Jedro

S sodbo pritožbenega sodišča je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 30. 11. 2006 in mu z vsemi pravicami traja do 21. 12. 2006. Tožnik je, kot izhaja iz zahtevka za vračilo izplačanih sredstev denarnega nadomestila z dne 16. 6. 2014, denarno nadomestilo prejemal od 1. 12. 2006 do 31. 8. 2007. Tako ob prejemu pravnomočne sodbe v letu 2008 nadomestila ni več prejemal. Ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo s 30. 11. 2006, je na Zavod RS za zaposlovanje sporočil pravilni datum prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki za obdobje od vključno januarja 2007 do aprila 2013 obračunati mesečne zneske plač kot izhajajo iz točke I izreka, od teh bruto zneskov odvesti predpisani davek (akontacijo dohodnine) in prispevke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca (točka I izreka sodbe), za leta od 2007 do 2013 obračunati regrese za letni dopust v letnih bruto zneskih, ki so razvidni iz točke II izreka, odvesti predpisan davek (pravilno: akontacijo dohodnine) in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, ki so razvidni iz točke II izreka (točka II izreka sodbe), za obdobje od januarja 2007 do aprila 2013 plačati zneske 4.761,63 EUR iz naslova nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, navedenih v točki III izreka, od vsakega prvega dne v mesecu za znesek tekočega meseca (točka III izreka sodbe), izplačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 3.022,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 do plačila (točka IV izreka sodbe). Višji in drugačen zahtevek je zavrnilo (točka V izreka sodbe) in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 5.725,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka sodbe).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 9. alinei I. točke izreka sodbe (odločitev o obračunu bruto in plačilu neto plače za mesec september 2007 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je, že po zaključenem postopku pred sodiščem prve stopnje, dne 23. 6. 2014 prejela zahtevek Zavoda RS za zaposlovanje za vračilo izplačanih sredstev denarnega nadomestila v skupni višini 3.032,07 EUR neto in je šele takrat ugotovila, da tožnik zavodu ni sporočil pravilnega datuma prenehanja delovnega razmerja. Iz zahtevka namreč izhaja, da zavod terja plačilo za obdobje od 1. 12. 2006 do 31. 8. 2006 (pravilno: 31. 8. 2007). Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dne 30. 11. 2006, vendar pa je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti delovno razmerje do 21. 12. 2006, zato je tožena stranka popravila datum prenehanja delovnega razmerja in tožniku za čas od 1. 12. 2006 do 21. 12. 2006 dne 19. 11. 2008 tudi izplačala plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik tako ni bil upravičen do denarnega nadomestila za čas od 1. 12. 2006 do 31. 8. 2007, ampak od 22. 12. 2006 do 21. 9. 2007. Tako je za mesec september 2007 upravičen le do plače za čas od 22. 9. 2007 do 30. 9. 2007 in ne za celotni mesec, kot ji je dosodilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo. Do razlike je prišlo po krivdi tožnika, ker izplačevalca nadomestila za čas brezposelnosti ni obvestil o spremembi datuma prenehanja delovnega razmerja, tožena stranka pa je za to izvedela šele po zaključku delovnega spora in iz tega razloga teh dejstev oziroma dokazov ni mogla uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo četrtič. Prvič je s sodbo opr. št. I Pd 61/2007 z dne 20. 11. 2007 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved zakonita, saj je tožnik s tem, ko se 1. 12. 2006 po zaključku bolniškega staleža ni vrnil na delo, iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem pa je bil podan odpovedni razlog po 2. alieni 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Izredna odpoved je bila podana pravočasno, tožnik pa je bil tudi vabljen na zagovor. Pritožbi tožeče stranke zoper to sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče delno ugodilo in s sodbo opr. št. Pdp 171/2008 z dne 17. 9. 2008 delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 30. 11. 2006 nezakonito prenehalo in mu traja do 21. 12. 2006 (I/1. točka izreka), da mu je tožena stranka dolžna od 1. 2. 2006 do 21. 12. 2006 priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico (I/2. točka izreka) ter mu za čas od 1. 12. 2006 do 21. 12. 2006 obračunati bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal, od te plače plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom in ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo. Čeprav je bila izredna odpoved tožniku vročena šele 21. 12. 2006, mu je delovno razmerje prenehalo s 30. 11. 2006. Ker skladno s 87. členom ZDR začne izredna odpoved učinkovati šele z vročitvijo, je pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je v preostalem odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot je že navedeno. Reviziji tožeče stranke zoper sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 34/2009 z dne 9. 11. 2009 delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni bila spremenjena s sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj upošteva zlasti to, da se nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR presoja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, kar pomeni tudi okoliščin konkretne zadeve in obnašanja delavca pred odpovedjo tem in kasneje. Sodišče prve stopnje bo moralo zavzeti jasno stališče do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in glede tega, ali je krivdna oblika očitane kršitve res huda malomarnost. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotila Vrhovnega sodišča RS. Ugotovilo je, da je obstajal zakonski razlog za izredno odpoved, da pa je tožniku v nasprotju z 87. členom ZDR delovno razmerje prenehalo že 30. 11. 2006 in ne šele z dnem vročitve izredne odpovedi tožniku, zato je ugotovilo, da mu je delovno razmerje prenehalo 21. 12. 2006. Nadalje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da zaradi porušenega zaupanja ni možno nadaljevati delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi do izteka odpovednega roka oziroma do poteka roka, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je v odločbi opr. št. Pdp 4/2012 z dne 22. 3. 2012 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o delu zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik na naroku dne 15. 2. 2011 spremenil tožbeni zahtevek v 1. točki. Sodišče prve stopnje o delu spremenjenega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika dne 21. 12. 2006 in o reintegraciji ni odločilo, je pa odločilo o drugem delu (denarnem delu) spremenjenega tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo. Ker je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (1. odstavek 351. člena ZPP) in jo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni del tožnikovega tožbenega zahtevka (točka I/4. izreka sodbe sodišča prve stopnje), vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotila pritožbenega sodišča in odločilo po tem, ko je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 ponovno spremenil tožbeni zahtevek pod točko 3. Ugotovilo je, da je obstajal zakonski razlog za izredno odpoved. Tožnik je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko po zaključku bolniškega staleža ni prišel na delo od 1. 12. 2006 do 11. 12. 2006. Odločilo je, da je tožniku v zvezi s kršitvijo očitati najmanj hudo malomarnost, saj je dne 29. 11. 2011 prejel potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, iz katerega je razvidno, da se mora na delo vrniti dne 1. 12. 2006. Ker je bil tožnik v bolniškem staležu že od 8. 3. 2006, bi moral vedeti, kakšen je postopek v zvezi z odobritvijo bolniškega staleža. Nadalje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da zaradi porušenega zaupanja ni možno nadaljevati delovnega razmerja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi do izteka odpovednega roka oziroma do poteka roka, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi vseh teh razlogov je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je z odločbo opr. št. Pdp 177/2013 z dne 28. 3. 2013 pritožbi tožnika ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik očitano kršitev sicer storil, vendar pa ni bil izpolnjen pravni standard nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, zato je odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje dne 22. 12. 2006 in mu traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2001 poln delovni čas od 22. 12. 2006 do 29. 2. 2008 in od 1. 3. 2008 dalje na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 25. 3. 2008 s polovico delovnega časa in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni. V preostalem (glede denarnih zahtevkov in odločitve, da tožnik sam krije svoje stroške postopka) je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj se sodišče prve stopnje z višino denarnih zahtevkov ni ukvarjalo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 146/2013 z dne 25. 11. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovitev sodišča druge stopnje, da ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR, pravilna.

Sodišče prve stopnje je o denarnem delu zahtevkov, ki se nanašajo na čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odločilo v novem sojenju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno očita tožniku, da na Zavod RS za zaposlovanje ni sporočil pravega datuma prenehanja delovnega razmerja. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 171/2008 z dne 17. 9. 2008 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 30. 11. 2006 in mu z vsemi pravicami traja do 21. 12. 2006. Tožnik je, kot izhaja iz zahtevka za vračilo izplačanih sredstev denarnega nadomestila z dne 16. 6. 2014 (priloga B12), denarno nadomestilo prejemal od 1. 12. 2006 do 31. 8. 2007. Tako ob prejemu pravnomočne sodbe v letu 2008 nadomestila ni več prejemal. Ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo s 30. 11. 2006, je na Zavod RS za zaposlovanje sporočil pravilni datum prenehanja delovnega razmerja. Iz listin, ki jih je v spis dne 28. 5. 2012 vložil tožnik (potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 9. 5. 2012 priloga A39 in finančna kartica za tožnika za obdobje od 12. 1. 2007 do 9. 5. 2012 - priloga A39/1) izhaja, da je tožnik za obdobje od decembra 2006 do avgusta 2007 prejel denarno nadomestilo v bruto znesku 4.120,22 EUR oziroma neto 3.032,07 EUR. Tako sta bila toženi stranki, ki je ti dve listini prejela 31. 5. 2012, kot izhaja iz povratnice pripete k dopisu sodišča z dne 28. 5. 2012 na l. št. 241, tako višina in tudi obdobje prejemanja nadomestila od takrat dalje znana, zato bi lahko to navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker pa je to navajala šele v pritožbi, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe. Za to je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.