Jedro

Prepoved prodajanja, kupovanja ali zadolževanja kmetijskih zemljišč, gozdov in objektov, ki se nahajajo na kmetijskih posestvih (1. člen odloka o prepovedi prodajanja, kupovanja in zadolževanja kmetijskih zemljišč in gozdov, kmetijskih poslopij in objektov - Uradni list DFJ, št. 48/45), je šteti za zakonito prepoved v smislu tedaj še veljavne določbe 1. odstavka paragrafa 879 občnega državljanskega zakonika.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo z dne 6.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi za denacionalizacijo A.M.C. in odločila, da se na nepremičninah parc.št. 11/3 - stavbišče in parc.št. 12 - neplodno, vpisanima pri vl.št. 2020, vrne solastninska pravica A.M.C., M.M.C., A.C. in S.C., vsakemu do idealnega deleža 1/4. Odločila je tudi, da je zavezanka za "vrnitev podržavljene nepremičnine" občina. V obrazložitvi odločbe je med drugim navedla, da je imela nepremičnina v času podržavljenja parc.št. 11/3 - stavbišče s hišo, parc.št. 11/1 - vrt, parc.št. 11/2 - dvorišče in parc.št. 12 - vrt, vse vpisane pri vl.št. 27, ter parc.št. 11/4 - stavbišče, vpisano pri vl.št. 1025. Ob reviziji katastra in novi izmeri sta se parc.št. 11/1 in 11/2 spojili s parc.št. 12, parc.št. 11/4 pa s parc.št. 11/3. Nepremičnina je bila v solasti A.C. ml., M.C., S.C. in A.C. Upravičencem je bila podržavljena na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 5.12.1946. Po podatkih zemljiške knjige je nepremičnina v premoženju občine in je le-ta zavezanka za vrnitev. Zavezanka je sicer denacionalizacijskemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da je iz listin, priloženih zahtevi za denacionalizacijo, razvidno, da so bile sporne nepremičnine podržavljene Kmetijsko hranilnemu in posojilnemu domu. Zemljiškoknjižni lastniki so bili sicer C., ki so omenjene nepremičnine kupili od Kmetijsko hranilnega in posojilnega doma s pogodbo z dne 31.10.1945, vendar občina meni, da C. niso bili lastniki in da niso upravičenci po zakonu o denacionalizaciji. V razlastitveni odločbi je bilo namreč navedeno, da se kupoprodajna pogodba s C. ne upošteva. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji v 3. členu določa, da je za ugotovitev, katero posestvo spada po tem zakonu pod agrarno reformo, v pogledu lastnine odločilno zemljiškoknjižno stanje, glede površine in kulture pa katastrsko stanje na dan 10.7.1945, navedena pogodba pa je bila sklenjena po 10.7.1945. Tožena stranka meni, da zavezankinega ugovora ni mogoče upoštevati. Nepremičnino, ki je bila kasneje "nacionalizirana", so upravičenci pridobili na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med njimi in Kmetijskim hranilnim in posojilnim domom dne 31.10.1945. Na podlagi te veljavne pogodbe je bila pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica na ime upravičencev, za vsakega do 1/4. Ker je bila kupna pogodba veljavno sklenjena pred uveljavitvijo zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in pred izdajo razlastitvene odločbe, so bile sporne nepremičnine dejansko razlaščene upravičencem.

Tožnica v tožbi vztraja pri stališču, da A.C., M.C., A.C. in S.C. v tej denacionalizacijski zadevi ne morejo nastopati kot upravičenci, saj sporne nepremičnine niso bile podržavljene njim, temveč - z odločbo z dne 5.12.1946 - razlaščencu. Tožnica dalje navaja, da tožena stranka tudi ni upoštevala, da stanje nepremičnin ob njenem odločanju ni več takšno kot ob podržavljenju. Parc.št. 12 je sedaj javna cesta in parkirišče, torej javno dobro in kot takšno bi moralo biti izvzeto iz denacionalizacijskega postopka kot predmet vračanja v naravi. Nepremičnina na parc.št. 13 je bila po prehodu v državno lastnino bistveno povečana in v naravi predstavlja trikrat večjo površino in vrednost kot v času "zaplembe". Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeti stranki A.M.C. in M.M. po pooblaščencu, v odgovoru na tožbo vztrajata pri svojem stališču, zastopanem v upravnem postopku, da so bile sporne nepremičnine dejansko podržavljene C. in ne Kmetijsko hranilnemu in posojilnemu domu, na katerega se je glasila razlastitvena odločba. Navajata tudi, da tožnica v tožbi zatrjevanih pravnih in dejanskih sprememb spornih nepremičnin z ničemer ne izkazuje. Zato predlagata, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba je utemeljena.

