Jedro

Zakon z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem. Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki, saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.

Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 206,55 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Odločilo je, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine, parc. št. AA, vl. št. 530, k.o. T.. Toženima strankama je naložilo, da tožnici v roku 15 dni izstavita zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč odpis parc. št. 726/2 in vpis v nov vložek z vknjižbo lastninske pravice na ime tožeče stranke, sicer bo takšno listino nadomestila izpodbijana sodba. Naložilo njima je tudi, da tožnici poravnata stroške pravdnega postopka v znesku 2.248,19 EUR.

Proti sodbi sta toženi stranki vložili pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju: ZPP, ki ga je bilo treba uporabiti na podlagi 2. odstavka 130. člena ZPP – Ur. l. RS, št. 45/08). Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje. Po njunem mnenju iz postopka izhaja tožničina nedobrovernost in tudi dejstvo, da ni izvajala posesti na celotni nepremičnini, ampak skupaj z toženima strankama. Tožnica in njen pokojni mož sta namreč na njej imela le gnojišče, sicer pa je bila sporna parcela ves čas v lasti toženih strank in njihovih prednikov, kar izhaja iz kronologije vpisov iz zemljiške knjige. Tožeča stranka bi tako morala vedeti, da ni lastnica sporne nepremičnine in da tudi njihovi predniki Š. niso bili lastniki. Zemljiškoknjižna in tudi dejanska lastnica pred tožencema je bila M. K., kar izhaja tudi iz listine »vabilo radi uredbe zemljiškoknjižnega stanja« z dne 25.6.1926, kjer je navedeno, da je M. K. sporno nepremičnino prepustila Š. (prednikom tožnice) zgolj v rabo. Pritožba se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cp 161/97, iz katere izhaja, da ob soposesti nepremičnine pridobitev lastninske pravice ni mogoča. Toženca sta sporno nepremičnino na južnem delu uporabljala dnevno, saj predstavlja edino dovozno pot iz glavne ceste na dvorišče stanovanjske hiše tožencev. Na tej strani se nahaja tudi njuna garaža, kamor sta toženca dnevno parkirala svoja vozila. Tožencema pa tudi nikoli nihče ni prepovedoval rabe te parcele. Toženca sta na sporni nepremičnini neovirano parkirala osebna vozila in tovornjake, odmetavala sneg, kosila travo oz. obdelovala njivo ter drugo. Mejno ugotovitven postopek iz leta 2000 je bil poln pomanjkljivosti in ne izraža prave volje tožencev. Pritožba opozarja na neverodostojno izpovedbo vseh prič, ki jih je predlagala tožnica. Poleg tega se je tožnica kmalu po nakupu posestva v Š. preselila na K., kjer živi že več let. Sodišče prve stopnje je tudi brez pravega razloga zavrnilo dokaz za odkop zemljišča v delu, kjer naj bi potekal jarek (tam je bila nekoč tudi njiva) in dokaz za izmero panja (štora, ki je ostal po poseku lipe).

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da dokazna predloga po odkopavanju zemljišča, kjer naj bi bil jarek in merjenje obsega štora glede na izveden dokazni postopek ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi sodišča prve stopnje. Tožnica navaja, da na listini, na katero sklicujeta toženi stranki (vabilo radi uredbe zemljiškoknjižnega stanja) ni bistven zapis glede rabe nepremičnine, ampak zapis, da »del njive parc. št. 726, ki bo dobil številko 726/2 po dejanskem stanju last J. Š. in I. Š. istotam«. S tem je K. nedvomno priznala lastninsko pravico na sporni nepremičnini. To kaže tudi poročilo zapriseženega zemljemerca z dne 30.8.1924. Toženca pa sta tožnici lastninsko pravico še enkrat priznala leta 2000, ko so bili celo sporazumno postavljeni mejniki med zemljišči tožene stranke in sporno parcelo. Tožnica in njeni pravni predniki namreč dobroverno lastniško posest na nepremičnini 726/2 izvajajo od leta 1926 (ne le od leta 1975 kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Tudi iz toženčeve izpovedbe izhaja, da je bil pokojni mož tožnice (A. G.) dobroveren, saj je vseskozi trdil, da je sporna posest njegova. Toženi stranki sta na sporno posest začeli posegati šele po A. smrti, saj si prej tega nista upali. Sicer bi že prej nasprotovali izvrševanju posesti oz. bi nestrinjanje pokazali s posegom na nepremičnino.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi poteka med pravdnimi strankami spor zaradi lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. AA, k.o. T., ki v naravi predstavlja dvorišče med gospodarskim poslopjem tožnice in stanovanjsko hišo tožencev. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožeča stranka del zemljišča uporabljala, ker je imela na njej gnojnico. V tem delu sta toženca tožbeni zahtevek tudi pripoznala (na skici terenske meritve označeno od točke A do točke C, priloga A7). Glede ostalega dela zemljišča pa je sporna posest in dobra vera tožnice. Sodišče prve stopnje je natančno izvedlo dokazni postopek z neposrednim ogledom sporne parcele, z vpogledom v priložene listine in zaslišanjem predlaganih prič. Čeprav so priče izpovedovale v korist tiste stranke, s strani katere so bile predlagane, je sodišče na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je posest na nepremičnini že več kot 20 let dobroverno izvrševala tožnica in njen sedaj že pokojni mož, kar je predmet pritožbe.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je kot lastnica sporne nepremičnine bila vpisana pravna prednica tožene stranke (M.K.). Kot izhaja iz poročila zapriseženega zemljemerca z dne 30.8.1924 (priloga A4) in vabila radi uredbe zemljiškoknjižnega stanja (priloga A3) pa je bilo dejansko stanje drugačno od zemljiškoknjižnega, zato je pravna prednica toženih strank posest in lastništvo na sporni parceli družini Š. priznala. Res je kot pravi pritožba, da je na spodnji strani listine navedba, da je K. prepustila sporno parcelo Š. v rabo. Vendar pa je treba pritrditi tožnici, da iz listin jasno izhaja, da je M.K. priznala Š. lastninsko pravico na sporni nepremičnini in da ni imela namen na njej ustanoviti zgolj služnostno pravico rabe. Določbe pogodbe (v tem primeru navedbe na listini) je namreč treba razlagati tako, kot se glasijo, če ni o tem nobenega dvoma. Če pa nastane dvom o razlagi, se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov oz. strank nekega dogovora (primerjaj 2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju: ZOR, ki ga je treba v obravnavanem primeru uporabiti v skladu z 1060. členom Obligacijskega zakonika). Na podlagi poročila zapriseženega zemljemerca (v katerem sta kot kupec sporne parcele navedena Š. v primeru sklenitve kupoprodajne pogodbe) in vabila radi uredbe zemljiškoknjižnega stanja (iz 1. odstavka listine izhaja priznanje lastninske pravice Š.), je sodišče druge stopnje prepričano, da je bil namen M.K. priznati lastninsko pravico in posest Š. na sporni nepremični in ne zgolj ustanovitev služnostne pravice.

