Jedro

3. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo. Tožnik je nedvomno imel možnost začeti nov azilni postopek že bistveno prej (od 29. 12. 2020 dalje), torej preden je dejansko vložil svoj zahtevek za ponovno uvedbo postopka z dne 8. 1. 2021.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnika pridržala na prostore Centra za tujce od 13. 1. 2021 od 11.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 13. 4. 2021 do 11.30 ure, z možnostjo podaljšanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja še za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da je tožnik 13. 1. 2021 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prva prošnja tožnika za mednarodno zaščito je bila pred tem zavrnjena kot očitno neutemeljena z dokončno in pravnomočno odločbo, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo št. I U 1959/2020-7 z dne 28. 12. 2020, ki je postala izvršljiva dne 29. 12. 2020, ko jo je prejela tožnikova pooblaščenka. Ker jo je potem dne 11. 1. 2021 Center za tujce obvestil, da želi tožnik vložiti zahtevek za ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, je 13. 1. 2021 njegov zahtevek tudi formalno sprejela na zapisnik. Med drugim je tožnik pojasnil, da je namero za uvedbo ponovnega postopka vložil po tem, ko mu je dne 8. 1. 2021 policija vročila odločbo o nastanitvi v Center za tujce. Navedel je še, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito zato, ker se ne želi vrniti v izvorno državo. Na posebno vprašanje, ali razume pomen sodbe Okrajnega sodišča Črnomelj (opr. št. III K 33388/20209) z dne 15. 7. 2020, s katero mu je bila, poleg šestmesečne zaporne kazni, izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države, je tožnik odgovoril pritrdilno in pojasnil, da to pomeni, da bi naj ga deportirali oziroma izgnali iz Slovenije za obdobje petih let. Na posebno vprašanje, kako to, da ni izrazil namere, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito že prej oziroma takoj po tem, ko je bila pravnomočno zavrnjena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite je pojasnil, da o tem ni bil seznanjen ter še dodal, da je to, da je bila njegova prošnja zavrnjena, izvedel 8. 1. 2021, ko mu je bila izdana odločba o nastanitvi v Center za tujce z dne 8. 1. 2021, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz države in ker obstaja nevarnost pobega. Tedaj je bil seznanjen tudi z dejstvom, da lahko ponovno zaprosi za mednarodno zaščito. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev tožena stranka ocenjuje, da je tožnik izrazil svoj namen, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito šele po tem, ko mu je bila že vročena omenjena odločba o nastanitvi, s katero se je že začel postopek odstranitve tujca iz države. Po ugotovitvi tožene stranka tožnik svojega namena, da želi v Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, ni izrazil takoj po tem, ko je bil postopek v zvezi z njegovo prvotno prošnjo zaključen dne 29. 12. 2020, temveč šele dne 8. 1. 2021, torej po prejemu odločbe o nastanitvi v Center za tujce, ko je bilo že povsem jasno, da je v teku postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije, četudi je že prej imel možnost podati to svojo namero, ker se je že prej nahajal v Centru za tujce, kjer svojo željo, da v Sloveniji želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, lahko kadarkoli izrazil. Četudi je tožnik sicer navedel, da je šele 8. 1. 2021 izvedel za to, da je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrnjena, vendar je ob upoštevanju 4. odstavka 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je dokument stranki vročen, kadar je vročen njenemu pooblaščencu, tožena stranka štela, da je bil tožnik z dejstvom, da je njegov prejšnji postopek pravnomočno končan seznanjen že dne 29. 12. 2020. Tedaj je bila sodba št. I U 1959/2020-7 z dne 28. 12. 2020 vročena njegovi pooblaščenki, sam tožnik pa je namen, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji izrazil šele več kot teden dni pozneje. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj povedano jasno kaže na to, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije. Ker razen tega svoj zahtevek utemeljuje z razlogi, ki so obstajali že takrat, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar jih takrat ni navedel in za kar ni podal nobenih prepričljivih razlogov, zakaj tega takrat ni storil, tožena stranka tudi meni, da bi tožnik, kolikor mu ne bi bil izrečen ukrep omejitve gibanja, zapustil Republiko Slovenijo še pred zaključkom postopka, saj je že v predhodnem postopku na posebno vprašanje, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, odgovoril, da je bil njegov cilj le prečkati Hrvaško, Slovenijo in Italijo ter oditi v Francijo, ki je bila njegova ciljna država, saj tam živi njegova sestra. V zvezi z vprašanjem, ali bi bil za tožnika primeren milejši ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma, še ugotavlja, da glede na razmere v azilnem domu, ki jih tudi podrobneje opiše, ta ukrep v tožnikovem primeru ne bi bil primeren, saj bi tožnik vedoč, da ga čaka izgon iz države zapustil Slovenijo in tako onemogočil odločanje o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, obenem pa bi s tem preprečil tudi izvršitev njegove odstranitve iz države, ki se ji želi izogniti, tako da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

3. Pri odločitvi, da za tožnika uporabi strožji izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, se tožena stranka opira tudi na sodbi Upravnega sodišča št. I U 1743/2020-14 z dne 17. 11. 2020 in Vrhovnega sodišča št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo, tako da so tudi v konkretnem primeru po oceni tožene stranke podani zadostni razlogi za omejitev gibanja tožniku na Center za tujce na podlagi 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1. 4. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot nesporno tožnik označuje ugotovitev tožene stranke, da je šele 8. 1. 2021 izrazil ponovno namero za mednarodno zaščito, saj ni sporno, da jo je takrat izrazil pisno, kot to izhaja tudi iz njegove lastnoročne izjave. V tej zvezi pa pripominja, da glede tega, ali jo je že pred tem komu ustno izrazil v Centru za tujce, dejansko ni znano in naj bi bilo zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Res je sicer, da je bila sodba v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito njegovi pooblaščenki vročena 29. 12. 2020, vendar to po mnenju tožnika še ne pomeni, da je bil on sam s to sodbo seznanjen pred 8. 1. 2021, glede tedanje obdobje novoletnih praznikov, v katerem se delo ne odvija kot običajno, saj je tudi policija potrebovala več časa za izdajo navedene odločbe z dne 8. 1. 2021 tožniku. Posebej poudarja, da je tožnik tujec, ki slovenskega jezika ne razume in ne pozna tukajšnjega prava. Razen tega v postopku omejitve gibanja in vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni bil navzoč njegov pooblaščenec. Poleg tega kot nedokazane označuje navedbe glede začetka samega postopka izgona. Toženi stranki očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je razlog za omejitev gibanja po 3. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 podan le ob izpolnitvi pogoja "da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito", je po stališču tožnika bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, češ da je na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljena domneva nedokazana, zato je tudi sprejeta odločitev tožene stranke posledično nezakonita. Tožnik poudarja, da je bil ves čas v Centru za tujce, kjer so njegove možnosti uveljavljanja njegovih pravic bistveno okrnjene. Nadalje meni, da omejitev gibanja tožniku v Centru za tujce in ne v azilnem domu ni utemeljena tudi iz razloga, ker tožnika ne zadevajo organizacijski ukrepi tožene stranke, ki bi mora sama skrbeti za organizacijo in varovanje kot svoj notranji organizacijski ukrep. Tožnik poudarja, da ni samovoljno zapustil območja obveznega zadrževanja v Sloveniji, niti ni imel priložnosti začeti ponovno azilni postopek, češ da postopka ne pozna in ga o tem ni nihče podučil. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo. Ker sama meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, pri njem vztraja in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno v zvezi s tožbenimi očitki glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožena stranka še pojasnjuje, da ni sporno, da je tožnik svojo namero, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji pisno izrazil šele dne 8. 1. 2021, četudi je bil že pred vložitvijo prve prošnje za mednarodno zaščito informiran o samem postopku z informativnim filmom, brošuro in pojasnili uradne osebe v jeziku, ki ga razume, kar je potrdil tudi s svojim lastnoročnim podpisom na posebni izjavi o informiranju pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. V zvezi s tožbenim očitkom, da ni jasno opredeljen čas, kdaj je tožeča stranka izrazila namero, da želi v Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, tožena stranka pojasnjuje, da je iz zapisnika o omejitvi gibanja evidentno, da je namero, da želi v Sloveniji ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, tožnik izrazil šele 8. 1. 2021. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilne uporabe materialnega prava pa tožena stranka izpostavlja, da je bila tožniku s citirano sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju (opr. št. III K 33388/20209 z dne 15. 7. 2020), poleg zaporne kazni, izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let, kar je podlaga za odstranitev tožnika iz države.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 26. 1. 2021 v dokaznem postopku vpogledalo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnika tudi zaslišalo. Med drugim je izpovedal, da je bila ob odhodu iz Maroka njegova ciljna država Francija ter pojasnil, da je imel v domovini poleg šolskih spričeval, ki so ostala v domači hiši, tudi potni list in osebno izkaznico, vendar ju je pustil v Turčiji. Na posebno vprašanje, zakaj je v Sloveniji prestajal zaporno kazen je tožnik pojasnil, da je bil obsojen zato, ker je ukradel avtomobil. 8. V obravnavani zadevi, v kateri je predmet sodne presoje uvodoma navedeni izpodbijani sklep tožene stranke, ki se je pri svoji odločitvi oprla na 3. alinejo 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugim odstavkom istega člena, med strankama ni sporno, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju opr. št. III K 33388/20209 z dne 15. 7. 2020, poleg zaporne kazni, izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 let, kar je podlaga za odstranitev tožnika iz države.

9. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila prošnja tožnika za mednarodno zaščito z dne 22. 10. 2020 zavrnjena kot očitno neutemeljena z dokončno in pravnomočno odločbo, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo št. I U 1959/2020-7 z dne 28. 12. 2020, ki je postala izvršljiva dne 29. 12. 2020, ko jo je prejela tožnikova pooblaščenka. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali so za tožniku izrečeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v 3. alineji 1. odstavka 84. člena v zvezi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1 oziroma ali navedeni zakonski določbi predstavljata pravilno pravno podlago za omejitev gibanja tožniku.

