Jedro

V obravnavanem primeru tožnica na pogodbeni podlagi uveljavlja plačilo za izvedena gradbena dela. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je morala podati zadostne trditve o predmetu obveznosti in ceni, pri čemer je glede na pogodbeni dogovor o plačilu del po fiksnih enotnih cenah bila dolžna opredeliti tudi količine posameznih enot in ceno na enoto. Vse navedeno je tožnica navedla.

Presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede dogovorjenih cen na enoto posameznih gradbenih del, ker je navedla le katera gradbena dela, količine in cene na enoto je zaračunala z vtoževanimi računi, ne pa tudi kakšne cene so bile med strankama dogovorjene, je prestroga. S tem, ko je navedla, da so zatrjevane cene na enoto enake tistim po ponudbi, je zatrjevala ravno obstoj dogovora strank o navedenih cenah. Tožba je torej v tem delu sklepčna. Vprašanje, ali je zatrjevane dogovorjene in zaračunane cene na enoto posameznih del, tožnica tudi izkazala, pa je vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini, ne pa sklepčnosti tožbe.

V zvezi z deli, ki so bila zaračunana na osnovi zatrjevane ponudbe in glede katerih obstoj dogovora o ceni med pravdnima strankama ni bil sporen, se tožnica pritožbeno neutemeljeno sklicuje na določilo 642. člena člena OZ. Določilo drugega odstavka 642. člena OZ, ki daje sodišču pooblastilo, da določi za posamezen posel običajno plačilo, se sme ob ustreznih trditvah in dokazih uporabiti v primeru, ko plačilo ni določeno.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede zneska 2.125,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2020 do plačila in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem obsegu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 1.510,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2020 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). V presežku, do vtoževanega zneska glavnice 46.480,82 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 10.533,12 EUR od 27. 3. 2020 do plačila, od 18.326,97 EUR od 16. 6. 2020 do plačila, od 2.125,52 EUR od 16. 7. 2020 do plačila in od 1.510,58 EUR od 27. 3. 2020 do 28. 3. 2020, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka nosi 97% stroškov postopka, tožena stranka pa 3% stroškov postopka (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Uvodoma navaja, da za odločitev v predmetnem sporu ni bistvenega pomena, ali so bile izdane začasne situacije potrjene ali ne, pač pa nesporno dejstvo, da je tožnica izvedla zaračunana in vtoževana dela ter da jih je toženka tudi že prevzela. Vse začasne situacije temeljijo na natančno specificiranih obračunskih listih, slednji pa na potrjenih gradbenih dnevnikih, kar je potrdil tudi zaslišani vodja gradbišča B. B. in česar toženka v postopku niti ni izkazano prerekala.

Nadalje tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da slednja ni zatrjevala in dokazala dejstev v zvezi z dogovorom za plačilo po cenah na enoto ter vrste in količine opravljenih del. V svoji četrti pripravljalni vlogi je povsem jasno opredelila tako ceno na enoto kot količine in zmnožek obeh. Življenjsko nelogična je obrazložitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica navedla "le", katera gradbena dela, količino in cene na enoto je zaračunala z vtoževanimi računi, ne pa tudi koliko so znašale dogovorjene cene posameznih gradbenih del. Ravno te cene, ki jih tožnica navaja v svoji četrti pripravljalni vlogi, so bile tiste cene, ki so bile med pravdnima strankama dogovorjene, saj so bile v vseh začasnih situacijah iste. Torej je bila ta cena dogovorjena za osnovna dela po pogodbi in tudi za dodatna dela. Toženka je temu le pavšalno ugovarjala, zato sodišče prve stopnje njenih ugovorov v smislu afirmativne litiskontestacije ne bi smelo upoštevati. Tožnica je podala zadostno trditveno in dokazno podlago glede cen in količin, predlagala je tudi izvedenca gradbene stroke, kar predstavlja zadostno podlago za utemeljenost njenega zahtevka oziroma vsaj za njegovo vsebinsko obravnavo, ne pa procesno zavrnitev zaradi domnevne nesklepčnosti tožbe.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da cena na enoto dodatnih del med strankama ni bila dogovorjena, saj so bile cene za dodatna dela iste kot za osnovna dela po gradbeni pogodbi. Iz dokazil v spisu tudi izhaja, da je toženka določena dodatna dela potrdila, npr. ponudba št. 06/2020 z dne 6. 5. 2020 potrjena z e-sporočilom A. A. z dne 6. 5. 2020, ki predstavlja podlago za vtoževani račun št. IR 2020-104 v višini 2.125,52 EUR za 16. začasno situacijo. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Toženka nikjer ni trdila, da cene niso bile dogovorjene, ampak le, da so bile previsoke. V primeru, da pa je sodišče prve stopnje štelo zatrjevane cene za sporne oziroma nedogovorjene, pa bi moralo uporabiti določilo drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in za opravljena dela določiti najmanj običajne cene. Ne gre namreč spregledati dejstva, da je bila praktično celotna trditvena in dokazna podlaga toženke podana v smeri domnevnih zamud in nekvalitetno opravljenih del za potrebe njenega (kasneje umaknjenega) pobotnega ugovora, ki se je dejansko nanašal na dela, ki niso bila predmet vtoževanih začasnih situacij oziroma računov medtem ko, samega dejstva izvedenih del po vtoževanih računih toženka ni določno prerekala.

Tožnica graja tudi zaključek o nesklepčnosti zahtevka iz naslova koordinacije del po računu št. IR 2020-105 v višini 13.984,63 EUR. Tožnica je jasno opredelila osnovo, od katere je obračunala 4% strošek koordinacije del in hkrati pojasnila, da je takšno osnovo upoštevala, ker od toženke ni prejela potrebnih podatkov o višini ponudb njenih izvajalcev. Zato je bila tožnica primorana vrednost koordinacijskih del določiti glede na vrednost teh del v njeni lastni ponudbi, usklajeni s povečanjem obsega količin in izvedenih del. Sodišče prve stopnje je nedovoljeno prevalilo dokazno breme na tožnico, ko je zaključilo, da bi morala ona zatrjevati konkretno, katera dela, v kakšni količini in po kakšni ceni so izvajalci toženke opravili svoja dela. Kar se tiče ugovora toženke, da se koordinacija ni opravljala, tožnica navaja, da ji pogodbeno dogovorjen odstotek pripada v vsakem primeru in da je sicer pričaB. B. potrdil, da je izvajal tudi koordinacijo del.

Tožnica glede na vse navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa prizna stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da nikakor ne drži, da naj bi bila količina izvedenih del nesporna. V presojo, ali so bila vtoževana dela opravljena ali ne, se sodišče prve stopnje sploh ni spuščalo, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Glede dodatnih del toženka navaja, da v kolikor bi bile cene le-teh dejansko dogovorjene, bi tožnica to lahko izkazala. Vendar tožnica toženki nikoli ni podala ponudb, ki bi jih lahko slednja sploh potrdila. Glede dolžnosti uporabe določila drugega odstavka 642. člena OZ pa toženka opozarja, da gre za dispozitivno določbo, ki jo sodišče uporabi le na predlog strank ob ustrezni trditveni podlagi. V konkretnem primeru pa niti ne gre za vprašanje nedogovorjenih cen. Te sta pravdni stranki določili oziroma dogovorili na podlagi ponudbe, ki pa je nobena od strank v predmetnem postopku ni predložila. Tožnica ni dokazala niti izvedbe niti vrednosti gradbenih del, ki jih vtožuje.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje:

6.V obravnavani zadevi tožnica kot izvajalka del od toženke kot naročnice za opravljena dela po Gradbeni pogodbi z dne 15. 11. 2018 in dodatna dela uveljavlja plačilo računov, izdanih na podlagi izstavljenih začasnih situacij tožnice in računa za plačilo pavšalnega stroška koordinacije del. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbenih in dodatnih del zavrnilo iz razloga nesklepčnosti tožbe, zahtevek za plačilo pogodbenih del pa podredno tudi zaradi neizkazanosti višine zahtevka.

