Jedro

Tudi, če bi oškodovanec dejansko bil pod vplivom alkohola, to obdolženca glede na ugotovljeno dejansko stanje nikakor ne odvezuje krivde za obravnavano kaznivo dejanje, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje ni najti ničesar, kar bi prekinjalo vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico in torej tudi ni ničesar, kar bi kazalo na to, da je eventualna oškodovančeva alkoholiziranost kakorkoli vplivala na potek obravnavane prometne nezgode.

Izrek

I. Pritožba obdolženega M.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi M.Ž. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 140,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1, za kar je obdolžencu določilo posamične kazni ter izreklo enotno kazen štiri mesece zapora. V skladu s četrtim odstavkom 86. člena KZ-1 je bilo odločeno, da se bo navedena kazen izvršila tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni še naprej delal pri svojem delodajalcu in prebival doma, razen ob dela prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko bo kazen zapora prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora M., Oddelek v M. S., natančnejše pogoje izvrševanja kazni pa bo določil zavod za prestajanje kazni. V skladu z 48. členom KZ-1 pa je bila obdolžencu izrečena tudi stranska kazen, in sicer prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas šestih mesecev, od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja kazni. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovanec S.T. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pot pravde, v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP pa je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi izrečene kazenske sankcije obdolženec pritožil. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da "v skladu z dejanskim stanjem izreče tisto sankcijo, ki jo zakonodajalec za ta dejanja predpisuje, ob tem pa ugotovi soodgovornost poškodovanca, posebej pa ugotovi vse okoliščine same prometne nesreče". Pritožnik je v pritožbi nadalje zapisal tudi, da prosi za izrek pogojne zaporne kazni in stransko sankcijo, ne oziraje se na preizkusno dobo, tako da se mu omogoči človeka vredno življenje in skrb za družino. V nadaljevanju je navedel tudi, da bo nezgodo in posledice le-te obžaloval vse življenje, vendar žal ne more ničesar spremeniti.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja pritožnik, ne da bi navedel, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP (po kateri točki in odstavku) ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da pritožnik prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka, "saj je sodišče prve stopnje dolžno ves čas postopka spoštovati načelo materialne resnice in ugotoviti vsa dejstva in vse okoliščine, sam pa kljub poskusom in nespornim navedbam pri tem ni bil uspešen", saj prvostopno sodišče ni sledilo njegovim izpovedbam, pri tem pa pritožnik izpostavlja tudi, da v sodbi ni navedenega ničesar o vinjenosti oškodovanca, ki je po oceni pritožnika dokazljiva vsaj tako kot njegova, se pravi obdolženčeva.

5. S takšnimi navedbami pa pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar velja tudi za nadaljnja pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnik izraža lastno dokazno oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov in pri tem zatrjuje, da na prvi stopnji niso bile razjasnjene vse okoliščine nesreče, predvsem tudi, kako je sploh prišlo do trčenja, kako so nastale poškodbe pri oškodovancu,...

6. Kaj želi obdolženec v pritožbi povedati s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-3457/98 z dne 19. 11. 1998 in s citiranjem določb Ustave RS ter navedbami o poštenem sojenju in minimalnih pravicah obdolženca, pa obdolženec v pritožbi ni niti pojasnil. Iz pritožbe pa tudi ni razbrati, katere obdolženčeve pravice bi naj bile sploh kršene in na čem konkretno temeljijo njegove pritožbene insinuacije o nepoštenem sojenju. Da bi prvostopno sodišče obdolžencu kakorkoli kršilo z Ustavo in zakoni določene pravice, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni zasledilo, saj kaj takega ni izhajalo niti iz podatkov kazenskega spisa.

7. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in tudi popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil v prvostopnem izreku podrobneje opisani kaznivi dejanji. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge izpodbijane sodbe tudi v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da dejansko stanje obravnavane zadeve ni bilo dovolj raziskano, zaradi česar bi naj po oceni pritožnika nekatere odločilna dejstva ostala neraziskana. Da je obravnavano prometno nezgodo in posledično poškodovanje oškodovanca s svojo protipredpisno vožnjo pod vplivom alkohola in s prehitevanjem na neprimerni bočni razdalji oziroma preblizu desnega roba vozišča povzročil prav obdolženec, je izhajalo ne le iz izpovedbe oškodovanca, temveč tudi iz izvedenskih mnenj izvedencev medicinske in prometne stroke, skice kraja prometne nezgode, poročila o toksikološki preiskavi za obdolženca in ostalih listin in prilog v spisu.

9. Da je obdolženec v času nezgode vozil pod vplivom alkohola, kot je to navedeno v izreku izpodbijane sodbe, ni zanikal niti obdolženec sam. Povedal je namreč, da je bil kritičnega dne na praznovanju rojstnega dne in je tam spil šest do sedem piv. Za kakršenkoli dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča o obdolženčevi vožnji pod vplivom alkohola, torej glede na obdolženčev zagovor in poročilo o toksikološki preiskavi njegove krvi, ni nobene podlage.

