Jedro

Sodišče meni, da uporaba hiperbarične kisikove terapije lahko predstavlja zdravstveno dejavnost tudi z upoštevanjem opredelitve iz prvega odstavka 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki prepovedal opravljanje zdravstvene dejavnosti z uporabo hiperbarične kisikove terapije, ki se po SKD 2008 razvršča pod šifro dejavnosti 86.909 Druge zdravstvene dejavnosti, saj te dejavnosti nima določene v aktu o ustanovitvi in ker za opravljanje te dejavnosti nima pridobljenega dovoljenja Ministrstva za zdravje, torej gre za delo na črno.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski organ opravil inšpekcijski pregled v zvezi z opravljanjem navedene zdravstvene dejavnosti. V nadaljevanju prvostopenjski organ med drugim opisuje, kaj je navedeno v reklamni zgibanki glede dejavnosti tožeče stranke in kaj je v inšpekcijskem pregledu navedel direktor družbe. Ugotavlja, da tožeča stranka za opravljanje dejavnosti hiperbarične kisikove terapije ni pridobila dovoljenja Ministrstva za zdravje. V nadaljevanju je tudi navedeno, kako je uporabo hiperbarične komore glede standardne klasifikacije dejavnosti opredelil Statistični urad RS, povzeto je mnenje Ministrstva za zdravje, ki je dalo pojasnilo, da se navedeni medicinski pripomoček uporablja prvenstveno za zdravljenje dekompresijske bolezni, za hude zastrupitve z ogljikovim dioksidom ter dodatno zdravljenje na podlagi predhodnega zdravniškega pregleda in da naj bi bila ta uporaba strogo nadzorovana in omejena na indikacije, za katere dokazano pomaga. Zdravljenje se lahko izvaja le po predhodnem zdravniškem pregledu. S strani Ministrstva za zdravje je prvostopenjski organ pridobil pojasnilo, iz katerega izhaja, da iz razširjenega strokovnega kolegija internističnih strok oziroma njihovega mnenja izhaja, da naj bi zdravljenje s hiperbarično komoro potekalo pod strogim nadzorom usposobljene osebe, to je zdravnika, in ker je lahko tudi nevarno, menijo, da je za opravljanje te dejavnosti potrebno dovoljenje Ministrstva za zdravje v skladu s 3. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti. Nadalje navaja, da iz mnenja Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju JAZMP) izhaja, da v primeru navedene terapije ni mogoče izključiti medicinskega namena uporabe tako zadevnih hiperbaričnih komor oziroma zdravljenja ali lajšanja bolezni in posledic poškodb ali okvar ter spreminjanje fizioloških procesov. Iz dostopne strokovne literature je razvidno, da vsako povečanje tlaka in dovajanje zraka, obogatenega s kisikom, v človekovo telo, vpliva na spreminjanje fizioloških procesov organizma. Prvostopenjski organ glede na mnenje Ministrstva za zdravje, Statističnega urada RS in iz izdanih računov tožeče stranke in pridobljenih odgovorov na vprašanja potrošnikov ugotavlja, da tožeča stranka opravlja zdravstveno dejavnost. Tožeča stranka ima v aktu o ustanovitvi registrirano dejavnost za nego telesa, nima pa določene zdravstvene dejavnosti in zanjo nima pridobljenega dovoljenja Ministrstva za zdravje in ker dejansko izvaja dejavnost s storitvijo hiperbarične kisikove terapije, gre za opravljanje dela na črno. V skladu s 3. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti lahko opravljajo zdravstveno dejavnost domače in tuje pravne in fizične osebe na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, če izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Zdravstveno dejavnost kot javno službo pod enakimi pogoji opravljajo javni zdravstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe na podlagi koncesije. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na prvo alinejo 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, po kateri se šteje za delo na črno opravljanje dejavnosti oziroma dela, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti.

