Jedro

Tožnik je kot porok poplačal dolg tožene stranke in je upravičen ta znesek izterjati od kreditojemalca. Plačilo je notificiral kreditojemalcu (1031. člen OZ). Na dolžnost tožene stranke ne vplivajo trditve toženca o tem, da naj bi njegova hči, ki je bila v času kredita prokuristka tožene stranke, in je hkrati tudi partnerka zakonitega zastopnika družbe, prenesla blago iz tožene stranke na svoje podjetje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 9.225,26 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče je poslalo zvočni prepis zapisnika 22. 1. 2020 in sodba ima datum 22. 1. 2020. Tako se izkaže, da zastopnik podjetja nima možnosti za pripombe na zvočni prepis zapisnika. Naproša sodišče, da mu določi zakoniti rok, v katerem je možno podati pripombe na prepis izpovedb pravdnih strank, saj je v zapisu prišlo do nekaj napak. Nasprotuje točki 24 sodbe, ko sodišče pritrdi tožniku, da bi moral A. A. vedeti, da tožena stranka kredita ne bo mogla odplačati. Tega zakoniti zastopnik ni mogel vedeti in zato je prišlo do 10. člena OZ, 49. člena in 132. člena OZ tudi s strani tožnika in njegove hčere, ki je bila prokuristka. Za dejanje hčerke je tožnik vedel, bil stalno v stiku. Hči je prevzela 22. 11. in 30. 12. 2013 celotno zalogo blaga podjetja K. d.o.o. v vrednosti 70.000,00 EUR in to nezakonito prenesla na s.p. B. B. S tem je povzročila gospodarsko škodo podjetju. S tem je onemogočila poplačilo kredita. Tožnik je sodeloval s hčerko in s skladiščenjem blaga pripomogel k oškodovanju podjetja K. d.o.o. Hči tožnika je v juliju 2017 vrnila zakonitemu zastopniku tožene stranke okoli 80 kosov blaga od skupaj prevzetih 766 kosov, 10 % odvzetega blaga. Verjetno je v tem obdobju to prodala in oškodovala podjetje za najmanj 60.000,00 EUR. S tem si je tožnik lahko poravnal dolg do banke, saj je bil v kontaktu s hčerko. Obstaja sum, da je hčerka tožniku izročila denar od prodane robe, ki je bila nezakonito odvzeta toženi stranki. Prilaga potrdilo o prevzemu robe B. B. s.p., ki je bila v lasti tožene stranke in nekaj kopij prilivov od prodane robe na račun B. B. s.p. 3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje odpravilo prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 22. 10. 2019 šele 21. 1. 2020, sodba pa je z dne 22. 1. 2020. Po določbi 125.a člena ZPP se prepis zvočnega posnetka izdela v petih dneh po njegovem nastanku in stranka ima pravico do dostopa in pravico, da se v petih dneh po vročitvi prepisa posnetka poda ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa. Vendar je tožena stranka ta prepis prejela in v pritožbi ne pojasni, katere napake meni, da so v prepisu zapisnika. Tako se izkaže, da ta smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 125.a členom ZPP, ni podana. Tožena stranka bi morala podati ugovor zoper prepis in bi sodišče prve stopnje o ugovoru moralo odločati. Pritožbeno sodišče tako meni, da ta vročitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato uveljavljana relativne kršitev ZPP ni podana.

6. Bistvo pritožbe tožene stranke je, da je tedanja prokuristka tožene stranke, ki je hkrati tožnikova hči (B. B.), nezakonito prenašala blago, ki je bilo v lasti podjetja K. d.o.o. na svoj lastni s.p. in s tem oškodovala podjetje. To ne more vplivati na dolžnost tožene stranke kot kreditojemalca, da vrne izplačani znesek kredita, ki ga je tožnik kot porok moral plačati banki.

7. Pritožba trdi, da je tožnik kot oče vedel in sodeloval pri prenosu blaga na B. B. s.p. in bi se lahko z denarjem in prodane blaga tožene stranke poplačal. Vendar bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik dobil vtoževani znesek plačan od tožene stranke, česar mu ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da v pravdi V P 263/2015, ko je bil tožnik kot porok tožen na plačilo kredita, je zakoniti zastopnik A. A. izpovedal, da ni moglo podjetje vrniti kredita zaradi slabih gospodarskih rezultatov. Pritožba graja v 24. točki obrazložitve, ko sodišče navaja, da bi lahko A. A. preprečil najem kredita, če je vedel, da tožena stranka ne bo mogla kredita odplačati. Gre za dejstva, ki niso pravno pomembna v tej zadevi. Tožena stranka se ne more razbremeniti plačila kredita, ki ga je za glavnega dolžnika poplačal porok. Tožnik je tožencu notificiral, da je izpolnil obveznost po drugem odstavku 1031. člena OZ. Teh ugotovitev sodišča pritožba ne graja. Toženec v pritožbi le trdi, da se je tožnik poplačal iz blaga, ki naj bi ga B. B. prenesla na svoj s.p. in nato prodala. Blago pa je bilo last tožene stranke. Takšni ugovori ne morejo vplivati na dolžnost kreditojemalca, da poroku povrne kredit, ki ga je porok plačal banki. Tožena stranka tako svojih trditev o domnevnem plačilu tožeči stranki ni uspela dokazati.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških je odpadel, ker stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka.