Jedro

Prvi odstavek 41. člena KPDZD od zasebnega delodajalca namreč zahteva, da pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznani z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu, pri čemer je delavec upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve delovnih obveznosti. Ustno podan zagovor delavca mora biti vpisan v zapisnik. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi revident tožnika predhodno seznanil z dejstvi, ki so bili podlaga postopka, je že zgolj zaradi tega bila dana podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj sklep revidenta o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bil izdan skladno z določili KPDZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 29.2.1996 o odpovedi delovnega razmerja, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 29.6.1996 ampak je trajalo do 23.5.1997, da je tožena stranka dolžna vpisati sporno delovno dobo v delovno knjižico in tožniku izplačati neizplačane plače v spornem obdobju, mu plačati regres za letni dopust za leti 1995 in 1996 in mu povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil laično revizijo. V reviziji je navajal, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP-77), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče v nasprotju s stališčem, izraženim v reviziji, ugotavlja enako kot pred njim že sodišče v izpodbijani sodbi, da je revident pri vodenju postopka, odpovedi delovnega razmerja tožniku, bistveno kršil določbe kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91), pa čeprav naj bi šlo za odpoved po 5. točki 40. člena KPDZD. Prvi odstavek 41. člena KPDZD od zasebnega delodajalca namreč zahteva, da pred izrekom vsakega ukrepa delavca seznani z dejstvi, ki so podlaga postopku oziroma izrečenemu ukrepu, pri čemer je delavec upravičen pisno ali ustno odgovoriti na očitane kršitve delovnih obveznosti. Ustno podan zagovor delavca mora biti vpisan v zapisnik. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi revident tožnika predhodno seznanil z dejstvi, ki so bili podlaga postopka, je že zgolj zaradi tega bila dana podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj sklep revidenta o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bil izdan skladno z določili KPDZD. Nižje sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno opozorilo, na že večkrat izražena stališča revizijskega sodišča, da opustitev postopkovnih določil lahko vnese v postopke, ki jih vodijo delodajalci, samovoljo in zmanjšuje pravno varnost udeležencev postopka, in da zato praviloma vsaka tovrstna kršitev (seznanitev delavca z dejstvi, možnost ugovora, zapisnik pri ustnem ugovoru, itd), pomeni tako bistveno kršitev postopka, da sklep, izdan v takem postopku, ne more biti zakonit. Ker revident tožniku ni odgovoril na ugovor, ki ga je ta vložil zoper sklep z dne 29.2.1996, sklep o odpovedi delovnega razmerja, zaradi določbe tretjega odstavka 41. člena (zadržanje izvršitve ukrepa), ni mogel biti izvršen, kar pomeni še dodaten razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).