3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ni resnično, da bi opravljala zdravstveno dejavnost, zato sploh ni potrebno, da bi morala pridobiti dovoljenje Ministrstva za zdravje. Pri tem se sklicuje na 1. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki navaja, da zdravstvena dejavnost pomeni ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci oziroma delavke in zdravstveni sodelavci oziroma sodelavke pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev. Ugotovitev, da tožeča stranka opravlja zdravstveno dejavnost, ne more temeljiti na tem, ker je navedeno v reklamnih zgibankah, da kisikova terapija lajša vrsto zdravstvenih težav. Tožeča stranka ne uporablja medicinske tehnologije in ne sodeluje z zdravstveni delavci. S tem v zvezi tožeča stranka še navaja, da iz navodil za uporabo hiperbarične komore izhaja, da se le ta ne uporablja za ugotavljanje ali zdravljenje specifičnih zdravstvenih stanj. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje na 2. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki opredeljuje, kaj pomeni zdravstvena dejavnost na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Nadalje tožeča stranka navaja, da Statistični urad Republike Slovenije nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko presojal, kdaj se oseba ukvarja z zdravstveno dejavnostjo. To dejavnost napolnjuje medicinska doktrina. Poleg tega stroškov z napihljivo hiperbarično komoro, kot jo uporablja tožeča stranka, Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ne krije. Napihljiva hiperbarična komora sploh ni medicinski pripomoček po Zakonu o medicinskih pripomočkih, saj proizvajalec zanjo ni predvidel uporabe pri diagnostiki oziroma v terapevtske namene. To je potrdila tudi JAZMP, ki je pristojna za presojo vprašanja, ali je predmetna napihljiva hiperbarična komora medicinski pripomoček. Take komore sploh ni možno uporabljati za zdravljenje dekompresijske bolezni. Zdravstveni inšpektorat, ki meni, da je to medicinski pripomoček, komore ni nikoli pregledal niti ni seznanjen s tehnično specifikacijo predmetne napihljive hiperbarične komore. V zvezi s sklicevanjem na Odredbo o seznamu zdravstvenih storitev, za katere se zahteva predhodna odobritev, pa tožeča stranka navaja, da je iz te odredbe moč razbrati, da določa seznam zdravstvenih storitev, za katere se zahteva predhodna odobritev Zavoda za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje kot pogoj za uveljavljanje pravice do povračila stroškov. Po mnenju Ministrstva za zdravje pomeni zdravstvena storitev s komoro velik finančni izdatek in le zato je določena predhodna odobritev ZZZS. Sicer pa si tudi strokovni kolegij internističnih strok Ministrstva za zdravje napihljive hiperbarične komore ni nikoli ogledal, preizkusil njenega delovanja ali si ogledal tehnične specifikacije. Mnenje, ki ga je podal, se nanaša na visoko profesionalno komoro, ki je desetkrat dražja in omogoča terapijo vdihavanja 100 % kisika pod pritiskom nad 2 bara. Komora tožeče stranke pa omogoča terapijo vdihavanja kisika, ki ni 100 % in pod mnogo manjšim pritiskom. Nadalje se tožeča stranka sklicuje tudi na mnenje dr. F., ki ga je upošteval tudi prvostopenjski organ, v tem mnenju pa je navedeno, da o zdravljenju s hiperbaričnim kisikom govorimo takrat, ko bolnik diha 100 % kisik pri tlaku, ki je 1,5 bar višji od atmosferskega. Razen tega pa odgovora na vprašanje, ali oseba opravlja zdravstveno dejavnost, ne more podati uporabnik te storitve, ki to gleda iz subjektivnega vidika. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Prvostopenjski organ je tožeči stranki prepovedal opravljanje dejavnosti z uporabo hiperbarične kisikove terapije, ker je ugotovil, da gre za delo na črno, pri čemer se sklicuje na prvo alinejo 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, po kateri se šteje kot delo na črno, če pravna oseba ali tuji pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka v ustanovitvenem aktu kot dejavnosti nima navedenih zdravstvenih storitev oziroma nima dejavnosti pod šifro dejavnosti 86.909 Druge zdravstvene dejavnosti. Med strankama tudi ni sporno, da tožeča stranka za dejavnosti, povezane z uporabo hiperbarične kisikove terapije, nima dovoljenja Ministrstva za zdravje v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, po katerem lahko zdravstveno dejavnost opravljajo na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje. Med strankama pa je sporno vprašanje, ali dejavnosti tožeče stranke, povezane z uporabo hiperbarične kisikove terapije, predstavljajo zdravstveno dejavnost. Po mnenju sodišča je tožena stranka s pomočjo mnenja Ministrstva za zdravje, mnenja JAZMP ter razširjenega mnenja strokovnega kolegija internističnih strok bistveno bolj utemeljila kot je tožeča stranka, da gre za zdravstveno dejavnost in zato niso utemeljene tožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka dokazuje, da po njenem mnenju to ni zdravstvena dejavnost, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Tožeča stranka se v tožbi sklicuje na opredelitev zdravstvene dejavnosti iz 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti in s tem v zvezi meni, da njena dejavnost ne ustreza tej definiciji. Pri tem med drugim navaja, da ni relevantno to, da je na njenih reklamnih zgibankah navedeno, da kisikova terapija lajša vrsto zdravstvenih težav. Sodišče meni, da uporaba hiperbarične kisikove terapije lahko predstavlja zdravstveno dejavnost tudi z upoštevanjem opredelitve iz prvega odstavka 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. To določilo namreč določa, da zdravstvena dejavnost obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci oziroma delavke in zdravstveni sodelavci oziroma sodelavke pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev. Iz pojasnila Ministrstva za zdravje z dne 13. 1. 2014 izhaja, da iz mnenja razširjenega strokovnega kolegija internističnih strok izhaja, da naj bi zdravljenje s hiperbarično komoro potekalo pod strogim nadzorom usposobljene osebe, to je zdravnika, da je lahko tudi nevarno in lahko pripelje do poslabšanja določenih kroničnih bolezni in nezaželenih zapletov. Na podlagi navedenega ministrstvo meni, da je za opravljanje dejavnosti te terapije potrebno dovoljenje Ministrstva za zdravje glede na 3. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti. Iz tega pojasnila torej izhaja, da mora uporaba hiperbarične komore potekati pod strogim nadzorom zdravnika, kar pa glede na prvi odstavek 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti nedvomno pomeni, da ta dejavnost pomeni ukrep, ki ga morajo po medicinski doktrini in uporabi medicinske tehnologije uporabljati zdravstveni delavci. Nadalje iz tega pojasnila Ministrstva za zdravje ne izhaja, da bi za napihljivo hiperbarično komoro veljalo, da zanjo ni potrebno dovoljenje Ministrstva za zdravje. Iz tega pojasnila ne izhaja, da bi bilo za uporabo določenih vrst hiperbaričnih komor potrebno dovoljenje, za druge vrste pa ne. Ministrstvo za zdravje samo navaja, da je za tovrstno dejavnost potrebno njegovo dovoljenje po 3. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti. Nadalje je potrebno upoštevati tudi pojasnilo Ministrstva za zdravje z dne 25. 7. 2013 Zdravstvenemu inšpektoratu RS, ki se tudi nahaja v upravnem spisu, iz katerega izhaja, da se hiperbarična komora in izvajanje kisikure uporablja za zdravljenje dekompresijske bolezni, hudih zastrupitev z ogljikovim dioksidom ter dodatno zdravljenje na podlagi predhodnega zdravniškega pregleda. Torej če se taka komora uporablja za zdravljenje navedenih bolezni, je nedvomno uporaba komore ukrep in aktivnost, ki se po medicinski doktrini uporablja za zdravljenje bolnikov, skladno z definicijo iz prvega odstavka 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Sodišče nima nobene dejanske podlage, da bi podvomilo v pravilnost ocene ministrstva, da je uporaba hiperbarične komore dejavnost, s katero se zdravijo določene bolezni. Tudi če tožeča stranka trdi, da za opredelitev njene dejavnosti ni relevantna navedba v zgibanki, ampak ali ta dejavnost dejansko ustreza definiciji iz 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, pa po mnenju sodišča ni povsem brez pomena tudi dejstvo, da je tožeča stranka v svoji zgibanki sama navedla, da hiperbarična kisikova terapija lajša vrsto zdravstvenih težav, znižuje krvni tlak in holesterol, odpravlja kronično utrujenost, različne bolečine in podobno. Glede na to, da iz navedenih pojasnil Ministrstva za zdravje izhaja, da se ta terapija uporablja za zdravljenje določenih bolezni, vse to skupaj nedvomno vodi k zaključku, da je šlo pri tožeči stranki za zdravstveno dejavnost in da je ta ugotovitev prvostopenjskega organa pravilna. Sodišče se zato ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da reklamno gradivo z ničemer ne dokazuje, da gre za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Potrošnik se namreč odloči za storitev prav zato, ker mu reklamno gradivo nekaj ponuja. Sodišče se tudi ne more strinjati s trditvijo, češ da pri tožeči stranki ne gre za zdravstveno dejavnost, ker pri tem ne sodelujejo zdravstveni delavci. Po mnenju sodišča iz prvega odstavka 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ne izhaja, da če neke ukrepe in aktivnosti, ki so namenjene varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev ne opravljajo zdravstveni delavci, da pa potem to ni zdravstvena dejavnost. To določilo si je potrebno razlagati le tako, da če je neka dejavnost po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije zdravstvena dejavnost, da jo potem lahko opravljajo izključno zdravstveni delavci oziroma sodelavci.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da iz navodil za uporabo komore izhaja, da se le ta ne uporablja za ugotavljanje ali zdravljenje specifičnih zdravstvenih stanj, pa sodišče pojasnjuje, da iz mnenja JAZMP z dne 8. 4. 2014, ki je bilo izdelano prav v zvezi z poslovanjem tožeče stranke, izhaja, da v zadevnem primeru ni mogoče izključiti medicinskega namena uporabe zadevnih komor in da iz dostopne strokovne literature izhaja, da vsako povečanje tlaka ali dovajanje zraka, obogatenega s kisikom, v človeško telo, vpliva na spreminjanje fizioloških procesov organizma. Ne glede na to, kaj je navedeno v navodilih, torej po mnenju sodišča tudi iz citiranega mnenja izhaja, da tudi taka komora vpliva na spreminjanje fizioloških procesov.

11. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da sporna dejavnost tožeče stranke ne spada v nobeno od kategorij iz 2. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Glede na že citirano pojasnilo Ministrstva za zdravje z dne 25. 7. 2013, iz katerega izhaja, za katere bolezni se uporablja hiperbarična komora, je mogoče sklepati, da uporaba komore pomeni zdravstveno dejavnost bodisi na sekundarni ali pa terciarni ravni.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, da Statistični urad Republike Slovenije nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko presojal, kdaj oseba opravlja zdravstveno dejavnost, pa sodišče pojasnjuje, da iz upravnega spisa izhaja, da je navedeni organ zgolj odgovoril na vprašanje, ali gre pri opravljanju storitev „Hiperbarična kisikova terapija in zdravje“ za zdravstveno dejavnost, ki se uvršča v postavko SKD, pri čemer je prvostopenjski organ to vprašanje postavil v povezavi s svojo ugotovitvijo, češ da tožeča stranka sama navaja, da navedena terapija zdravi več bolezenskih težav (na primer znižuje krvni tlak in holesterol, odpravlja razne bolečine in podobno). Statistični urad Republike Slovenije torej ni samostojno ugotavljal, ali tožeča stranka res opravlja zdravstveno dejavnost, ampak je samo odgovoril na vprašanje, kakšne so v vprašanju naštete dejavnosti in je zato logično, da je na to vprašanje odgovoril, da gre za zdravstveno dejavnost. 13. Glede trditev v tožbi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede kritja stroškov zdravljenja s hiperbarično komoro s strani ZZZS, pa sodišče pojasnjuje, da za opredelitev zdravstvene dejavnosti ni relevantno, ali stroške zdravljenja krije ZZZS, saj je lahko zdravstvena dejavnost tudi tista dejavnost, katere stroškov ZZZS ne krije.

14. Glede tožbene navedbe, da je zdravstveni inšpektorat navedel, da je hiperbarična komora medicinski pripomoček, čeprav komore ni nikoli pregledal niti ni seznanjen s tehnično specifikacijo predmetne napihljive hiperbarične komore, pa sodišče pojasnjuje, da takega mnenja ni zgolj Zdravstveni inšpektorat. Tudi iz mnenja JAZMP z dne 29. 8. 2013 izhaja, da je hiperbarična komora, ki je bila predmet nadzora, glede na uporabo, kakor jo opredeljuje zavezanec ter razvrstitev glede na stopnjo tveganja, skladna z opredelitvijo medicinskega pripomočka, saj gre za napravo, ki je v kombinaciji z dodatki namenjena za uporabo na ljudeh za zdravljenje ali lajšanje bolezni in posledic poškodb ali okvar ter spreminjanje fizioloških procesov. Kot taka se v skladu s prilogo IX Direktive 93/42/EGS o medicinskih pripomočkih v skladu s pravilom 11 razvršča v razred IIb, kar v skladu s 16. členom Zakona o medicinskih pripomočkih pomeni medicinski pripomoček z visoko stopnjo tveganja za uporabnika (stran 7 navedenega mnenja). Res pa je, da v nadaljevanju mnenja na strani 8 navedena agencija navaja, da iz originala navodil proizvajalca ni razviden namen uporabe izdelka, ampak je zgolj navedba pod naslovom „Previdno, indikacije za uporabo“, da hiperbarična komora Fleksi – Litle ni namenjena za diagnosticiranje, zdravljenje in ozdravljenje specifičnih zdravstvenih stanj. Prav tako ni razvidno, ali gre za namen uporabe pri ljudeh. Namen uporabe tudi ni naveden v okviru označevanja izdelka. Iz navedenega agencija sklepa, da gre na osnovi navedbe proizvajalca o pridobljenem dokumentu sklepati, da ga proizvajalec po vsej verjetnosti ni opredelil kot medicinski pripomoček in da ni možno enoznačno ugotoviti, za kakšen namen uporabe je proizvajalec namenil izdelek. Agencija ob zaključku svojega mnenja navaja, da je zavezanec sam uvrstil hiperbarično komoro med medicinske pripomočke razreda II.b in da ni možno enoznačno ugotoviti, za kaj je proizvajalec namenil hiperbarično komoro in da je zaradi tega ni možno neposredno razvrstiti med medicinske pripomočke. Pri tem je po mnenju sodišča potrebno upoštevati tudi pojasnilo navedene agencije z dne 8. 4. 2014, iz katerega pa izhaja, da je iz dostopne strokovne literature razvidno, da vsako povečanje tlaka in dovajanje zraka, obogatenega s kisikom, v človeško telo, vpliva na spreminjanje fizioloških procesov. V nadaljevanju istega mnenja je navedeno, da glede na to, da so zadevne hiperbarične komore uporabljene kot aktivni pripomočki, namenjeni dajanju snovi v telo oziroma iz njega in so potencialno nevarne ob upoštevanju narave kisika, zadevnih delov telesa in aplikacije pri povišanem tlaku, bi morale biti uvrščene v razred II.b. V skladu s 16. členom Zakona o medicinskih pripomočkih so to medicinski pripomoček z visoko stopnjo tveganja za uporabnika (stran 2 citiranega mnenja). V nadaljevanju navedena agencija navaja, da so neželeni učinki vdihavanja hiperbaričnega kisika v strokovni literaturi dobro poznani in prizadenejo centralni živčni sistem, raspiratorni sistem in organe vida. Glede na vse navedeno sodišče ne more slediti stališču, češ da je JAZMP zavzela stališče, da napihljiva hiperbarična komora ni medicinski pripomoček.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je v Odredbi o seznamu zdravstvenih storitev, za katere se zahteva predhodna odobritev, minister za zdravje določil, da je za uporabo komore potrebna predhodna odobritev ZZZS zgolj iz razloga, ker ta storitev predstavlja velik finančni izdatek, pa sodišče enako kot predhodno pojasnjuje, da za opredelitev zdravstvene dejavnosti ni bistveno, ali se lahko uveljavlja pravica do povračila stroškov ali ne, saj so tudi take zdravstvene storitve, kjer pravice do povračila stroškov ni mogoče uveljavljati, pa se vseeno štejejo kot zdravstvene storitve. Iz mnenja Ministrstva za zdravje ne izhaja, da se to mnenje nanaša na visoko profesionalno komoro, ki je desetkrat dražja, kot se navaja v tožbi na strani 8. Kot je bilo že pojasnjeno iz mnenja Ministrstva za zdravje št. 181-196/2013/8 z dne 13. 1. 2014 izhaja, da iz mnenja razširjenega strokovnega kolegija internističnih strok izhaja, da naj bi zdravljenje s hiperbarično komoro potekalo pod strogim nadzorom usposobljene osebe, to je zdravnika, in ker je zdravljenje lahko tudi nevarno in lahko pripelje do poslabšanja določenih kroničnih bolezni in nezaželenih zapletov, menijo, da je za opravljanje dejavnosti kisikove terapije z uporabo hiperbarične komore in kisikuro potrebno dovoljenje Ministrstva za zdravje. V tem mnenju Ministrstvo za zdravje ne navaja, da bi imelo v mislih visoko profesionalno komoro, ki je desetkrat dražja. Iz tega mnenja je mogoče sklepati, da velja tako mnenje za uporabo hiperbarične komore in kisikuro na splošno.

16. Glede tožbenih navedb, češ da iz mnenja prof. dr. B.B. izhaja, da ni pravih dokazov za ugodne učinke in da zaradi tega pri uporabi hiperbarične komore ni moč govoriti o zdravljenju, pa sodišče pojasnjuje, da v tem mnenju piše, da ni pravih dokazov za ugodne učinke, ki jih navaja ponudnik te terapije, kar pa ne more pomeniti, da omenjena na tri strokovna mnenja ne izkazujejo dovolj in bolj prepričljivo, da pri predmetni dejavnosti gre za opravljanje zdravstvene dejavnosti.

17. Glede tožbenih navedb, da iz mnenja dr. F. izhaja, da je možno o zdravljenju s hiperbaričnim kisikom govoriti le takrat, ko bolnik diha 100 % kisik pri tlaku, ki je 1,5 bar višji od atmosferskega, pa sodišče pojasnjuje, da je bil navedeni prispevek objavljen v letu 2013, še preden se je sploh začel inšpekcijski nadzor v konkretni zadevi in se to mnenje ne nanaša na obravnavano zadevo. V tem mnenju ni opredelitve do konkretne hiperbarične komore, kot jo uporablja tožeča stranka, ampak je to mnenje napisano, kot je navedeno v izvlečku, z namenom dobiti vpogled v osnovne značilnosti bolnikov, ki so se v Sloveniji zdravili s hiperbaričnim kisikom. Mnenje Ministrstva za zdravje, na katerega se opira izpodbijana odločba, pa je vezano prav na konkretno zadevo.

18. V zvezi s tožbenimi trditvami, češ da je nezakonita odločitev organa, ker temelji na izjavi uporabnice storitev tožeče stranke in da odgovora na vprašanje, ali oseba opravlja zdravstveno dejavnost, ne poda uporabnik storitve, pa sodišče pojasnjuje, da se odločba ne opira zgolj na izjave uporabnikov storitev, ampak tudi na ostala mnenja, pridobljena v postopku, do katerih se je sodišče v tej sodbi tudi opredelilo. Ne glede na navedeno pa so se uporabniki storitev odločili za ponujeno terapijo tudi zaradi odpravljanja zdravstvenih težav in zato njihovo mnenje ni nepomembno pri opredelitvi, ali je šlo za opravljanje zdravstvene dejavnosti.

19. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni postavilo izvedenca medicinske stroke, kot je predlagala tožeča stranka v tožbi in s čemer je smiselno predlagala razpis glavne obravnave, saj je ocenilo, da ni zadosti razlogov, da bi podvomilo v zanesljivost strokovnih mnenj, pridobljenih v upravnem postopku, in da bi moralo pritegniti še posebnega izvedenca, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

20. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.