Ni sporno, da sta tožnica in njen pokojni mož A. G. od Š. leta 1975 kupila posestvo. Glede na to, da sta njima bili priloženi listini, iz katerih torej izhaja, da so dejanski posestniki in lastniki parcele AA Š., sta v dobri veri pridobila tudi posest na njej. Pri tem ni bistvena okoliščina, da iz kronologije vpisov iz zemljiške knjige izhaja, da Š. nista bila nikoli lastnika. Bistveno je, da je zemljiškoknjižna lastnica Š. lastninsko pravico priznala, čeprav postopek pridobitve lastninske pravice na derivativen način (na podlagi pravnega posla) ni bil izveden. V tem je ravno pomen originarnega načina pridobitve lastninske pravice, ko torej obstaja neka podlaga, da stranka v dobri veri kot lastnica uživa posest, le da te svoje pravice ne vpiše v zemljiško knjigo. Zakon ji tako z izpolnitvijo določenih pogojev priznava pridobitev lastninske pravice na originaren način, s priposestvovanjem (primerjaj 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, v nadaljevanju: ZTRL) (1). Glede na to, da tožnici posest na sporni nepremičnini nihče ni prepovedoval, si jo je ta v dobri veri lastila vse od leta 1975, ko jo je kupila od Š.. Pred tem so posest na njej izvrševali njeni pravni predniki Š., saj jim je bila lastninska pravica na njej priznana s strani zemljiškoknjižne lastnice.

