Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja, pri tem pa je navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Iz obvestila Inšpektorata RS za delo, ki ga je tožnik priložil kot listinski dokaz k tožbi, je razvidno, da ga je tožnikova pooblaščenka prejela 23. 9. 2014. Zato je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ker ga tožena stranka ni prijavila v obvezno zavarovanje. Ker je tožnik tožbo s priporočeno poštno pošiljko vložil 9. 7. 2015, je zamudil rok za vložitev tožbe. Rok 30 dni za vložitev tožbe, ki je določen v 3. odstavku 200. člena ZDR-1, je materialni prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje tožnika utemeljeno ni pozivalo k popravi tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo med tožnikom in toženo stranko, v obdobju od 1. 11. 2013 do 30. 5. 2014 vzpostavljeno delovno razmerje za opravljanje dela suhe montaže, za polni delovni čas in na dolžnost tožene stranke, da tožnika za navedeno obdobje prijavi za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (I. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati mesečne plače za mesece november in december 2013, ter mesece januar, februar, marec, april in maj 2014, v mesečni višini 644,76 EUR, od tega zneska v korist tožnika izplačati in obračunati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnika, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za posamezno mesečno izplačilo do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati dodatek za prehrano v višini 122,50 EUR za čas od 1. 11. 2013 do 30. 5. 2014 in obračunati ter izplačati znesek povračila potnih stroškov za prihod na delo in iz njega v mesečnem znesku 234,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za posamezno mesečno nadomestilo do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust za čas od 1. 11. 2013 do 30. 5. 2014 v znesku 644,76 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo v delu odločitve glede zavrženja tožbe, kot v delu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna in sicer je sodišče citiralo določila tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Odločitev sodišča, da je bila tožba vložena prepozno, je materialno pravno zmotna. V konkretnem primeru med tožnikom in toženo stranko ni bilo nikoli sklenjene nobene pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da je tožena stranka tožniku ves čas obljubljala, vendar do tega nikoli ni prišlo. Ker do sklenitve pogodbe o zaposlitvi nikoli ni prišlo, tudi tožba, ki jo je tožnik po svoji pooblaščenki vložil na naslovno sodišče, ne more biti vložena po izteku prekluzivnega roka in zato ni prepozna. Nenazadnje tožnik sam ne ve, kdaj naj bi mu tožena stranka odpovedala delovno razmerje, saj mu v ta namen ni poslala nobene listine, niti ga ni poklicala, ali ga kako drugače seznanila s prenehanjem delovnega razmerja. V delu, kjer tožnik zahteva obračun in izplačilo plač, povrnitev potnih stroškov, izplačilo regresa in dodatek za prehrano med delom, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da po izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je med pravdnima strankama obstajalo delovno razmerje. ZDR-1 v 4. členu določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Sodišče bi moralo obrazložiti zavrnitev dokaznih predlogov, pri čemer se pritožba sklicuje na zadevo VIII Ips 30/2014. Pravica do denarnih prejemkov iz naslova delovnega razmerja preneha v zastaralnem roku 5 let, zato je predmetna tožba v tem delu vložena pravočasno. Podani so bili pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. O konkretnem primeru so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa ZPP za izdajo zamudne sodbe, saj tožena stranka v predpisanem roku ni odgovorila, zato je ona tista, ki mora nositi posledice opustitve. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v rednem kontradiktornem postopku izdalo sodbo in sklep, pri čemer je tožbo v delu na ugotovitev, da je bilo med tožnikom in toženo stranko v času od 1. 11. 2013 do 30. 5. 2014 vzpostavljeno delovno razmerje zavrglo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila toženi stranki tožba vložena 18. 8. 2015, pri čemer v predpisanem roku ni odgovorila na tožbo, čeprav je bila pisno opozorjena, da bo sodišče v primeru, če ne bo odgovorila na tožbo, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba), kot to določa 318. člen ZPP. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V konkretnem primeru pa pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, pri čemer je tožnik zahteval obstoj delovnega razmerja, pri tem pa tudi navajal, da je bilo to dokazano z obvestilom Inšpektorata RS za delo z dne 19. 9. 2014, ki je nad toženo stranko izvajal inšpekcijski postopek in ker je ugotovil, da je tožnik opravljal dela suhe montaže, ne da bi bilo sklenjeno med strankama delovno razmerje. Takšno obvestilo z dne 19. 9. 2014 (priloga A2) je tožnik priložil tudi kot listinski dokaz k tožbi, pri čemer je razvidno, da je dohodna številka pooblaščenke tožnika odvetnice A.A. z datumom 23. 9. 2014 - s pripisom prejeto. Tako je tožeča stranka oziroma njena pooblaščenka najkasneje z navedenim datumom vedela, da tožnik ni v spornem delovnem razmerju. Torej je glede na to, da je tožnik vložil tožbo s priporočeno poštno pošiljko 9. 7. 2015 tožbo vložil prepozno, pri čemer ZDR v tretjem odstavku 200. člena določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe kot materialni prekluzivni rok, zato sodišče utemeljeno ni pozivalo tožnika k popravi tožbe, saj gre za materialni prekluzivni rok, kot je že večkrat zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS.

6. Sodišče je izvedlo vse listinske dokaze, ki sta jih predložili obe stranki in tudi izrecno navedlo, da drugih predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo in je dokazne predloge zavrnilo, saj je bilo prepričano, da izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev, ki so odločilnega pomena za rešitev zadeve. Z navedenim se pritožbeno sodišče strinja. Tako ni podan pritožbeni ugovor, da bi sodišče moralo natančno obrazložiti zavrnitev dokazov, pri čemer se tožnik sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2014. Poudariti je, da navedena zadeva ni primerljiva s predmetno, saj je v predmetni zadevi pomembno to, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, saj je najkasneje iz obvestila Inšpektorata za delo RS, ki ga je pooblaščenka tožnika prejela 23. 9. 2014 izvedel, da gre za sporno delovno razmerje, ko ga tožena stranka ni prijavila v zavarovanje. Torej izvajanje drugih dokazov ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora.

7. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo mesečne plače za mesece november in december 2013, januar, februar, marec, april in maj 2014 v mesečni višini 644,76 EUR s plačilom davkov in prispevkov in izplačila neto zneska, saj delavcu pripada plača le v primeru, če je v delovnem razmerju pri delodajalcu. Iz enakih razlogov je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevke za plačilo stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo in obračuna in izplačila regresa za letni dopust, saj gre za pravice, ki so vezane na obstoj delovnega razmerja in pripadajo delavcu le v primeru, če je v delovnem razmerju pri toženi stranki.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP ter 2. točki 365. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.