10. Pogoji v zvezi omejitvijo gibanja »prosilcu«1 za mednarodno zaščito morajo biti glede na 2. alinejo 2. odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Po točki (d) 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. To pomeni, da ta določba kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.

11. Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi vpogledalo v upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, ugotavlja, da tožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanim aktom niso utemeljeni. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik nedvomno imel možnost začeti nov azilni postopek že bistveno prej (od 29. 12. 2020 dalje), torej preden je dejansko vložil svoj zahtevek za ponovno uvedbo postopka z dne 8. 1. 2021. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito po tem, ko mu je bila predhodno že izdana odločba o nastanitvi v Centru za tujce, po več dneh od njegove nastanitve v Centru za tujce, čeprav bi ponovni zahtevek nedvomno lahko podal že prej, in sicer bi tudi po stališču sodišča lahko to storil kadarkoli med trajanjem časovnega obdobja od vročitve zavrnilne sodbe št. I U 1959/2020 z dne 28. 12. 2020 uvodoma imenovani pooblaščenki tožnika dne 29. 12. 2020, tožnik pa ni med tokratnim upravnim postopkom niti v tožbi navedel nobenega razloga, da bi sodišče prepričal v nasprotno, o čemer se je sodišče prepričalo tudi z ustnim zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi. Zgolj navajanje, da je bil o navedeni sodbi Upravnega sodišča obveščen šele po prestani zaporni kazni s strani policije, ne pa svoje pooblaščenke, ki je svetovalka za begunce in odvetnica, tudi po presoji sodišča dovolj močno kaže na to, da je zelo verjetno vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka samo zato, da bi preprečil odstranitev v smislu 3. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 2(2)(b) Direktive o vračanju 2008/115.2

12. Tožniku je namreč bilo kot tujcu gibanje omejeno z odločbo o namestitvi v Center za tujce po določbah Zakona o tujcih (ZTuj-2). Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, konkretno podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, je sodišče upoštevalo podatke spisa, na katere se je oprla tudi tožena stranka, da je tožnik podal ponovni zahtevek za mednarodno zaščito šele potem, ko je prejel odločbo o nastanitvi v Center za tujce, čeprav bi svoj zahtevek nedvomno lahko podal že prej in sicer kadarkoli od nastopa pravnomočnosti zavrnilne odločbe (ki je postala izvršljiva 29. 12. 2020), ki jo je neuspešno izpodbijal s tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. To tudi po presoji sodišča potrjuje zaključek tožene stranke, da je tožnik podal ponovni zahtevek za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi oviral ali preprečil postopek odstranitve, saj bi to nedvomno lahko storil že prej (od vročitve citirane sodbe Upravnega sodišča št. I U 1959/2020 z dne 28. 12. 2020 dalje), povsem neodvisno od postopka odstranitve. Med strankama pa ni sporno, da je tožnik vedel, da mu grozi odstranitev zaradi izreče stranske kazni izgona tujca iz države za obdobje petih let, ki mu je bila poleg zaporne kazni prav tako izrečena v pravnomočno zaključenem kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju dne 15. 7. 2020. 13. Po povedanem sodišče šteje, da je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi zadržal ali oviral odstranitev, pri čemer je, kot že pojasnjeno, imel možnost podati svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka že prej, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča podani pogoji za izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku po 3. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, saj sodišče lahko v celoti sledi stališčem in argumentaciji tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja podan razlog po 3. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. Tožbeni očitek o nezakonitosti omejitve gibanja, izrečene tožniku z izpodbijanim sklepom sodišče po povedanem zavrača kot neutemeljen. Tožnik namreč ne izpodbija, da je bil obsojen na kazen zapora in stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje petih let v pravnomočno zaključenem kazenskem postopku s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 15. 7. 2020, izpodbijani sklep pa mu je bil na podlagi določb 3. alineje 1. odstavka 84. člena v zvezi z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1 izdan po prejemu odločbe o njegovi namestitvi v Center za tujce, v zvezi z njegovim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je vložil po tem, ko mu je bilo gibanje že omejeno z odločbo o njegovi namestitvi v Center za tujce. Prav tako so v izpodbijanem sklepu izčrpno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pojasnjeni vsi za sprejeto odločitev relevantni razlogi glede omejitve gibanja tožniku, zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek o morebitnih pomanjkljivostih pri ugotavljanju dejanskega stanja.

15. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma oziroma milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, saj je po določilih 84. člena ZMZ-1 namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih individualnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil tožniku izrečeni ukrep tudi nujen, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka.

16. Ker je po presoji sodišča omejitev gibanja tožniku iz razloga po 3. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena in nujna, tožbene navedbe pa so po presoji sodišča neutemeljene, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z izoblikovano sodno prakso v primerljivih zadevah (npr. I U 1847/2020-14 z dne 1. 12. 2020).

1 Glej člen 40(2), (3) in (4) v zvezi z členom 2(c) in (q) Procesne direktive 2013/32/EU. 2 Po tem določilu se države članice lahko odločijo, da te direktive ne uporabljajo za državljane tretjih držav, ki se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije ali pa so v postopku izročitve.