7.Ker tožnica pritožbeno uvodoma izpostavlja, da je vsekakor upravičena do plačila za dela, ki so bila nesporno izvedena, sodišče druge stopnje primarno ugotavlja, da dejstvo izvedbe zaračunanih pogodbenih in dodatnih del med pravdnima strankama ni bilo nesporno. Sodišče prve stopnje se do tega spornega vprašanja in do prav tako spornega vprašanja, katera od zaračunanih del so bila dogovorjena z Gradbeno pogodbo, katera pa so dodatna dela, ni opredelilo, saj je zahtevek zavrnilo iz drugih (prej navedenih) razlogov. Poudarjanje pritožnice, da bi za nesporno izvedena dela nedvomno morala dobiti ustrezno plačilo, je zato neutemeljeno.

Glede zahtevka za plačilo del, dogovorjenih z Gradbeno pogodbo:

8.Pritožbena graja materialno pravnega zaključka sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbenih del, razen glede zaračunanega stroška koordinacije, je utemeljena.

9.ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 318. členu, ki določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. To pomeni, da se od tožnika zahteva, da navede sklop dejstev, ki ob uporabi ustreznega pravnega pravila omogočajo izrek pravne posledice iz tožbenega predloga. Preizkus sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava, ki zahteva sklepčnost tako glede temelja kot višine zahtevka. Najprimernejši način za preizkus sklepčnosti tožbe je izvedba abstraktnega miselnega preizkusa, ali bi bilo mogoče na podlagi takšne tožbe izdati zamudno sodbo, za izdajo katere je pogoj, da je tožba sklepčna (3. točka prvega odstavka 318. člen ZPP).

10.V obravnavanem primeru tožnica na pogodbeni podlagi uveljavlja plačilo za izvedena gradbena dela. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je morala podati zadostne trditve o predmetu obveznosti in ceni, pri čemer je glede na pogodbeni dogovor o plačilu del po fiksnih enotnih cenah (tč. 2.01 in 6.01 Gradbene pogodbe) bila dolžna opredeliti tudi količine posameznih enot in ceno na enoto. Vse navedeno je tožnica navedla v svoji četrti pripravljalni vlogi z dne 24. 8. 2021.

11.Presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede dogovorjenih cen na enoto posameznih gradbenih del, ker je navedla le katera gradbena dela, količine in cene na enoto je zaračunala z vtoževanimi računi, ne pa tudi kakšne cene so bile med strankama dogovorjene, je prestroga. S tem, ko je navedla, da so zatrjevane cene na enoto enake tistim po ponudbi, je zatrjevala ravno obstoj dogovora strank o navedenih cenah. Tožba je torej v tem delu sklepčna. Vprašanje, ali je zatrjevane dogovorjene in zaračunane cene na enoto posameznih del, tožnica tudi izkazala, pa je vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini, ne pa sklepčnosti tožbe. Zavrnitev zahtevka za plačilo pogodbenih del zaradi nesklepčnosti tožbe je tako nepravilna (razen glede zaračunanega stroška koordinacije, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe).

12.Je pa po presoji sodišča druge stopnje pravilna zavrnitev taistega dela tožbenega zahtevka zaradi neizkazanosti njegove višine. V zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti oziroma izkazanosti zahtevka po višini je upoštevaje določilo 15. člena OZ za obravnavani spor relevantno, ali je bila med strankami cena za naročena in opravljena dela dogovorjena oziroma potrjena v vtoževani višini. Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da so izdani računi utemeljeni po višini, je na strani tožeče stranke. Toženkin ugovor glede zaračunanih cen tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bil tako pavšalen, da bi tožnico v smislu določila 214. člena ZPP razbremenil dokazovanja višine terjatve. V tej zvezi sodišče druge stopnje sledi pojasnilu sodišča prve stopnje, da je standard zadostne obrazloženosti navedb o nekem dejstvu odvisen od stopnje obrazloženosti navedb nasprotne stranke o tem istem dejstvu, kar pomeni, da če je stranka, na kateri je materialno trditveno in dokazno breme glede nekega dejstva, to dejstvo le pavšalno zatrjevala, bo nasprotna stranka procesno trditveno in dokazno breme prevalila nazaj na prvo stranko že s skopo obrazloženim ugovorom. Glede na to, da je tožnica brez vsake dokazne podlage zatrjevala dogovor o določeni ceni na enoto, je toženka z ugovorom preveč zaračunanih del, ki so bili glede določenih postavk zelo konkretni (prim. navedbe toženke v četrti pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2021), prevalila trditveno dokazno breme nazaj na tožnico, ki pa svojega dokaznega bremena glede zatrjevane višine terjatve ni zmogla, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (tč. 19 obrazložitve sodbe). Gradbena pogodba konkretnega dogovora o cenah gradbenih del na enoto ne vsebuje, ponudbe št. 8/2018 z dne 14. 11. 2018 tožnica ni predložila, dogovor o zatrjevanih cenah posameznih gradbenih del na enoto, pa tudi ne izhaja iz drugih listinskih dokazov, niti iz izpovedb zaslišanih prič oziroma strank. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za plačilo del, dogovorjenih z Gradbeno pogodbo, pravilno zavrnilo iz navedenega razloga.

13.V zvezi z deli, ki so bila zaračunana na osnovi zatrjevane ponudbe in glede katerih obstoj dogovora o ceni med pravdnima strankama ni bil sporen, se tožnica pritožbeno neutemeljeno sklicuje na določilo 642. člena člena OZ. Določilo drugega odstavka 642. člena OZ, ki daje sodišču pooblastilo, da določi za posamezen posel običajno plačilo, se sme ob ustreznih trditvah in dokazih uporabiti v primeru, ko plačilo ni določeno. V obravnavanem primeru pa nobena od strank ni zatrjevala odsotnosti dogovora o ceni. Obe sta se namreč sklicevali na ponudbo št. 8/2018, ki je določala ceno posameznih del. Utemeljenost zahtevka je bilo zato po višini potrebno presojati po pravilu trditvenega in dokaznega bremena, ne pa na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ.

14.Materialnopravno pravilna je po oceni sodišča druge stopnje tudi zavrnitev zahtevka iz naslova plačila stroška koordinacije del po računu št. IR 2020-105 v višini 13.984,63 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe v tem delu (tč. 23) in neprerekanih trditev o predhodno že zaračunanih istih stroških (tč. 24 obrazložitve). Vsebina potrebnega trditvenega in dokaznega bremena izhaja iz materialnega prava oziroma pravne podlage zahtevka. Pogodbeno določilo tč. 6.04, ki je v danem primeru podlaga za obračun stroška koordinacije, in njegova skladna razlaga pravdnih strank, od tožnice terja, da navede dejansko vrednost opravljenih del izvajalcev, katerih delo je koordinirala, saj se dogovorjeni 4% strošek obračuna od te vrednosti. Tega ni storila. Celo sama je zatrjevala, da je stroške koordinacije obračunala od vrednosti pavšalno naštetih del, kot jo sama zaračunava (po t.i. lastni ceni). Pravne podlage (dogovora strank) za obračunavanje pavšalnega stroška koordinacije od t.i. lastne cene (za primer, da ne more pridobiti podatkov o ceni del izvajalcev, kakor je zatrjevala tožnica), tožnica ni imela oziroma je ni izkazala. Da toženka ni prerekala tako opredeljene osnove za izračun stroška koordinacije, pa ne drži, zato tudi v tem primeru ni bilo podlage za uporabo pravila 214. člena ZPP. V odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 16. 10. 2020 je toženka navajala, da je bil dogovor med pravdnima strankama, da je tožnica do odmene za koordinacijo dela upravičena glede na vrednost del strojnih in elektro instalacij ter drugih podizvajalcev, ne pa glede na pogodbeno vrednost del (list. št. 65/2 spisa). Zato je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe v tem delu. Pritrditi pa je nenazadnje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica niti pavšalno ni nasprotovala navedbam toženke (prav tako na list. št. 65/2 spisa), da si je tožnica koordinacijo že obračunavala sproti v izdanih začasnih situacijah (tč. 24 obrazložitve sodbe).

