Jedro

Sodišče je pravilno zaključilo, da toženi strani v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati nobene kršitve veljavnih predpisov oziroma protipravnega ravnanja, zlasti pa ne takšnega, ki bi bilo vzročno povezano z nastankom škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.042,36 EUR ter stranskemu intervenientu stroške odgovora na pritožbo v znesku 6,26 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 27.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 2.818,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločitev utemeljevalo tudi na fotografijah v spisu, ki pa niso prikazovale pravega kraja nesreče. Na fotografijah, za katere tožena stranka trdi, da je tam prišlo do nesreče, je klopca, ki onemogoča »sekanje« ovinka. Na nekaterih fotografijah pa klopce ni. Sodišče ni razčistilo, ali je bila v času nesreče na tem mestu klopca in ali je sploh možno, da bi se nesreča res zgodila na tem mestu. Zato je tudi izvedenec izhajal iz napačne predpostavke, kje je kraj nesreče, saj je upošteval mesto, ki sta ga na fotografijah označili priči A. A. in B. B. Po analizi lesenih površin je ugotovil, da mokra podlaga ne ustreza varni hoji ter s tem potrdil navedbe tožnice, da je tožena stranka kršila predpise o varnem delovnem okolju. Pojasnil je, da je bil les tako namočen, da je šlo za zdrsljivost, česar pa sodišče ni upoštevalo. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da ni pomembna hitrost gibanja, če je površina nevarna, ter da lahko v vsakem primeru pride do zdrsa. Po leseni poti se je hodilo, tožena stranka je to vedela in tega ni prepovedala ali temu nasprotovala ali na to opozarjala. Tudi če bi tožnica sekala ovinek, bi stopila na lesen tram, zaradi česar bi prišlo do zdrsa. Podana je bistvena kršitev postopka, saj je sodišče v nasprotju z izpovedmi prič ugotovilo, da se tožnica ni umikala otrokom in da je zgolj zaradi sekanja ovinka stopila na leseni del potke. Izpovedi B. B. in A. A. nista skladni, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Priče so poudarjale, da jih je A. A. vseskozi opozarjala na varnost otrok, ki je bila na prvem mestu. V tem duhu je ravnala tožnica pri umikanju otrokom, zaradi česar je prišlo do nesreče. B. B. je izpovedala, da je stala tako, da je bila obrnjena proti potki navzgor, A. A. pa je stala nasproti nje, zato je A. A. kazala hrbet potki, po kateri je tožnica prihajala in ni mogla videti njenega padca. Glede na to, da je A. A. skupaj s partnerjem lastnica vrtca, je zainteresirana, da tožena stranka ne plača odškodnine. Iz njene izpovedi je razvidno, da je seznanjena s celotno vsebino spisa. Izpovedi A. A. in B. B. se razlikujeta tudi glede dogajanja po nesreči. B. B. je izpoved zaradi svoje odvisnosti od tožene stranke deloma prilagodila, predvsem glede kraja, kjer je tožnica padla, saj se po drugi strani ni mogla spomniti, ali je bilo zunaj mokro, niti ali je ponoči padal dež. Njena izpoved je na nekaterih mestih preveč natančna, medtem ko je na nekaterih mestih razvidno, da se dne, ko se je ugodila nesreča, niti ne spomni. Tožnice ni nihče uvajal v delo. Priča C. C. je pojasnila, da vsake najmanjše poškodbe niso evidentirali, zato je sodišče kršilo določbe postopka, ko je v nasprotju s to izpovedjo ugotovilo, da je vsak padec moral biti zabeležen. Sodišče minimizira kršitev tožene stranke in ne pojasni, zakaj takšna kršitev ne more predstavljati njenega protipravnega ravnanja. Tožena stranka ni tožnice nikoli opozorila, da ima neprimerno obutev (gumijaste škornje), prav tako ji sama ni zagotovila službene obutve.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka in stranski intervenient prerekata navedbe iz pritožbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu "administrativna in pisarniška pomočnica", dejansko pa je opravljala delo vzgojiteljice, njeno delo pa je poleg varstva otrok in drugih nalog po navodilih tožene stranke obsegalo tudi dostavo kosila v vrtec. Dne 3. 10. 2016 se je pri dostavi kosila poškodovala. Ko se je odpravljala po zadnje "kose" kosila v avto, ki je bil parkiran na dovozu v vrtec, ji je na mokrem lesu, ki predstavlja obrobo z betonskimi ploščami tlakovane poti vrtca, spodrsnilo in je padla na trtico. Les, ki predstavlja del pohodne površine, je bil v spornem času močno drsen, saj so se leseni tramovi zaradi dežja spremenili v drsalnico. Meni, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ki ni naredila ničesar, da bi odstranila nevarnost, čeprav je vedela, da je na isti površini predhodno že prišlo do padca večjega števila odraslih in otrok. Tožnica ni opravila tečaja iz varnosti pri delu, prav tako je tožena stranka ni opozorila na obstoj nevarnosti in na pazljivost pri hoji. Od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 27.500,00 EUR, in sicer 14.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, 1.500,00 EUR za strah in 12.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka navaja, da je dogodek potrebno pripisati nerodnosti in nepazljivosti tožnice, ki bi morala v domnevno mokrih pogojih stopati z večjo previdnostjo in ustrezno obutvijo. Glede na to tožena stranka zanika kakršnokoli objektivno ali subjektivno krivdno odgovornost za nastanek škodnega dogodka. Poudarja, da je tožnica na leseni tram stopila, ker je prečkala ("sekala") tlakovano potko, pri čemer ni bila dovolj pazljiva, zato je vzrok za nastanek škodnega dogodka izključno v ravnanju tožnice oziroma njeni opustitvi dolžne skrbnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti, za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti delodajalca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava, in sicer kumulativno: protipravno ravnanje, nedopustna škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje (določba 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pri presoji protipravnega ravnanja tožene stranke je sodišče pravilno izhajalo iz določbe 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), ki delodajalcu nalaga, da mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Ravnanje tožnice je presojalo tudi v smislu določbe 12. člena ZVZD-1, ki delavcu nalaga, da mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Po izvedenem dokaznem postopku je sprejelo pravilen zaključek, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ ter da zaradi tega ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo mesto, kjer je prišlo do padca tožnice. Upoštevalo je izpovedi A. A., vodje programa pri toženi stranki, ki je videla padec tožnice, saj je stala samo meter in pol stran. Iz njene izpovedi, ki jo je potrdila tudi priča B. B., izhaja, da je tožnica ob vračanju iz stavbe vrtca proti parkirišču v smeri navzdol sekala ovinek in prečkala pohodno pot ter pri tem na leseni deski padla na zadnjico, obuta v gumijaste škornje. Ker sta obe priči stali v neposredni bližini tožnice, ko je padla, pritožba neutemeljeno navaja, da A. A. tožnice ni mogla videti, ker je bila obrnjena proti B. B. Priči sta tudi na fotografiji (A 15) skladno označili mesto padca. Iz istega razloga sodišče tudi ni sledilo tožnici, da je padla v zgornjem delu poti. Dokazno oceno o tem, da je tožnica sekala ovinek, je pravilno oprlo tudi na dejstvo, da je iz fotografije (A 15) razvidno, da tudi trava ob ovinku ne raste več, zato ni dvomilo, da se je na ta način pri hoji večkrat obšlo ovinek. Ker tožnica do konca prvega naroka za glavno obravnavano ni trdila, da bi bila lesena klop na mestu padca, ki sta označili priči A. A. in B. B., niso upoštevne pritožbene navedbe, da sodišče ni razčistilo, ali se je na mestu padca takrat nahajala lesena klop, ki je kasneje ni bilo več na tem mestu. Tudi v svoji izpovedi tožnica tega ni izpostavila, nasprotno, na fotografiji (A 15) je le označila mesto padca višje kot sta to označili priči. 9. Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče verjeti tožnici, da jo je po padcu odbilo od tal, da se je v zraku obrnila ter pristala 2 do 3 metre dalj od samega kraja padca. Tudi postavljeni izvedenec za varstvo pri delu dr. D. D. je izkustveno zavrnil možnost, da bi tožnico lahko, ob normalni hitrosti, ob padcu odbilo od tal in jo v zraku obrnilo tako, da bi pristala na tleh na razdalji od dveh do treh metrov od mesta prvotnega padca, čemur je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje. Vse navedeno pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da sta glede navedenega priči skladno izpovedali. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sta priči zainteresirani za uspeh tožene stranke v sporu in da sta prilagodili svojo izpoved navedbam tožene stranke. Ker sta izpovedi prič skladni, pritožba neutemeljeno očita, da je izpoved B. B. po eni strani "preveč" natančna, medtem ko se nekaterih drugih okoliščin ne spomni (npr. da se ni mogla spomniti, ali je bil teren moker in ali je pred padcem tožnice deževalo).

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo mesto tožničinega padca, je utemeljeno zavrnilo tudi njene navedbe, da je do padca prišlo na (drugem) mestu, ker se je izogibala otrokom, ki so se igrali na potki. Sodišče prve stopnje je verjelo pričama B. B. in A. A., da se na mestu padca otroci niso nahajali oziroma se jim tožnica ni umikala. Zato tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je z umikanjem otrokom le upoštevala pravilo tožene stranke, da je varnost otrok na prvem mestu. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče v nasprotju z izpovedmi prič ugotovilo, da se tožnica ni umikala otrokom in da je zgolj zaradi sekanja ovinka stopila na leseni del potke.

11. Ker je pravilno ugotovljeno mesto padca tožnice, tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenec za varstvo pri delu podal izvedensko mnenje z upoštevanjem napačne predpostavke o tem, kje je prišlo do tožničinega padca. Izvedenec je ugotovil, da je bila pohodna pot v širini približno 150 cm dovolj široka, da ob predvideni in normalni uporabi omogoča zadosten prostor za umikanje mimoidočim in otrokom, ne da bi se pri tem stopalo s tlakovane površine. Po ugotovitvi izvedenca gre za tipske betonske plošče velikosti 50 x 50 cm, pot pa je v celoti ustrezala varnostnim zahtevam, in sicer, da je površina dovolj široka, ravna, brez izboklin in nedrseča, kot to določa 37. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in naslednji). Zato po oceni izvedenca ni bilo nobene potrebe, da bi se za hojo uporabile površine lesenega mejnika ali trave ob njem. Ker tudi naklon poti ni tak, da bi zahteval uvedbo dodatnih varnostih ukrepov, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo ugotovitev izvedenca, da obroba iz lesenih tramov ob tlakovani poti in v njenem nivoju ni del pohodne površine same poti, ampak predstavlja ločnico (robnik) med zemljo (travo) in tlakovano potjo, katere najverjetnejši namen je preprečiti morebiten nanos zemljine na tlakovano pot. Pritožba neutemeljeno navaja, da je šlo za površino v istem nivoju, saj les ob poti ni del pohodne površine. Za hojo po poti po stališču izvedenca ni bilo treba izvesti nobenih dodatnih ukrepov (zadoščajo opozorila, kot izhajajo iz izjave o varnosti in ocene tveganja tožene stranke (B9), hišnega reda tožene stranke (B4) in letnega delovnega načrta (B5)). Pritožba sicer pravilno navaja, da je izvedenec po opravljenih meritvah drsnosti lesa zaključil, da moker leseni tram drsi in kot takšen ni varen za hojo, vendar pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da lesena obroba ni del sicer pohodne poti in da zato izmerjeni koeficient drsnosti za odločitev v tem sporu ni relevanten.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnica ni bila ustrezno poučena o varnosti pri delu in da ni imela ustrezne obutve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pot ni drseča in da po mnenju sodnega izvedenca tudi ni bilo potrebe po namestitvi opozorilnih tabel, kot to zatrjuje tožnica, niti po izvedbi tečaja varnosti pri delu. Z opozorili, kot izhajajo iz izjave o varnosti in ocene tveganja tožene stranke, hišnega reda in letnega delovnega načrta, pa je bila tožnica seznanjena, saj je prejela posebno skripto, v kateri so vsi dokumenti, ki jih morajo zaposleni pri delu upoštevati, vključno s hišnim redom tožene stranke, Kodeksom etičnega delovanja in Pravilnikom o varnosti.

13. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče zaslišalo več prič v zvezi s tožničinimi navedbami, da je na pohodni poti že prišlo do padcev, tako staršev oziroma obiskovalcev kot tudi otrok, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so te tožničine trditve nedokazane. Priče E. E., F. F. in G. G. niso potrdile, da bi bile seznanjene s padci otrok na spolzki pohodni površini, enako sta izpovedala tudi H. H. in I. I. Tudi v tem delu sta bili skladni izpovedi prič A. A. in B. B., ki sta zanikali, da bi tožena stranka na navedeni pohodni površini ali ob njej zaznala padce oziroma poškodbe bodisi zaposlenih bodisi otrok in njihovih staršev, zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen dokazni zaključek, da je tožničin padec prva nezgoda na tem delu poti in da posledično tožena stranka niti ni mogla bila seznanjena z morebitno tovrstno nevarnostjo. Prav tako je sodišče zaključilo, da tožnica tudi ni uspela dokazati, da so starši otrok toženo stranko večkrat opozarjali na nevarnost padcev na obravnavanem delu poti, kot je to pavšalno zatrjevala. Sodišče je pravilno zaključilo, da toženi strani v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati nobene kršitve veljavnih predpisov oziroma protipravnega ravnanja, zlasti pa ne takšnega, ki bi bilo vzročno povezano z nastankom škodnega dogodka. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je C. C. pojasnila, da vsake najmanjše poškodbe niso evidentirali, saj padcev, kot jih navaja tožnica, ni bilo.

14. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo - 1400 točk, materialne stroške v višini 24 točk (20 + 4 - 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk), kar skupaj z DDV ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.042,36 EUR. Stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 2,09 EUR poštnine in 4,17 EUR materialnih stroškov, skupaj 6,26 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).