10. Da je do trčenja v oškodovanca prišlo zaradi neprimerne bočne razdalje oziroma vožnje preblizu desnega roba vozišča, pa je izhajalo ne le iz izpovedbe oškodovanca, temveč tudi iz skice iz kraja prometne nezgode ter mnenja izvedenca prometne stroke S.Š., ki je povsem določno navedel, da je na podlagi prostorske lokacije odpadlih delov brez vsakega dvoma, da je voznik, torej obdolženec, na mestu trčenja peljal po sredini desnega smernega vozišča, pešec pa je hodil in pri tem potiskal kolo ob desnem robu vozišča, vozilo pa je s sprednjim desnim bočnim delom trčilo oziroma oplazilo pešca. Po oceni izvedenca je na mestu trka avtomobil peljal po sredini 2,9 m širokega smernega vozišča, pešec pa je hodil ob desnem robu in je bil z levo stranjo telesa oddaljen od desnega roba vozišča najmanj 0,75 m. Obdolženec je imel možnost zaznati gibanje pešca, ko je bil le-ta od mesta nesreče oddaljen najmanj 80 m. Ob navedenem, in ko je tudi izvedenec medicinske stroke dr. A.N. v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da glede na poškodbe oškodovanca meni, da je oškodovanca vozilo zadelo v levo nogo, ko je hodil ob kolesu, nakar ga je zavrtelo naprej in v desno in je bila desna noga ob tem obremenjena, rotacija telesa ob obremenjeni desni nogi pa je povzročila torzijo golenice, pri delovanju torzijskih sil pa tudi sicer običajno nastanejo poškodbe kot jih je utrpel oškodovanec, ki je pri tem utrpel spiralni prelom s prostim metuljčastim fragmentom, pa pritožba s prikazovanjem, da ni raziskano, kako je prišlo do trčenja oziroma do obravnavane nezgode, nikakor ne more biti uspešna. In to, da si obdolženec ne zna oziroma ne uspe razložiti same nezgode, kot to navaja v pritožbi ob vsem navedenem, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je v tej smeri ugotovilo prvostopno sodišče. Okoliščine, zakaj v danem trenutku oškodovanec ni sedel na kolesu, ampak ga je potiskal ob sebi, kdaj je sestopil s kolesa oziroma kdaj se je nameraval peljati dalje, in ostale okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, pa za obravnavano zadevo ne predstavljajo odločilnih dejstev.

11. V kakšni smeri bi naj bila oškodovančeva domnevna vinjenost v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo obdolženec, ki oškodovančeve vinjenosti na glavni obravnavi ni omenjal, v pritožbi ni z ničemer obrazložil, zato je pritožba tudi v tem delu neuspešna. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja še, da tudi, če bi oškodovanec dejansko bil pod vplivom alkohola, to obdolženca glede na ugotovljeno dejansko stanje nikakor ne odvezuje krivde za obravnavano kaznivo dejanje, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje ni najti ničesar, kar bi prekinjalo vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico in torej tudi ni ničesar, kar bi kazalo na to, da je eventualna oškodovančeva alkoholiziranost kakorkoli vplivala na potek obravnavane prometne nezgode.

- Videti pa tudi ni razloga, da sodišče ne bi verjelo policistom, ki so v zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode zapisali, da je bilo oškodovančevo kolo na zadnji strani opremljeno z odsevnimi telesi rdeče barve, oškodovanec pa je imel na levi roki obešeno tudi odsevno telo - kresničko, in ker tekom postopka tudi ni nihče, vključno z obdolžencem, v navedeno podvomil, pri čemer obdolženec v pritožbi niti ni pojasnil, na čem temeljijo njegove navedbe o oškodovančevi pomanjkljivi opremljenosti s svetlobnimi telesi in tudi ne, kaj bi naj to dokazovalo oziroma, v čem bi naj to vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pritožba tudi v tem delu ne more biti uspešna.

12. Po vsem navedenem, in ker je v izvedenskem mnenju izvedenca prometne stroke opisan tudi potek nezgode, v mnenju izvedenca medicinske stroke pa je pojasnjen tudi nastanek poškodb pri oškodovancu, in ker iz razlogov navedenih v točki 7 izpodbijane sodbe tudi ne gre dvomiti, da je obdolženec storil tudi kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči, po prvem odstavku 328. člena KZ-1, in ko trčenje v oškodovanca ni moglo biti tako neopazno, kot skuša to prikazati pritožnik, saj mu je ob trčenju odpadlo tudi desno vzratno ogledalo ter kos sprednjega desnega blatnika, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

13. Odločbo o kazenski sankciji pritožnik napada z navedbami, da prosi za izrek pogojne zaporne kazni in stransko sankcijo ne oziraje se na preizkusno dobo, saj bo mu tako omogočeno človeka vredno življenje in skrb za družino. Sam bo namreč posledice nezgode obžaloval vse življenje, vendar žal ne more ničesar spremeniti.

14. Po oceni pritožbenega sodišča ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni, kakor tudi osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, pri odmeri katere so v zadostni meri prišle do izraza tudi olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženec. Glede na okoliščino, da je obdolženec prometno nezgodo zakrivil pod močnim vplivom alkohola, pa je prvostopno sodišče utemeljeno izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za šest mesecev. Glede na pritožbene navedbe, da obdolženec prosi za izrek pogojne kazni, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da je za izrek pogojne zaporne kazni potrebno zaupanje, le-tega pa obdolženec glede na težo obeh obravnavanih kaznivih dejanj, predvsem pa dejstvo, da je vozil pod vplivom alkohola, ne more biti deležen. Prvostopno sodišče je pri odmeri kazni obdolžencu sledilo predlogu državnega tožilstva, s katerim je obdolženec na glavni obravnavi soglašal, in sicer, da se mu zaporna kazen izvrši tako, da bo med prestajanjem kazni še naprej delal pri svojem delodajalcu in prebival doma, razen ob dela prostih dnevih, ko bo kazen zapora prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora v M., Oddelku v M. S., kar pomeni, da bo obdolžencu še vedno omogočen stik z otroci. S takšnim načinom izvrševanja kazni pa se obdolžencu daje tudi možnost, da še dalje dela in s tem tudi finančno poskrbi za svojo družino. Ob navedenem pa se je pritožba tudi v tem delu pokazala kot neutemeljena.

15. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti, o obdolženčevi pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.