Jedro

Kar zadeva odškodnino za strah, je na mestu uvodno opozorilo, da je v 1. odstavku 200. člena ZOR govor le o strahu, da pa se v sodni praksi uporabljata pojma primarni strah (za oškodovančev strah ob škodnem dogodku oz. dejanju) in sekundarni strah (za zaskrbljenost zaradi negotovega položaja oškodovanca, ki je posledica škodnega dogodka oz. dejanja). Ustaljenemu pojmovanju teh dveh oblik strahu v sodni praksi ustreza, če se strah, ki ga je tožnik prestal, opredeli kot zaskrbljenost zaradi negotovega izida policijskega postopka, ki je stekel proti tožniku zaradi toženkine krive ovadbe (sekundarni strah).

Glede duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode je treba upoštevati le to, da je bila po ugotovitvah v izpodbijani sodbi tožniku okrnjena svoboda le osem ur, ko je bil od 11. ure dopoldne do 6. ure zvečer na policijski postaji zaradi zaslišanja, ki je bilo posledica toženkine krive ovadbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 680.000 sit odškodnine za negmotno škodo, povzročeno s krivo ovadbo, medtem ko je zavrnilo višji tožnikov zahtevek za plačilo še nadaljnjih 150.000 sit. Pri tem je tožniku za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti priznalo odškodnino 300.000 sit (namesto zahtevanih 400.000 sit), za strah odškodnino 300.000 sit (namesto zahtevanih 350.000 sit) in za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode celotnih zahtevanih 80.000 sit. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje delno ugodilo toženkini pritožbi in sodbo prve stopnje tako delno spremenilo, da je toženki naloženo odškodnino znižalo na 370.000 sit - in zato zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek še v ustreznem nadaljnjem delu (za 310.000 sit). V preostalem delu je zavrnilo kot neutemeljeno toženkino pritožbo, prav tako pa tudi tožnikovo pritožbo v celoti. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je za ugotovljeno nepremoženjsko škodo sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku odškodnino 300.000 sit iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, medtem ko je za drugi dve obliki škode na prvi stopnji odmerjena previsoka odškodnina in je pravična denarna odškodnina za ugotovljeni strah odškodnina 50.000 sit, za ugotovljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pa odškodnina 20.000 sit. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero izpodbija odločitev sodišča druge stopnje le glede zavrnitve zahtevka v znesku 310.000 sit, to je v tistem delu, s katerim je bila delno spremenjena sodba prve stopnje zaradi delne ugoditve toženkini pritožbi. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da bo toženkina pritožba v celoti zavrnjena in sodba prve stopnje v celoti potrjena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o odškodnini za dve obliki ugotovljene tožnikove nepremoženjske škode: za strah in za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Po pravni presoji sodišča druge stopnje je pravična denarna odškodnina za prvo teh dveh oblik škode 50.000 sit (in ne 300.000 sit, kakor je odločilo sodišče prve stopnje), za drugo teh dveh oblik pa 20.000 sit (in ne 80.000 sit, kakor je odločilo sodišče prve stopnje). Na to grajo je treba odgovoriti na splošni ravni (veljavni za vse oblike nepremoženjske škode) in na posebni ravni (glede vsake izmed obeh oblik sporne škode posebej).

Splošno Revizijsko izpodbijanje odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, češ da je prisojena odškodnina prenizka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost obeh oblik škode, narekuje na prvem mestu revizijski preskus v smeri individualizacije odškodnine, na drugem mestu pa revizijski preskus v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine. V obeh smereh mora revizijsko sodišče opraviti presojo po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih), ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (ta nalaga sodišču, da pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom).

Revizijski preskus v smeri individualizacije odškodnine pomeni upoštevanje vseh ugotovljenih individualnih posebnosti obravnavane oblike škode - preskus v drugi smeri pa pomeni primerjalno upoštevanje tistih značilnosti obravnavanih oblik tožnikove nepremoženjske škode, ki so sposobne za primerjavo z drugimi primeri nepremoženjskih škod. To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v (prejšnjemu razponu ustrezajočih) razponih od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Revizijsko sodišče seveda lahko pri tem preskusu uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi upošteva le tista dejstva, ki jih je štelo za dokazana sodišče druge stopnje, saj po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanske podlage pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje.

Posebno V tožnikovem primeru mora revizijsko sodišče preskusiti (v obeh prej navedenih smereh) odmero odškodnine za strah, katerega je tožnik prestal zaradi postopka, ki je tekel zoper njega zaradi toženkine krive ovadbe, in odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode - kakor je to odmero opravilo sodišče druge stopnje in to še posebej tudi v primerjavi z odmero na prvi stopnji, ki jo tožnik v reviziji (z obsegom revizijskega izpodbijanja) šteje kot pravilno.

Odškodnina za strah Kar zadeva odškodnino za strah, je s stališča pravilne uporabe materialnega prava na mestu uvodno opozorilo, da je v 1. odstavku 200. člena ZOR govor le o strahu, da pa se v sodni praksi uporabljata pojma primarni strah (za oškodovančev strah ob škodnem dogodku oz. dejanju) in sekundarni strah (za zaskrbljenost zaradi negotovega položaja oškodovanca, ki je posledica škodnega dogodka oz. dejanja). Ustaljenemu pojmovanju teh dveh oblik strahu v sodni praksi ustreza, če se v sodbah prve in druge stopnje ugotovljeni strah, ki ga je tožnik prestal, opredeli kot zaskrbljenost zaradi negotovega izida policijskega postopka, ki je stekel proti tožniku zaradi toženkine krive ovadbe (sekundarni strah).

