Jedro

Kadar stranki pogodbo sporazumno razdreta, je treba njune pravice in obveznosti, ki so posledica razveze, presojati v skladu z 210. in nadaljnjimi členi ZOR in ne v skladu s 132. členom ZOR.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da plačilni nalog iz sklepa o izvršbi I 2000/00223-2 Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 10.4.2000 ostane v veljavi v 1. točki izreka za 694.312 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2000 do plačila, v 3. točki izreka pa za 33.851 SIT. V preostalem delu se plačilni nalog razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 41.100 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 do plačila, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane plačilni nalog iz sklepa o izvršbi opr.št. I 2000/00223-2 Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 10.4.2000, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1.898.505 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2000 do plačila ter izvršilne stroške 41.130 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2000 do plačila, v veljavi. Tožencu je obenem naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 71.385 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo ter razveljavilo odločitev o pravdnih stroških. V tem delu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer pa je pritožbo zoper sodbo zavrnilo ter le-to potrdilo. Ugotovilo je, da je bila pogodba med pravdnima strankama sporazumno razdrta 15.1.2000 ter da je na podlagi te pogodbe tožeča stranka tožencu dne 18.5.1992 izplačala vrednost 1750 kg stegna brez kosti, ki se hrani kot meso v živem. Terjatev tožeče stranke na plačilo vrednosti 1750 kg stegna brez kosti je zato po razlogovanju pritožbenega sodišča utemeljena.

Zoper del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr.št. I 2000/00223-2 z dne 10.4.2000 v celoti razveljavi, tožeči strani pa naloži, naj toženi povrne pravdne, pritožbene in revizijske stroške. Po stališču revidenta sta sodišči prve in druge stopnje prezrli 9. člen pogodbe, ki določa, da je ta sklenjena za nedoločen čas ter jo je na podlagi dogovora mogoče prekiniti z dvanajstmesečnim odpovednim rokom. Gre torej za odpoved trajnega dolžniškega razmerja, ki ga ureja 358. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR) in ne 132. člen ZOR, na katerega je sodišče oprlo svojo sodbo. Tudi sama pogodba govori o prekinitvi in ne o razdrtju pogodbe. Pa tudi sicer je 132. člen ZOR umeščen v III. poglavje 5. odseka prvega dela ZOR, ki ureja razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve in ne zaradi sporazumne razveze. Uporaba 358. člena in ne 132. člena ZOR je v obravnavani zadevi bistvena. Upnik ima namreč po šestem odstavku 358. člena ZOR ob odpovedi trajnega dolžniškega razmerja pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali odpovedjo. Dolžnik je po pogodbi dolžan izročiti odkupljeno količino in vrsto mesa na zahtevo zadruge. Šele če tega v roku 15 dni ne stori, ima zadruga pravico izvršiti nadomesten odkup ter lastniku zaračunati nadomesten odkup po nabavni ceni. Ker je bila zahteva zadruge postavljena že po prenehanju veljavnosti pogodbe in je torej tudi zapadla po prenehanju veljavnosti pogodbe, tožnica od toženca ni mogla pričakovati niti izročitve mesa in še manj plačilo za nadomesten odkup.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo ter je zožena le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava ter na omejen preizkus pravilnosti postopka (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Po uradni dolžnosti pazi revizijsko sodišče le na pravilno uporabo materialnega prava, obstoj morebitnih procesnih kršitev pa preizkuša le na konkretiziran očitek revidenta (371. člen ZPP). Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano le na tisto in takšno dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči. Procesnih kršitev revizija ne uveljavlja, zato je revizijsko sodišče iz zgoraj navedenih razlogov preizkušalo le to, ali je bilo ob dejanskih ugotovitvah, ki so zgoščeno navedene v alineah na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča, materialno pravo pravilno uporabljeno. Revidentov očitek, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo pravil o vračanju, ki so določena v 132. členu ZOR, ker ta pravila predstavljajo sankcijo, kadar je pogodba razdrta zaradi neizpolnitve (kot pove naslov zakonskega oddelka), je utemeljen.

Dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, namreč je, da sta stranki pogodbo sporazumno razdrli 15.1.2000. Vendar pa revident nima prav, ko meni, da bi bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti pravilo šestega odstavka 358. člena ZOR, ki ureja upnikovo pravico ob odpovedi trajnega dolžniškega razmerja. To pravilo namreč ureja položaje, ko sta upnik in dolžnik v stalnem upniško dolžniškem razmerju, v katerem posamezne obveznosti niso konkretno dogovorjene, marveč so dogovorjene na splošno, za daljše (lahko tudi časovno nedoločeno) obdobje ter se zaporedoma izpolnjujejo skozi čas.

Razmerje po razdrti pogodbi pa navzlic neopredeljenem roku izpolnitve ni ustrezalo pojmu trajnega obligacijskega razmerja. Posebnost obligacij trajanja je, da obligacijsko razmerje s konkretno izpolnitvijo ne ugasne. V obravnavani zadevi pa je imela tožeča stranka po pogodbi individualno opredeljeno terjatev na izročitev 1750 kg stegna brez kosti, ki bi po izpolnitvi v skladu s splošnim pravilom prvega odstavka 295. člena ZOR prenehala. Pravilo šestega odstavka 358. člena ZOR pa navsezadnje tudi ne ureja posledic razdrte pogodbe, marveč način in učinkovanje njene odpovedi.

Ker pa sta stranki pogodbo sporazumno razvezali, so zanju obveznosti po pogodbi prenehale. Tožena stranka tako tožeči stranki več ni zavezana izročiti mesa na njeno poprejšnjo zahtevo. To pa seveda še ne pomeni, da je med njima prenehalo vsakršno pravno razmerje. Podan je namreč položaj, ko je podlaga, glede na katero je toženec prejel plačilo 694.312 SIT, prenehala. Ker se ob sporazumni razvezi stranki nista dogovorili drugače, pridejo v poštev zakonska pravila. Tak položaj pa ureja četrti odstavek 210. člena ZOR. Na podlagi tega pravila je toženec dolžan vrniti, kar je na podlagi razvezane pogodbe prejel. Ker je predmet vrnitve denar, je dolžan v skladu z načelom denarnega nominalizma vrniti tisto število denarnih enot, ki mu jih je na podlagi pogodbe izplačala tožeča stranka (394. člen ZOR).

Denarni zahtevek je zato utemeljen do višine 694.312 SIT. To je namreč denarni znesek, ki ga je na podlagi sedaj izjalovljene pravne podlage prejel toženec. Ob pogojih 214. člena ZOR je upnik upravičen tudi do plačila obresti. Te je zahteval za čas od 13.2.2000 dalje. Ob dejanski ugotovitvi, da je bila pogodba sporazumno razdrta 15.1.2000, je zato mogoč materialnopravni zaključek, da je od tedaj dalje toženec nepošten. Obrestni zahtevek je zato v celoti utemeljen.

Ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje podlage za višji tožbeni zahtevek (tj. kar presega 694.312 SIT). Materialnopravna pravila namreč tožeči stranki, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ne nudijo podlage zahtevati denarne vrednosti 1750 kg stegna brez kosti. V tem delu je zato revizija, ki opozarja na napačno uporabo materialnega prava, utemeljena. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP ji je zato revizijsko sodišče v tem delu ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremenilo. Takšna sprememba se odraža tudi v ustreznem znižanju utemeljenih stroškov izvršilnega postopka (peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - Uradni list RS, št. 51/1998 do Uradni list RS, št. 46/2005, ZIZ).

Tožena stranka je sicer revizijskemu sodišču predlagala, naj tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov vseh treh stopenj. V danem procesnem položaju je takšnemu predlogu mogoče ugoditi le delno in sicer glede stroškov pritožbenega postopka. Toženec mora po sedaj spremenjeni odločbi plačati za 1.204.193 SIT manjši znesek. Navedeno predstavlja toženčev pritožbeni uspeh, v skladu s katerim je po Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah (Uradni list SRS 1/90 do Uradni list RS 73/2003) revizijsko sodišče odmerilo stroške pritožbenega postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki (drugi odstavek 165. člena v povezavi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tako odmerjeni stroški znašajo 41.100 SIT.

O stroških prvostopenjskega in revizijskega postopka pa revizijsko sodišče ni moglo odločati. V odločitev o prvih ni bilo mogoče posegati, ker so bili priznani s posebnim (že pravnomočnim) sklepom, ki ni predmet tega revizijskega preizkusa. O revizijskih stroških pa ni bilo mogoče odločiti zato, ker jih toženec ni opredeljeno priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).