Po zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, v nadaljnjem besedilu: ZDen) so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov, navedenih v njegovem 3. členu. Med strankama ni spora o tem, da je bilo premoženje, ki je predmet izpodbijane odločbe, podržavljeno na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45), torej predpisa, navedenega v 2. točki 3. člena ZDen, ter z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 5.12.1946, izdano na podlagi navedenega zakona. Sporno pa je vprašanje, ali je bilo premoženje podržavljeno Kmetijsko hranilnemu in posojilnemu domu, ali A.C. in trem solastnikom. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka ugotovila, da je bilo podržavljeno A.M.C., ki je vložil zahtevo za denacionalizacijo, in solastnikom M.M.C., A.C. in S.C. To ugotovitev utemeljuje s stališčem, da je bila kupna pogodba med Kmetijskim hranilnim in posojilnim domom kot prodajalcem ter denacionalizacijskimi upravičenci kot kupci z dne 31.10.1945 "veljavno sklenjena pred uveljavitvijo zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in izdajo razlastitvene odločbe." Takšnega pravnega stališča pa tožena stranka ni oprla na ustrezne dejanske ugotovitve, zato je po mnenju sodišča vsaj preuranjeno. Navedena pogodba je bila namreč sklenjena po uveljavitvi odloka o prepovedi prodajanja, kupovanja in zadolževanja kmetskih zemljišč, gozdov, kmetskih poslopij in objektov (Uradni list DFJ, št. 48/45 z dne 10.7.1945), s katerim je bilo v 1. členu do nadaljnjega "prepovedano vsako prodajanje, kupovanje in zadolževanje kmetskih zemljišč, gozdov, kmetskih poslopij in objektov, ki se nahajajo na kmetskih posestvih, ne glede na to, ali so lastnina poedincev, ustanov ali zasebnih podjetij". To prepoved je po mnenju sodišča šteti za zakonito prepoved v smislu tedaj še veljavne določbe 1. odstavka par. 879 občnega državljanskega zakonika (2. člen odloka o odpravi in razveljavitvi vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku - Uradni list DFJ, št. 4/45 z dne 13.2.1945). Po določbi 1. odstavka par. 879 pa je bila pogodba, ki greši zoper zakonito prepoved, nična. Na podlagi nične pogodbe pa nobena od pogodbenih strank ne more uveljavljati pravic, ki bi ji sicer šle, če bi bila pogodba veljavna. Iz navedenega sledi, da bi morala tožena stranka za odločitev o vprašanju, kdo je v tej denacionalizacijski zadevi upravičenec, najprej ugotoviti, ali je bila predmet kupne pogodbe nepremičnina, katere promet je bil v smislu navedenega odloka prepovedan, ali ne. Tega pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala. Ker so dejanske okoliščine v bistveni točki nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Sodišče je moralo že iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti, ne da bi se pri tem spuščalo v utemeljenost nadaljnjih tožbenih ugovorov.

V nadaljevanju postopka bo morala tožena stranka odpraviti navedeno pomanjkljivost. Če bo ugotovila, da je za upravičence po 3. členu ZDen šteti A.C. in solastnike, pa bo morala v novi odločbi zavzeti tudi stališče glede vprašanja, ali lahko A.M.C. uveljavlja denacionalizacijski zahtevek tudi v imenu solastnikov podržavljene nepremičnine (njihovih pooblastil namreč sodišče v upravnih spisih ni zasledilo) ter ustrezno upoštevati tožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanske in pravne spremembe podržavljenih nepremičnin.

Zakon o upravnih sporih je sodišče, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporabilo kot republiški predpis.