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upošteva: - v prvi vrsti dvoje - 1) intenzivnost zaskrbljenosti (= strahu) zaradi možnosti slabega razpleta negotove, s škodnim dogodkom oz. dejanjem povzročene situacije; 2) njeno trajanje; - v drugi vrsti pa kot pomožni merili tudi - 3) stopnja objektivne negotovosti izida škodne situacije; in 4) v razumni meri upoštevane subjektivne lastnosti oškodovanca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev, sodišče druge stopnje pa pri izpodbijani odločitvi v tem delu upoštevali vsa merila za odmero odškodnine, navedena pravkar pod 1)-4).

Podrobneje to presojo utemeljuje z naslednjim: Ad 1) Ugotovljeno je, da je pri tej obliki tožnikove škode treba upoštevati dve obdobji. V prvem obdobju je tožnik prestajal intenziven strah zaradi postopka pred organi za notranje zadeve (opredelitev sodišča druge stopnje) oziroma močan strah (po opredelitvi sodišča prve stopnje). V skladu s prej navedenimi splošnimi opozorili je presoja, da je bila s tem za prvo obdobje ugotovljena intenzivna zaskrbljenost zaradi negotovega izida policijske preiskave proti tožniku, ki se je začela zaradi toženkine krive ovadbe.

V drugem obdobju je tožnik prestajal minimalen indirekten strah (sodišče druge stopnje) oziroma strah zelo slabe intenzivnosti (sodišče prve stopnje).

Ad 2) Glede trajanja je za revizijsko presojo izhodišče ugotovitev, da je prvo obdobje (intenzivnega strahu) trajalo le dober mesec dni (od 9.9.1988 do 12.10.1988), to je do takrat, ko je bila ovadena toženka (zaradi krive ovadbe) - medtem ko je drugo obdobje (minimalnega indirektnega strahu) trajalo še do 8.11.1989 (dan, ko je tožnik prejel sklep, s katerim je bil zaključen postopek zoper toženko, v katerem je imel tožnik položaj oškodovanca).

Ad 3) in 4) Pri ugotovitvah o intenzivnosti in trajanju te oblike škode je po presoji revizijskega sodišča že bilo upoštevano tudi vse tisto, kar je treba upoštevati po teh dodatnih merilih in na kar pri tej obliki škode opozarja revizija: namreč tožnikova mladost in od nje odvisna zmožnost racionalno ocenjevati lasten položaj osumljenca pa tudi vpliv ravnanja toženkinega očeta na tožnikovo dojemanje lastnega položaja, ki je nastal zaradi toženkinega škodnega dejanja.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode Glede duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode je treba upoštevati le to, da je bila po ugotovitvah v izpodbijani sodbi tožniku okrnjena svoboda le osem ur, ko je bil od 11. ure dopoldne do 6. ure zvečer na policijski postaji zaradi zaslišanja, ki je bilo posledica toženkine krive ovadbe.

Pri tako opravljeni presoji v obeh navedenih smereh - v smeri individualizacije in v smeri medsebojne usklajenosti odškodnin za nepremoženjske škode - je revizijsko sodišče ugotovilo, da so dejstva, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo za podlago svoje pravne presoje, narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje - to je drugačno, nižjo odmero odškodnine kakor na prvi stopnji - odmero v sedaj izpodbijanih zneskih tako glede tožnikovega strahu kakor glede duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode.

Z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina za strah v znesku 50.000 sit in za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode v znesku 20.000 sit tudi po presoji revizijskega sodišča predstavljata pravično denarno odškodnino v smislu določbe 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 200. člena ZOR - tako ob izločeni presoji teh dveh odškodninskih postavk kakor ob oceni njunega učinka v celotni, z izpodbijano sodbo tožniku prisojeni odškodnini (v kateri predstavljata le manjši del, komaj eno petino celotne odkškodnine - medtem ko je bil največji del skupnega zneska odškodnine prisojen tožniku iz naslova najhujše izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, njegovih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti). Pri vseh vidikih presoje je moralo revizijsko sodišče (enako kot sodišče druge stopnje) upoštevati splošna vrednostna merila in primerjave iz časa sojenja na prvi stopnji, saj bi že sodišče prve stopnje pri pravilni uporabi materialnega prava moralo o odškodnini za sedaj obravnavani obliki škode tako razsoditi.

Končni rezultat revizijskega preskusa je ocena, da z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje ni bilo v tožnikovo škodo zmotno uporabljeno materialno pravo, kakor neutemeljeno trdi v reviziji.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Revizijske graje odločitve o pravdnih stroških ni mogoče vsebinsko obravnavati, ker ima odločitev o pravdnih stroških, ki je vsebovana v sodbi, naravo sklepa (1. odstavek 167. člena ZPP) - pri tem pa ne gre za sklep, s katerim je pravdni postopek pravnomočno končan in zato proti njemu ni revizije (1. odstavek 400. člena ZPP).