Jedro

Sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna, torej ne po zakonu, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojenega A. A. za razdružitev kazni z dne 28. 10. 2021, prejet 23. 12. 2021. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi kršitev po 1., 2., 3. in 4. točki 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 14., 23., 28. in 29. člena Ustave RS. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter „odloči na način, ki je bil opisan v predlogu, naslovljenem na Okrajno sodišče v Ljubljani“.

3. Okrožna državna tožilka svetnica B. B. z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju je na pritožbo odgovorila, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Po proučitvi pritožbe, odgovora nanjo, izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo.

5. Uvodno je povzeti, da je sodišče prve stopnje s sodbo II Kr 15497/2011 z dne 21. 8. 2019, pravnomočno 9. 10. 2019, na predlog državnega tožilstva v postopku neprave obnove združilo kazni, izrečeni obsojencu, po dveh pravnomočnih sodbah, in sicer Okrajnega sodišča v Kranju I K 24125/2012 z dne 8. 3. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 24125/2012 z dne 4. 9. 2013, pravnomočno 10. 9. 2013 in Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 15497/2011 z dne 6. 6. 2013 v zvezi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 15497/2011 z dne 12. 2. 2014, pravnomočno 26. 2. 2014 ter obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo v celoti prestani kazni po navedenih dveh sodbah.

6. V pritožbi pritožnik ponavlja svoje stališče iz predloga za razdružitev kazni, in sicer o zastaranju izvršitve kazni štiri mesece po sodbi I K 24125/2012, ki je postala pravnomočna 10. 9. 2013, pritožnik pa je kazen začel prestajati 6. 10. 2016, več kot tri leta kasneje. Pri tem se pritožnik sklicuje tudi na sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici IKZ 31573/2010, v katerem je to sodišče ugotovilo zastaranje izvršitve kazni po sodbi istega sodišča I K 31573/2010, pravnomočni 30. 12. 2013. Pritožnik zatrjuje, da je pri zastaranju izvršitve kazni potrebno uporabiti kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

7. Slednje stališče pritožnika je napačno. Že sodišče prve stopnje je pritožniku v izpodbijanem sklepu povsem pravilno pojasnilo, da se glede odgovora na vprašanje, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, uporabi kazenski zakon, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila ta kazen izrečena, postala pravnomočna, če pa se je zakon po pravnomočnosti sodbe (in ne po storitvi kaznivega dejanja) enkrat ali večkrat spremenil, je potrebno uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši. 8. Stališče zavzeto v sklepu Okrožnega sodišča v Novi Gorici IKZ 31573/2010 z dne 3. 2. 2017 je tedaj napačno, vendar pa je potrebno upoštevati, da je bilo sprejeto v času, ko sodna praska glede tega vprašanja še ni bila povsem enotna. Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijanem sklepu upravičeno sklicevalo na novejšo sodno prakso, ki je glede tega vprašanja sedaj poenotena ter je takšna, kakršno je sprejelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in je nasprotna stališču, za katerega se vztrajno zavzema pritožnik.

9. Tako je potrebno še enkrat poudariti, da je v sodbi I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018 Vrhovno sodišče RS, torej najvišje redno sodišče v državi, zavzelo jasno stališče, da sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni, odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna, torej ne po zakonu, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja. Razlog za to razlikovanje je v tem, da sodišče ob izdaji obsodilne sodbe ne napravi celovite presoje o tem, kateri zakon je za storilca milejši tudi v obsegu odgovora na vprašanje, kateri zakon predvideva krajše roke za zastaranje izvršitve storilcu izrečene kazni. Sodišču namreč ni treba že v fazi sojenja, ko odloča o glavni stvari (torej o obstoju kaznivega dejanja, krivdi obdolženca ter o kazenski sankciji), pri presoji, kateri od zakonov je za storilca (naj)milejši, upoštevati določb o tem, kdaj zastara izvršitev kazni. Presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1 se namreč pred pravnomočnostjo sodbe omejuje samo na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki pridejo v poštev ob izrekanju sodbe, ne more pa se ta presoja opirati na sklepanje o za storilca morebitnem ugodnejšem položaju, ki se bo lahko izrazil šele v bodoče, po pravnomočnosti sodbe. Ker torej vprašanje, kdaj zastara izvršitev kazni, ne sodi med vprašanja, o katerih bi moralo sodišče odločati že pri izreku sodbe, je razumljivo, da sodišču ni treba presojati, določbe katerega zakona so za storilca ugodnejše tudi z vidika zastaranja izvršitve kazni. Po naravi se to vprašanje pojavi šele ex post, to je v fazi izvrševanja izrečene kazni, v vsakem primeru pa po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Sodišče zato pri odgovoru na to vprašanje ni vezano na uporabo zakona, ki ga je uporabilo pri izrekanju kazni, zato uporaba drugega zakona pri reševanju vprašanja, kdaj zastara izvršitev kazni, ne predstavlja nedopustnega odstopa od načela alternativnosti.

10. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sklepu I Ips 45634/2011, na katerega se prav tako upravičeno sklicuje sodišče prve stopnje, z dne 17. 9. 2020. Iz te odločbe izhaja, da poudarjena procesno-pravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pa pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. Kot navedeno je poudarjena procesno-pravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni, zato pritožnikovo poudarjanje nasprotnega, torej materialno-pravne komponente, ne more privesti do drugačnega odgovora na vprašanje o uporabi kazenskega zakona pri zastaranju izvršitve kazni. Vrhovno sodišče RS namreč v navedenem sklepu ni spregledalo, da ima zastaranje tako materialno-pravne kot procesno-pravne elemente, vendar pa prevladujejo procesne prvine.

11. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sta v teoriji in sodni praksi za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli. Prvo je načelo konkretnosti, v skladu s katerim je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava. To pomeni, da je potrebno upoštevati le tiste določbe obeh zakonov, ki bi lahko prišla v poštev, katere bi se lahko uporabile v konkretni zadevi. Zato torej morebitna sprememba kazenskega zakonika v določbah, ki za konkreten primer niso relevantne, pri iskanju odgovora na vprašanje, kateri zakon je milejši, ni relevantna. V skladu z drugim načelom, t. j. načelom alternativnosti, pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. Od tega načela je v izjemnih primerih sicer mogoče odstopiti. Dovoljen odstop je prav v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni, saj sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna.1

12. Glede na zgoraj pojasnjena izhodišča, je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kazen štirih mesecev po sodbi I K 24125/2012 ob pričetku prestajanja dne 6. 10. 2016 še ni zastarala, saj še ni minilo šest let od pravnomočnosti sodbe, kajti, kot je pravilno v točki 4 izpodbijanega sklepa zapisalo sodišče prve stopnje, je bilo potrebno uporabiti KZ-1B, ki je pričel veljati 15. 5. 2012 in je v 5. točki 92. člena določal šestletni zastaralni rok in ne KZ-1A, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja konec leta 2011 in je v isti določbi res določal zgolj triletni zastaralni rok.

13. Pritožnik zato z izpostavljanjem nasprotnega stališča, ne more uspeti. Res je sicer, da bi bilo pričakovati, da bi sodišče prve stopnje o predlogu tožilstva za združitev kazni odločilo hitreje kot je, vendar pa to za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep ni relevantno. Prav tako tudi ne pritožnikove navedbe, da s strani Okrožnega sodišča v Kranju do danes (v letu 2022), ni prejel niti zavrnilnega sklepa zoper katerega bi bila možnost pritožbe, saj da je glede zastaranja vložil pritožbo na Okrožno sodišče v Kranju, zaradi česar šteje to kot kršitev 14., 28. in 29. člena Ustave RS. Pritožbene navedbe v zvezi s predlogi za izločitev sodnice Vesne Drvarič prav tako niso relevantne, saj je potrebno predlog za izločitev sodnika podati na sodišču prve stopnje, zgolj pojasniti pa je, da je sodnica v izpodbijanem sklepu odločala o pritožnikovem predlogu za razdružitev kazni, med tem ko je sodišče prve stopnje v sodbi II Kr 15497/2011 odločalo o predlogu tožilstva za združitev kazni po navedenih dveh sodbah.

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, bi bil dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Ker pa je na prestajanju kazni in, kot izhaja iz podatkov v spisu, slabega premoženjskega stanja, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019.