Kot izhaja iz zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku (priloga A6), sta toženca tožnici posest leta 2000 tudi priznala. Na njegovi podlagi so bila vkopana mejna znamenja na severnem delu sporne parcele (na skici terenske meritve označene z številkami 5865, 5868 in 5869). Sodišče druge stopnje ni uspela prepričati pritožbena navedba, da zapisnik ni verodostojen, saj naj bi bil izveden mejni postopek poln pomanjkljivosti, toženi stranki se s tako postavljenimi mejniki sploh nista strinjali. Dejstvo je, da sta zapisnik podpisali (podpis na njem sta priznali) in da zoper njega nista ugovarjali ali vložili pritožbe (kar sta povedala M.T. in S. S., ki je vodil postopek). Nadalje na tožničino posest kažejo izpovedbe prič D. G., R. G., A. G., I. O. in J. P., ki so tožnici in njenemu možu pomagali pri obdelavi sporne parcele s košnjo, nalaganjem gnoja, nasipavanjem peska. Povedale so, da na sporni parceli tožene stranke do smrti A. G. niso parkirale vozil in tovornjakov, niso posegale v sporno zemljišče. Z izrecnim dovoljenjem A. G. so imele po sporni parceli le dostop do garaže. Na njej je z A. G. dovoljenjem parkiral le K.. Na tem mestu je še posebej treba izpostaviti izpovedbo J. K., ki je enkrat prisostvoval prijateljskemu pogovoru med A. G. in prvo toženo stranko. A. G. je takrat dejal: »Če ti jaz tega ne bi dal, ti še dostopa do garaže ne bi imel«. Nadalje je tožnica posest izkazala z vrbo, ki jo je posadil A. G. in stoji na sporni parceli, kar izhaja tudi iz izpovedb J. P. in G. G., ki sta povedala, da je imel A. G. pod vrbo stroje, traktor, plug, šasiji (»klumparijo« kot se je izrazila priča G. G.). Iz izpovedb tožene stranke izhaja, da A. G. »ni želel slišati, da bi se dvorišče kako urejalo«, kar kaže na to, da si je sporno parcelo lastil, bil njen gospodar, saj je pri ureditvi zemljišča imel zadnjo besedo, ki sta jo toženi stranki upoštevali in mu s tem priznavali posest in lastnino, kar sta potrdili tudi v mejnem ugotovitvenem postopku leta 2000. Na podlagi navedenega toženca sodišča druge stopnje nista prepričala, da sta izvrševala posest na nepremičnini z parkiranjem avtov in tovornjaka, z obdelovanjem njive, košenjem trave, nasipavanjem peska in s posaditvijo vrbe. V izogib ponavljanju dejstev, ki kažejo na to, da avtov in tovornjaka na sporni parceli nista parkirali (glej stran 8 in 9 sodbe sodišča prve stopnje) sodišče druge stopnje samo navaja, da imata toženi stranki neposredno pred svojo hišo prostor za parkiranje (tam so bili parkirani avti tudi ob ogledu, glej slike C10 in C13). To so izpovedale tudi priče D. G., R. G., J. P., ki so pa potrdile, da je na sporni parceli po A. G izrecni privolitvi parkiral K.. Pri tem je treba izpostaviti izpovedbo tožene stranke, da sta leta 2002 (po A. G. smrti) korita postavili na sporno območje zato, da K. ne bi več tam parkiral (2). Tega pa mu nista onemogočili že pred A. G. smrtjo (čeprav je K. tam parkiral vrsto let), ker je glede tega obveljala A. G. beseda. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje prepričano, da je parcelo tudi nasipaval A. G.. Šele po njegovi smrti jo je začela nasipavati prva tožena stranka. To je izrecno povedal J. K. in tudi R. G., ki je izpovedal, da če sta jo toženca nasipavala, sta jo zagotovo z A. G. privolitvijo.

Glede njive, s katero sta toženca izkazovala svojo posest na parceli, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se ne nahaja na sporni parceli, ampak na parc. št. 726/4, last toženih strank. Do takšnega zaključka je prišlo na podlagi izpovedb prič D. G., J. K., M. P. in R. G. in logičnega sklepanja, ki ga je natančno obrazložilo (glej strah 12 sodbe sodišča prve stopnje). Takšnemu zaključku je sodišče druge stopnje brez dvoma sledilo.

Glede na to, da so predlagane priče izpovedovale v korist tiste stranke, s strani katere so bile predlagane, je bilo treba verodostojnost njihovih izpovedb (toliko bolj) presojati s pomočjo predloženih listin in logičnega sklepanja ob ogledu nepremičnine. Iz listin izhaja, da je tožnica sporne nepremičnine dobila v posest od Š. (ti pa od zemljiškoknjižne lastnice K. M., ki jim je lastnino priznala) in jih je skupaj z možem kot lastnica tudi posedovala in uporabljala. Pri tem nima nobenega pomena dejstvo, da se je tožnica iz posestva, kjer se nahaja sporna nepremičnina odselila že pred kakšnimi 10 -15 leti. Dejstvo namreč je, da je od odselitve vse do leta 2002 nepremičnino posedoval njen mož, po njegovi smrti pa njena hčerka. Tožnica je kot univerzalna pravna naslednica svojega moža vstopila v vse njegove pravice in obveznosti, torej tudi v pravico varstva posesti in lastnine. S posestjo nikoli ni izgubila stika. Izvrševala je t. i. posredno posest, zato niso na mestu pritožbene navedbe, ki nakazujejo, da se ji je odpovedala. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (prič in listin) pravilno ugotovilo dobroverno tožničino posest na sporni parceli.

Toženi stranki tako nista uspeli dokazati soposesti na sporni nepremičnini, zato se tudi neutemeljeno sklicujeta na pravno stališče, povzeto iz sodbe Višjega sodišča v Kopru, da ob soposesti nepremičnine pridobitev lastninske pravice ni mogoča. Pritožba, ki očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena in je bilo treba odločiti kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokaz za izmero panja in za odkop zemljišča, saj je posest sporne parcele, kar bi se naj ugotavljalo z predlaganima dokazoma, sodišče ugotovilo z ostalimi izvedenimi dokazi (primerjaj 2. odstavek 213. člena z 1. odstavkom 11. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo zatrjevanih določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba po 353. členu ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v skladu Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03) povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 206,55 EUR (primerjaj 1. odstavek 165. člena z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, se v obravnavanem primeru na podlagi načelnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 uporabi 20-letna doba za priposestvovanje.

(2) Takrat je tožeča stranka vložila zoper toženi tudi tožbo zaradi motenja posesti in v postopku uspela.