Glede zahtevka za plačilo dodatnih del:

15.Da so bile cene za dodatna dela iste kot za osnovna dela po gradbeni pogodbi, kar bi impliciralo trditev o obstoju dogovora o ceni dodatnih del, tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Drži pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prerekala trditev toženke, da cene na enoto dodatnih del med strankama niso bile dogovorjene, ker toženka nikoli ni prejela in potrdila ponudb v smislu določila tč. 6.05 Gradbene pogodbe, oziroma je slednje zanikala le glede del po računu št. IR 2020/104, v zvezi z katerimi se je sklicevala na ponudbo št. 06/2020 z dne 6. 5. 2020, potrjeno z e-sporočilom A. A. z dne 6. 5. 2020 (dokazne listine v spisovni prilogi A11 in A12).

16.Za dodatna dela glede katerih ni obstajal dogovor o ceni, bi tožnici ob predpostavki, da so zatrjevana dela bila opravljena, skladno z določilom drugega odstavka 642. člena OZ sodišče lahko prisodilo primerno plačilo, vendar pa je tudi v tem primeru sodišče vezano na trditve in dokaze strank. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zavrnilo zmotno stališče tožnice, da bi moralo sodišče primerne cene v smislu 642. člena OZ ugotavljati po uradni dolžnosti. Na potrebo po ustrezni trditveni podlagi za presojo zahtevka po drugem odstavku 642. člena OZ (o času potrebnem za izvedo dodatnih del in o cenah, ki se v poslovnem prometu oziroma na trgu običajno zaračunavajo za tovrstna dela) je sodišče prve stopnje v okviru dolžnega materialnega procesnega vodstva tožnico opozorilo na naroku za glavno obravnavo dne 31. 3. 2023. Ker tožnica zaradi pravno zmotnega prepričanja, da dopolnitev njenih navedb ni potrebna, le-teh ni dopolnila, je sodišče prve stopnje tožbo glede plačila dodatnih del (razen glede del po računu št. IR 2020/104 v višini 2.125.52 EUR) pravilno zavrnilo kot nesklepčno.

17.Navedeno pa ne velja za dela zaračunana z računom št. IR 2020/104 z dne 1. 7. 2020, izdanim na podlagi 16. začasne situacije. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je tožnica glede teh del sklicevala na ponudbo št. 06/2020 z dne 6. 5. 2020, potrjeno z e-sporočilom A. A. z dne 6. 5. 2020. Navedenih dokazov pri sprejeti odločitvi ni sodišče prve stopnje upoštevalo. Ker je glede dodatnih del po računu št. IR 2020/104 tožnica dokazno podprto zatrjevala obstoj dogovora glede cene, tega dela zahtevka ni mogoče presojati na podlagi določila drugega odstavka 642. člena OZ. Pritožnica zato odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 2.125,52 EUR utemeljeno graja, saj temelji na nepravilnih zaključkih o ustreznosti in zadostnosti trditvene podlage tožbe in posledični nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi zmotnega materialno pravnega pristopa in neupoštevanja predlaganih dokazov. Sprejeta odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 2.125,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2020 do plačila, posledično pa tudi od uspeha strank odvisna porazdelitev stroškovnega bremena, je zato (vsaj) preuranjena.

18.Ugotovljenih kršitev sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo, saj bi prvič na pritožbeni stopnji presojalo navedbe in dokaze pravdnih strank, ki zaradi prej opisanih zmotnih zaključkov niso bile predmet obravnavanja sodišča prve stopnje. S tem bi bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen URS).

19.Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka glede zneska 2.125,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2020 do plačila in v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delna razveljavitev odločbe po presoji sodišča druge stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno presoditi utemeljenost zahtevka za plačilo del zaračunanih z računom št. IR 2020/104 tako, da bo upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka presodilo izkazanost zahtevka po višini in v primeru, da je bila prerekana izvedba zaračunanih del, ugotovilo tudi ali so bila v računu opredeljena dela dejansko izvedena.

20.V preostalem pa je glede na predhodno obrazloženo sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in v nerazveljavljenem obsegu II. točke izreka sodbe odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Tožnica jih opredeljuje kot dela po ponudbi; 4. pripravljalna vloga.

2Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.

3Gradbena pogodba je določala, da mora za dodatno naročena dela, ki niso v popisih, izvajalec predložiti ponudbo z analizo in cenami (tč. 6.05).