Jedro

S tem, ko je tožeča stranka izkazala, da je toženec kršil 7. točko 3. odst. 122. člena ZVCP, je dokazala domnevno bazo (izmikanje preiskavi alkoholiziranosti), sodišče prve stopnje pa je domnevano dejstvo (alkoholiziranost) lahko vzelo za podlago sodbe brez dokaza. Stvar tožene je bila, da dokaže tista dejstva, iz katerih izhaja neresničnost domneve. Dolžnost voznika je, da v primeru, če ni navzoč oškodovanec, počaka na kraju prometne nesreče in tako omogoči morebitno policijsko poslovanje (primerjaj z 2. odst. 122. člena ZVCP). Ker toženec ni zatrjeval, še manj pa dokazal, nobenega tehtnega razloga, zakaj je odpeljal s kraja nesreče, mu sicer izpodbojne domneve iz 3.c točke 1. odst. 3. člena Splošnih pogojev ni uspelo ovreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13.10.2000, opr.

št. I Pl 903/2000 v celoti v veljavi za glavnico v znesku 136.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2000 do plačila in pravdne stroške v znesku 9.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2000 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 11.200,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženec ni pobegnil s kraja nesreče. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vprašanja, ali je toženec dejansko pustil svoje ime in naslov na kraju nesreče, ugotovilo nepopolno. Nelogično je, da bi lastnik poškodovanega vozila pustil listek na toženčevem vozilu, če se je policija pri njem oglasila šele dva dni po dogodku. Prilaga notarsko overjeno izjavo lastnika poškodovanega vozila, iz katere izhaja, da je na svojem avtomobilu po škodnem dogodku našel toženčev listek.

Toženec kot sladkorni bolnik sploh ne sme uživati alkohola, kar izpodbija domnevo o alkoholiziranosti. Po toženčevem mnenju je sodišče prve stopnje določilo 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (Splošni pogoji) tolmačilo preširoko.

Tožeča stranka ni dokazala, da se je toženec "izmaknil preiskavi alkoholiziranosti".

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da se večji del pritožbe tožene stranke nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno. Na glavni obravnavi 23.3.20004 je tožena stranka dokazni predlog z zaslišanjem priče M. M. umaknila.

Tožena stranka se je zavedala, da je prišlo do trčenja in morebitne poškodbe, pa je kljub temu odpeljala s kraja nesreče oziroma na kraju prometne nezgode ni ostala toliko časa, kolikor bi bilo potrebno, zato je izgubila svoje pravice iz zavarovanja.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da gre v tej pravdni zadevi za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Iz tega razloga so neupoštevne vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka graja dejansko stanje, ki ga je kot podlago sodbe sprejelo sodišče prve stopnje. To velja za trditev, da je toženec na kraju nesreče pustil svoje ime in naslov, ugovor, da toženec ni bil pod vplivom alkohola, in listino - notarsko overjeno izjavo M. M. z dne 8.6.2004. V zvezi z dokaznim predlogom z zaslišanjem priče M. M. je treba še pojasniti, da je tožena stranka ta dokazni predlog, ki ga je postavila v pripravljalni vlogi z dne

22.2.2001, na naroku za glavno obravnavo 23.3.2004 nato umaknila.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na naslednja pravnorelevantna dejstva:

- toženec je 13.5.2000 ob 23.20 uri vozil osebni avtomobil znamke Lada Riva 1300, reg. št. xy po N. ulici v kraju L. iz smeri V. ceste proti H. ulici; - ko je pripeljal v bližino N. ulice 1, ni vozil skrajno ob desnem robu vozišča, temveč je zapeljal v levo proti levemu robu vozišča, kjer je s sprednjim levim delom vozila trčil v zadnjo polovico desne strani na levem robu N. ulice parkiranega osebnega avtomobila zavarovanca tožeče stranke; - čeprav na kraju nesreče ni bilo osebe, ki ji je bila povzročena škoda, je toženec s kraja odpeljal, ne da bi počakal ter pustil svoje ime in naslov.

Po nesreči mora vsak udeleženec v prometni nesreči počakati na kraju prometne nesreče I. kategorije ali tam pustiti svoje ime in naslov, če na kraju nesreče ni osebe, ki ji je povzročena škoda (7. točka 3. odst. 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 30/98 - 97/03, ZVCP). Zavarovanec med drugim izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti (3.c točka 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev). S tem, ko je tožeča stranka izkazala, da je toženec kršil 7. točko 3. odst. 122. čl. ZVCP, je dokazala domnevno bazo (izmikanje preiskavi alkoholiziranosti), sodišče prve stopnje pa je domnevano dejstvo (alkoholiziranost) lahko vzelo za podlago sodbe brez dokaza. Stvar tožene je bila, da dokaže tista dejstva, iz katerih izhaja neresničnost domneve. Dolžnost voznika je, da v primeru, če ni navzoč oškodovanec, počaka na kraju prometne nesreče in tako omogoči morebitno policijsko poslovanje (primerjaj z 2. odst. 122. čl. ZVCP). Ker toženec ni zatrjeval, še manj pa dokazal, nobenega tehtnega razloga, zakaj je odpeljal s kraja nesreče, mu sicer izpodbojne domneve iz 3.c točke 1. odst. 3. čl. Splošnih pogojev ni uspelo ovreči. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni nobene po uradni dolžnosti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni zaznamovala.