Jedro

Z navedbo, da le izpiski dohodnih in odhodnih klicev ne zadoščajo za utemeljen sum, zagovornik izpodbija ugotovitev o utemeljenem sumu storitve navedenega kaznivega dejanja. Ker pa je obdolženčeva vloga pojasnjena na podlagi telefonskih pogovorov in tajnega opazovanja, se pokaže, da zagovornik v zahtevi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženega M.S. in A.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Zoper obdolžene R.S., N.V., L.S., M.S., A.S., Z.M., D.P. in N.V. je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 23.12.2004 uvedlo preiskavo zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ ter kaznivih dejanj nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ. Zoper navedene obdolžence je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.11.2004 odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter podaljšan s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.12.2004 še za 2 meseca, to je do 20.2.2005. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom, navedenim v uvodu, pripor zoper obdolžence iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo še za 1 mesec, to je do 20.3.2005 do 11.40 ure.

Zagovornik obdolženega M.S. je dne 24.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Vrhovnega sodišča. Uveljavil je kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče odpravi pripor zoper obdolženca ali pa pripor nadomesti s hišnim priporom oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje. Po mnenju zagovornika izpovedbe prič v preiskavi niso potrdile utemeljenosti suma glede obdolženčeve vloge pri kaznivem dejanju. Ukrep za prisluškovanje telefonskim pogovorom je bil izdan šele 3.11.2004, zato prisluškovanje telefonskim pogovorom pred tem datumom ni bilo zakonito. Le izpisek dohodnih in odhodnih klicev po mnenju zagovornika ne zadošča za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Poleg tega so napačne tudi ugotovitve o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, saj ima zaposlitev in je solastnik podjetja. Pripor tudi ni neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, ker ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Zoper sklep Vrhovnega sodišča je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zagovornik obdolženega A.S. Uveljavil je kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev drugih določb kazenskega postopka. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V zahtevi je uveljavil, da preiskovalna sodnica ni ravnala v duhu 2. odstavka 200. člena ZKP, ki ji narekuje posebno hitro delo, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Pri sklepanju sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti naj bi bilo podano nasprotje v izpodbijanem sklepu, saj je navedeno, da naj bi obdolženci sodelovali pri prodaji 10 kg mamila, glede A.S. pa navaja, da je obdolžen za nakup najmanj 5 kg in ne 10 kg mamila, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Glede ugotovitev o pogojih za odreditev ali podaljšanje pripora ni dopustno, da se ugotavljajo kolektivno. Želja po lahkem zaslužku ne more biti okoliščina, ki bi kazala na ponovitveno nevarnost obdolženca. Tudi sposobnost vključevanja v združbo ni takšna okoliščina. Isto velja za dejstvo, da je bil obdolženec že obsojen za kaznivo dejanje izsiljevanja.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 7.3.2005 predlagal, da se zahtevi zavrneta kot neutemeljeni. Glede obdolženega M.S. je menil, da je upravičen sklep o njegovem prispevku o delovanju združbe glede dejanja dne 29.10.2004. O zahtevi zagovornika obdolženega A.S. pa meni, da preiskava kljub ažurnemu in hitremu delu ni mogla biti končana glede na zahtevnost in obsežnost dokaznega gradiva, poleg tega pa ne gre v izpodbijanem sklepu za nikakršno kolektivno ugotovitev o subjektivnih okoliščinah.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obd. M.S. izpodbija sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar v zahtevi sploh ne pojasni, kaj naj bi takšno kršitev predstavljalo. Izpodbija tudi utemeljenost suma glede sostorilstva pri kaznivem dejanju po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ. Meni, da le izpiski dohodnih in odhodnih klicev ne zadoščajo za utemeljen sum. S tem zagovornik izpodbija ugotovitev o utemeljenem sumu storitve navedenega kaznivega dejanja, ki izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave ter ugotovitev v izpodbijanem sklepu vrhovnega sodišča. Glede obdolženčeve udeležbe pri dejanju dne 29.10.2004 je v izpodbijanem sklepu res navedeno, da je priče niso potrdile, vendar tudi ne ovrgle, toda v nadaljevanju sledi ocena o utemeljenosti suma obdolženčevega dejanja na podlagi drugih dokazov. Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje tudi na sklep o uvedbi preiskave (na obrazložitev na 9. in 10. strani tega sklepa), kjer je vloga obd. S. pojasnjena na podlagi telefonskih pogovorov in tajnega opazovanja. Tako se pokaže, da zagovornik v zahtevi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče. Poleg tega ni jasno, na kateri podlagi zagovornik trdi, da je bilo prisluškovanje telefonskim pogovorom pred 3.11.2004 nezakonito. Iz spisnih podatkov je razvidno, da so bili posebni ukrepi v predkazenskem postopku opravljeni v skladu z določbo 1. odstavka 150. člena ZKP. Prisluškovanje dveh GSM aparatov obd. S. je bilo res uvedeno s sodno odredbo z dne 3.11.2004. Utemeljeni razlogi za sum o obdolženčevem sodelovanju v hudodelski združbi pa so imeli oporo v telefonskih pogovorih med obdolženima N.V. in A.S., za katera so bili ukrepi prisluškovanja odrejeni s sodno odredbo že pred tem, za obd. V. od 3.10.2004, za A.S. pa od 20.10.2004. Obdolženčev zagovornik tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti ter oceni o neogibni potrebi za podaljšanje pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi. Vrhovno sodišče s takšnimi ugotovitvami, ki so obrazložene v izpodbijanem sklepu, v ničemer ni kršilo določb kazenskega postopka.

Kršitve določb kazenskega postopka tudi niso podane glede obdolženega A.S., kot v zahtevi trdi njegov zagovornik. Preiskovalna sodnica je vodila postopek ustrezno, tako da ni kršila določbe 2. odstavka 200. člena ZKP glede na obsežnost kazenske zadeve, sploh pa ni jasno, kako naj bi hitrost dela preiskovalne sodnice vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, saj tega tudi zagovornik ne pojasnjuje. Prav tako ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko sodišče na 5. strani izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so v okviru združbe vsi člani v približno dveh mesecih opravili promet z več kot 10 kg heroina, glede obdolženega A.S. pa je potem natančno navedeno, da naj bi od neznanih oseb kupil najmanj 5 kg heroina na Kosovu. V izpodbijanem sklepu tudi niso okoliščine za podaljšanje pripora ugotavljane kolektivno, temveč za vsakega obdolženca posebej. Tako je glede A.S. natančno navedeno, da je bil oborožen, da naj bi kupil heroin na Kosovu, da je bil kaznovan za kaznivo dejanje po 3. odstavku 218. člena KZ, da naj bi bil povezan z dobavitelji droge v tujini ter bil obsojen tudi v Nemčiji. V izpodbijanem sklepu navedene ugotovitve torej obdolženčev zagovornik izpodbija kot zmotne, ta razlog pa v postopku za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljaviti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavljata zagovornika obdolženega M.S. in A.S., niso podane, poleg tega pa vlagata zahtevo tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo.