Jedro

Kupec, ki je prodajalca pravočasno obvestil o skriti stvarni napaki (na pogonu osebnega avtomobila), pa se ta za popravilo ni zmenil, je upravičen do povrnitve stroškov za popravilo avtomobila, ugotovljenih po višini s strani izvedenca. Pri tem že plačanih zneskov za rezervne dele ne more valorizirati na današnje cene.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 7.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 5.3.1992 dalje do plačila. Toženec je dolžan plačati tožnici tudi obresti od zneska 6.552,00 SIT za čas od 19.11.1990 do 6.4.1992. Hkrati pa je sodišče tožencu naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnici v znesku 67.827,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Glede zneska 7.700,00 SIT (ki predstavlja vrednost opravljenega dela mehanika pri popravilu avtomobila), je sodišče po ponovnem obravnavanju tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožnica upravičena do povrnitve tega dela škode v zahtevani višini. Sodišče je priznalo tudi uveljavljane zamudne obresti od že pravnomočno dosojenega zneska 6552,00 SIT, ker tak zahtevek do tedaj še ni bil postavljen in sodišče o njem ni moglo odločati.

Zoper sodbo se pritožuje toženec in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba navaja, da tožbeni zahtevek v delu, kjer zahteva povrnitev plačila za delo v znesku 7.700,00 SIT, ne izpolnjuje osnovnih pogojev za nastanek obligacijskih razmerij.

Tožnica je sicer lastnica osebnega avtomobila, vendar pa dela mehanika pri popravilu avtomobila ni plačala. Izvršitev plačila bi bila dolžna dokazati. Utemeljenost zahtevka o plačilu zneska 7700,00 SIT ni podana niti po temelju niti po višini. Tožeča stranka trdi, da je delo opravil oče. Dela ni plačal z denarjem, temveč tako, da je avtomehaniku prebelil delavnico, vrednost dela pa je znašala točno 7.700,00 SIT. Nihče ne trdi, da bi oče tožnice delo pri mehaniku opravil po dogovoru s tožnico ali po njenem naročilu. Vprašanje je, ali je tožnica sploh legitimirana za zahtevek po tem znesku, saj je jasno, da tega ni plačala in je za to tudi nihče ne bremeni. Med opravljenim popravilom oziroma podanim izvedenskim mnenjem obstaja velika časovna razlika. Ni jasno, ali je mehanik v času, ko je delo opravil, delo tudi vrednotil v sporni višini. Vprašanje je tudi, ali je bilo pleskanje sploh izvršeno, oziroma kaj naj bi oče tožnice delal in kakšne površine naj bi bile obdelane. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato tudi materialno pravo ni pravilno uporabljeno. Glede ugoditve zahtevku v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od zneska 6.552,00 SIT, pa pritožnik meni, da sodišče za to ni imelo materialnopravne podlage. Obresti so stranski zahtevki in vedno delijo usodo glavnice. Ko je tožnica postavila obrestni zahtevek, je bila sodba glede glavnice že pravnomočna. S tem pa je tožeča stranka izgubila možnost uveljavljanja obresti. Glede stroškov pa pritožnik navaja, da odmera ni pravilna, ker je zmotno razsojeno o glavni stvari. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je prvostopno sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora v skladu z določbami 2. odstavka 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Prvostopno sodišče je o višini zneska 7.700,00 SIT odločalo drugič.

Sodba sodišča, opr. št. II P 335/91 z dne 6.4.1992 je bila v tem delu (glede višine zahtevka v znesku 7.700,00 SIT) namreč s sklepom tukajšnjega sodišča, razveljavljena, zadeva pa je bila v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka je ta del zahtevka podrobneje obrazložila. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku dejansko stanje dopolnilo in po izvedenih dokazih pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do povračila vrednosti dela mehanika pri popravilu avtomobila v zahtevani višini, to je v znesku, ki ga je izračunal izvedenec. Ker delo ni bilo plačano v denarju, je bila njegova vrednost ocenjena šele s podanim izvedenskim mnenjem, do tako izračunane vrednosti dela pa je tožnica upravičena, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožničinega očeta, ki je vrednost svojega dela, opravljenega v zameno za avtomehanikovo, še višje ovrednotil. Znesek 7.700,00 SIT nikakor ni pretiran. Glede na navedbe v pritožbi sodišče druge stopnje še dodaja: Neutemeljena je trditev, da tožnica ni legitimirana za vložitev takšnega zahtevka. Toženec aktivni legitimaciji tožnice ves čas postopka ni ugovarjal. Tega pa ni izpodbijal niti s pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo v celoti odločeno o temelju odškodninskega zahtevka in pa o višini škode, ki je tožnici nastala zaradi nakupa rezervnih delov. Tudi te stroške pa je za tožnico poravnal oče. Iz vseh podatkov v spisu je razvidno, da je vsa dela in plačila v zvezi s popravilom avtomobila za tožnico opravil njen oče, iz tega pa tudi sledi, da ji je odstopil vse zahtevke, ki so ob tem nastali. Ne glede na to pa takšna cesija izhaja tudi iz že pravnomočno odločenega.

Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu,ki se nanaša na prisojene obresti od zneska 6.552,00 SIT za čas od 19.11.1990 do 6.4.1992. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so obresti v svojem nastanku akcesorne, da pa so nadalje lahko samostojna terjatev.

Zahtevek za obresti, ki ga je postavila tožnica, do tedaj še ni bil uveljavljan, zato o njem ni moglo biti pravnomočno odločeno.

Po obrazloženem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in v skladu z določilom 368. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I).