Jedro

Prvi toženec je, kot organizator hokejske tekme, ravnal v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti, ko za golom ni namestil tudi zaščitne mreže, pripete na strop dvorane, ki bi preprečila možnost, da bi hokejski plošček (pak) med igro poletel preko zaščitne ograje iz pleksi stekla in poškodoval katerega od gledalcev ali drugih prisotnih v dvorani.

Tudi če drži, da prvi toženec z opustitvijo namestitve zaščitne mreže ni kršil pravil Mednarodne hokejske zveze, to protipravnosti še ne izključuje. Protipravno je namreč vsako ravnanje (aktivno ravnanje ali opustitev), katerega predvidljiva (čeprav ne nujno najbolj verjetna) posledica je nastanek škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu, to je A., z delno zamudno sodbo naložilo, da tožniku plača 10.095,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Izdano sodbo je s popravnim sklepom z dne 11. 5. 2015 popravilo glede opravilne številke in imena prvega toženca. O stroških postopka je odločilo s sklepom z dne 5. 6. 2015 in prvemu tožencu naložilo, da tožniku plača 957,20 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo prvi toženec.

3. V pritožbi zoper delno zamudno sodbo uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ne specificira.

Meni, da je sodišče pri izdaji delne zamudne sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi se ni opredelilo do obstoja pasivne legitimacije toženca, ki ne obstoji. Sodišče je le pavšalno navedlo, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 318. člena ZPP. Iz navedb tožnika izhaja, da je do varovanja prišlo na podlagi pogodbe o prevzemu del, ki je bila sklenjena med B., d. d., in prvim tožencem. Iz nje izhaja, da je izvajalec odgovoren za delo oseb oziroma delavcev in toženec že na tej podlagi ne more biti pasivno legitimiran. Pomanjkanje obstoja pasivne legitimacije izhaja tudi iz 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), v katerem so določena pravila za odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki je povzročena delavcu in velja tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo. Tožnik je delo opravljal po navodilih svojega delodajalca. Mesto, na katerega je bil razporejen, je bilo določeno s strani njenega delodajalca in na to toženec ni imel vpliva. Da tožencu ni mogoče očitati odgovornosti kot organizatorju športne prireditve in opustitve standarda profesionalne skrbnosti, govori splošno znano dejstvo, da se v ... odvija tekmovanje v EBEL ligi in da je dvorana gostila tudi različna visoko priznana mednarodna tekmovanja, zlasti svetovno prvenstvo v hokeju na ledu leta 2010. V kolikor dvorana ne bi bila opremljena z vso zaščitno opremo, ki jo zahteva Mednarodna hokejska zveza, tovrstna tekmovanja ne bi bila izvedena. Tožba je po prepričanju toženca nepopravljivo nesklepčna, saj iz tožbe ne izhaja pravna posledica zoper toženca, ampak zoper nekoga drugega.

Sodišče je odločitev nepravilno oprlo na prvi odstavek 131. člena v zvezi s 135. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožencu ni mogoče očitati nobene oblike krivdne odgovornosti. Ne pride v poštev niti 157. člen OZ, saj škoda ni posledica izrednih okoliščin.

4. V pritožbi zoper sklep o stroških uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je zoper izdano delno zamudno sodbo vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno in torej sodba še ni pravnomočna. Sodišče zato ne more ugotavljati, v kolikšnem delu je katera izmed pravdnih strank uspela oziroma izgubila in na podlagi te ugotovitve naložiti drugi stranki plačilo pravdnih stroškov. Sklep je preuranjen. Stroškov ne priglaša. 5. Tožnik je na pritožbo toženca, vloženo zoper delno zamudno sodbo, odgovoril. Meni, da je odločitev pravilna in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede pritožbe zoper delno zamudno sodbo

7. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku zoper prvega toženca odločalo z zamudno sodbo. Takšna sodba se izda, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 318. člen ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: – da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; – da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; – da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; – da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo obstoj vseh naštetih pogojev in jih tudi ustrezno obrazložilo (glej točke 8 do 23). To velja tudi za pogoj po 3. točki 318. člena ZPP (da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi – t. i. sklepčnost), katerega presojo je sodišče prve stopnje opravilo v razlogih pod točkami 10 do 22. Pri tem je ugotovilo (in ustrezno obrazložilo), da je ob upoštevanju dejstev, ki so navedena v tožbi, tožbeni zahtevek zoper prvega toženca po podlagi v celoti utemeljen, po višini pa le delno. Pritožbeno sodišče v sodbi navedenim razlogom v pogledu podlage zahtevka in s tem tudi stvarne pasivne legitimacije prvega toženca v celoti pritrjuje.

