Jedro

V primeru, ko je bila sama revizija vložena sicer po uveljavitvi ZST-1, sam postopek pa je pričel teči pred uveljavitvijo tega zakona, je potrebno uporabiti postopek in tudi višino takse, kot je veljalo po ZST.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom ugovor tožečih strank zoper plačilni nalog z dne 9.4.2010, s katerim je sodišče tožečo stranko poziva k plačilu sodne takse za revizijo, zavrnilo.

Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Daje pa tudi zahtevo za prekinitev postopka zaradi neskladja s pravico do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 1. odstavek 23. člena Ustave RS, kot tudi pravico do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave in predlaga, da pristojno sodišče prekine postopek odločanja o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora in začne postopek za oceno ustavnosti ZST-1 pred Ustavnim sodiščem. Navaja, da sodišče 39. člen ZST-1 tolmači na način, da se mora taksa za revizijo plačati po ZST-1 in ne po zakonu, ki je veljal v času vložitve tožbe, kot bi sodišče ob pravilnem tolmačenju 39. člena ZST-1 moralo zaključiti. V posledici te napačne uporabe materialnega prava je sodišče kršilo določila 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sklep je pomanjkljiv in nima razlogov ter se ga ne da preizkusiti. V nadaljevanju pritožba pravi, da ZST-1 nedopustno posega v ustavno pravico pritožnika in je v neskladju s pravico do sodnega varstva (1. odstavek 23. člena Ustave RS), pravico do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in s pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP). Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS UP-736/04 z dne 9.1.2006, UP-162/05 z dne 15.12.2006 in UP-719/06 z dne 29.3.2007. Sodna taksa v višini, kakršna se zahteva za vložitev predloga za dopustitev revizije v konkretnem primeru, za pritožnika predstavlja preveliko breme in s tem kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Sodna taksa je namreč določena zgolj na podlagi izračuna, kot ga določa ZST-1, pri tem pa ne upošteva dodatnih kriterijev, na katere opozarja Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih sodbah. Na ta način ZST-1 stranko spodbuja, da ne uveljavlja svojih ustavnih pravic, konkretno pravice do sodnega varstva, ki je zagotovljena s 1. odstavkom 23. člena Ustave RS kakor tudi pravico do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS še posebno ob dejstvu, da lahko sodišče po ZST-1, če je več tožnikov kot v tem primeru, takso izterja od kogarkoli izmed njih.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Od 1. oktobra 2008 dalje se odmerja sodna taksa po določilih Zakona o sodnih taksah (ZST-1, objavljen v Ur. l. RS, št. 37/08 z dne 15.1.2008). Ta zakon pa v 39. členu rešuje vprašanje odmere takse v zadevah, ko je postopek začel teči pred uveljavitvijo tega zakona. Ni dvoma, da se taksa v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona pa vse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po predpisih, ki so veljali pred 1.10.2008. Različne pa so razlage (sprejeta stališča pritožbenih sodišč), v primerih, ko gre za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče sledi pritožbi in sprejema stališče, da bi bilo v tem primeru, ko je bila sama revizija vložena sicer po uveljavitvi ZST-1, sam postopek pa je pričel teči pred uveljavitvijo tega zakona, potrebno uporabiti postopek in tudi višino takse, kot je veljalo po ZST. Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in ga vrača prvemu sodišču v nadaljnji postopek.