pravice sploh ni bila določena. Zato pravdni stranki nimata pravice do revizije.

Revizijsko sodišče je toženčevo nedovoljeno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo in s tem odločilo tudi o njegovih priglašenih revizijskih stroških. Ker tožnica v odgovoru na revizijo vsebinsko odgovarja na toženčeve trditve v nedovoljeni reviziji, njenih stroškov odgovora ni mogoče opredeliti kot potrebne pravdne stroške in jih mora zato kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).