9. Tožnik je odškodninsko odgovornost prvega toženca utemeljeval na trditvah, da mu je škoda nastala 31. 1. 2012, ko je v ..., na hokejski tekmi med kluboma H. in K., opravljal delo varnostnika, in sicer zaradi opustitve dolžne skrbnosti prvega toženca, ki je bil organizator te športne prireditve in ni poskrbel za nujne varnostne ukrepe. Do telesne poškodbe tožnika je prišlo, ko je z ledenega igrišča, zato ker ni bilo postavljene varovalne mreže, po strelu enega izmed igralcev, priletel hokejski plošček, se odbil od stene, ob kateri je stal tožnik, ter ga zadel v njegovo levo koleno ter ga pri tem huje poškodoval. Za golom, kjer je stal tožnik, je bila v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti, nameščena zgolj nizka zaščitna ograja iz pleksi stekla, ne pa tudi zaščitna mreža, pripeta na strop dvorane, kar je na hokejskih tekmah, zaradi zagotavljanja varnosti drugih udeležencev v dvorani, zahtevan ukrep. Škodni dogodek oziroma poškodba tožnika je bil, upoštevajoč zakonitosti hokejske igre, ki je dinamična, brezkompromisna in silovita, pri čemer streli s hokejskim ploščkom dosegajo tudi hitrosti 150 km/h, za organizatorja predvidljiv, po drugi strani pa zlahka prepričljiv dogodek. V bližini mesta, kjer je stal tožnik, so vidne vdolbine, ki so nastale v posledici izstreljenih hokejskih ploščkov. Tožnik je navedel tudi dejstva v zvezi z vrsto in obsegom škode, ki mu je nastala zaradi neskrbnega ravnanja prvega toženca.

Takšne trditve za sklepčnost tožbe v pogledu prvega toženca zadostujejo, saj nudijo podlago za presojo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti prvega toženca.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji s strani tožnika zatrjevanih dejstev tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Tako je (med drugim) pravilno presodilo, da je prvi toženec, kot organizator hokejske tekme, ravnal v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti, ko za golom ni namestil tudi zaščitne mreže, pripete na strop dvorane, ki bi preprečila možnost, da bi hokejski plošček (pak) med igro poletel preko zaščitne ograje iz pleksi stekla in poškodoval katerega od gledalcev ali drugih prisotnih v dvorani.

11. Na takšno presojo ne more vplivati v pritožbi izpostavljeno splošno znano dejstvo,(1) da se v ... tudi sicer odvijajo hokejska tekmovanja v EBEL ligi in druga hokejska mednarodna tekmovanja (iz česar naj bi izhajalo, da je dvorana opremljena z vso zaščitno opremo, ki jo zahteva Mednarodna hokejska zveza – med to opremo pa, kot je mogoče razumeti pritožnika, ne sodi zaščitna mreža). Tudi če drži, da prvi toženec z opustitvijo namestitve zaščitne mreže ni kršil pravil Mednarodne hokejske zveze, to protipravnosti še ne izključuje. Protipravno je namreč vsako ravnanje (aktivno ravnanje ali opustitev), katerega predvidljiva (čeprav ne nujno najbolj verjetna) posledica je nastanek škode.(2) Ker je tožnik podal tudi ustrezne trditve, ki so omogočale zaključek sodišča o predvidljivosti nastanka škode,(3) je zaključek, da je šlo na strani toženke za protipravno ravnanje, pravilen.

12. Pasivnost toženca, ki na tožbo ne odgovori, se v zamudnem postopku šteje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Sodišču zato dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev pa logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar izrecno določa drugi odstavek 338. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami o vsebini pogodbe o prevzemu del, ki je bila sklenjena med B., d. d., in prvim tožencem (iz pogodbe naj bi izhajalo, da je izvajalec odgovoren za delo oseb oziroma delavcev, ki opravljajo delo po tej pogodbi) pa pritožnik poskuša ravno to, saj opozarja na dejstva, ki jih tožnik ni navajal, sodišče pa tudi ne upoštevalo pri presoji. Že iz tega razloga pritožbi v tem delu ni mogoče slediti. Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da je pravno naziranje pritožnika, ki ga ponuja v pritožbi, tudi materialnopravno zmotno, saj odgovornosti za delo delavcev ni mogoče enačiti z odgovornostjo za škodo, ki jo utrpi delavec zaradi protipravnega ravnanja tretjega.

13. Pritožnik se v zvezi s trditvijo o pomanjkanju svoje stvarne pasivne legitimacije neutemeljeno sklicuje tudi na 179. člen ZDR-1,(4) saj morebitna odškodninska odgovornost delodajalke, ki se presoja po splošnih pravilih civilnega prava,(5) še ne izključuje (solidarne) odškodninske odgovornosti prvega toženca (186. člen OZ).

14. Sodišče prve stopnje torej kršitve po 7. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Ker niso bile storjene niti kršitve, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Ker prvi toženec pritožbenih stroškov ni specificirano priglasil, je odločitev o tem odpadla (prvi odstavek 163. člena ZPP). Stroške, ki so nastali tožniku z vložitvijo odgovora na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne, saj odgovor k odločitvi ni prispeval. Dolžan jih je zato nositi sam (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep

16. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi predloga tožnika, vloženega v roku, ki ga določa sedmi odstavek 163. člena ZPP. Odločitev je sprejelo še pred pravnomočnostjo delne zamudne sodbe. Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje o stroških (še) ne bi smelo odločiti, saj je sam zoper delno zamudno sodbo vložil pritožbo.

17. Stališču, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je o stroških odločilo pred pravnomočnostjo delne zamudne sodbe, kršilo ZPP, ni mogoče pritrditi. ZPP namreč ne predpisuje, da bi smelo sodišče o stroških, priglašenih na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, odločiti šele po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka oziroma pravnomočnosti zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi, pa tudi sodbe izdane v postopku v sporih majhne vrednosti, ko pride do odločitve brez razpisa naroka.(6) Do sklepa, da bi moralo čakati na pravnomočnost, ni mogoče priti niti z razlago določb ZPP, ki se nanašajo na stroške. Celo nasprotno. Ker je položaj primerljiv s položajem, ko sodišče o stroških odloči v sodbi ali sklepu po opravljeni obravnavi (četrti odstavek 163. člena ZPP),(7) ni nobenega razloga, da bi za primer, ko o stroških odloči s posebnim sklepom, veljalo drugače. Razloga za to ne predstavlja niti možnost, da bo zamudna sodba ali druga odločba, izdana na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP, na podlagi vložene pritožbe razveljavljena ali spremenjena. Stranka ima namreč možnost, da v primeru vložitve pritožbe zoper zamudno sodbo (ali drugo odločbo), vloži pritožbo tudi zoper sklep o stroških.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19. O stroških vložene pritožbe ni bilo treba odločati, ker jih pritožnik ni priglasil. Op. št. (1): Pritožbeno sodišče se, saj to v konkretnem primeru ni relevantno, na tem mestu ne spušča v presojo, ali je to dejstvo res splošno znano.

Op. št. (2): Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 701 do 707. Op. št. (3): Gre za trditve o zakonitosti hokejske igre, ki je dinamična, brezkompromisna in silovita, pri čemer streli s hokejskim ploščkom dosegajo tudi hitrosti 150 km/h ter trditve, da so v bližini mesta, kjer je stal tožnik, vidne vdolbine, ki so nastale v posledici izstreljenih hokejskih ploščkov.

Op. št. (4): 179. člen ZDR-1 se glasi: 1) Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.

2) Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

Op. št. (5): Delodajalec torej ni odgovoren za škodo že zato, ker je delodajalec, ampak morajo biti za obstoj njegove odgovornosti izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta.

Op. št. (6): Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sedmi odstavek 163. člena ZPP govori zgolj o izdaji sklepa kot posledici ustavitve postopka, vendar pa je sodna praksa usklajena, da se navedeno določilo smiselno uporablja tudi za primere, ko sodišče v zadevi brez obravnave izda sodbo (primerjaj Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 4. 2001, ki je bil objavljeno v Pravnih mnenjih 1/01, stran 11, ter odločbo VSL I Cp 1374/97, VD SS Pdp 141/2012 in VSL I Cp 2025/2012).

Op. št. (7): Tudi v tem primeru nepravnomočnost odločitve o glavni stvari ni ovira, da sodišče ne bi odločilo o stroških postopka oziroma to praviloma celo mora storiti.