Jedro

Za tožnikovo kršitev delovne obveznosti je tožena stranka sicer res izvedela že 5. 12. 2012, ko se je seznanila s potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela, ki ga je tožnik prinesel 4. 12. 2012. Iz potrdila izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju skladno z odločbo ZPIZ sposoben opravljati delo po štiri ure dnevno, pa na delo ni prišel. Vendar pa se je tožena stranka z vsemi elementi kršitve tožnikove delovne obveznosti dejansko seznanila šele na zagovoru dne 8. 1. 2013, ko je izvedela za razlog, zaradi katerega tožnik na delo ni prihajal. Glede tega, kaj se šteje za ugotovitev odpovednega razloga, je sodna praksa že sprejela stališče, da je to takrat, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami primera. Ker se je tožena stranka z vsemi elementi kršitve delovne obveznosti tožnika, ki v spornem času ni prihajal na delo, seznanila na zagovoru dne 8. 1. 2013, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2013 pravočasna.

Tožnik je v spornem času neopravičeno izostal z dela. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranke dne 9. 1. 2013 podala tožniku, nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 24. 1. 2013, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe od dne 24. 1. 2013 do dneva vrnitve tožnika nazaj na delo plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 700,59 EUR bruto, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve in tožniku izplačati neto znesek mesečnih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila mesečne plače v plačilo dalje in sicer od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od dne 24. 1. 2013 dalje do vrnitve nazaj na delo, priznati obstoj delovnega razmerja, ga prijaviti v invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti in zavarovanje ob sklenitvi delovnega razmerja (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe). Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče kršilo določbe ZPP oziroma jih je uporabilo nepravilno, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pa so nepopolni in nejasni ter med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo trditveno podlago tožnika in je neutemeljeno zavrnilo dokaz za postavitev izvedenca medicinske stroke, saj bi ta lahko nedvoumno ugotovil, ali je dejstvo, da je tožnik jemal protibolečinska zdravila, vplivalo na njegovo napačno razlago izreka odločbe ZZZS z dne 8. 11. 2012. Tožnik je namreč že v tožbi podrobno opisal, da v omenjenem času ni bil sposoben opravljati delovnih obveznosti in je bil prepričan, da mu je zdravniška komisija odobrila bolniški stalež do konca novembra 2011 za polni delovni čas in ne za polovičnega, da je jemal močne analgetike in je imel močno protibolečinsko terapijo vse do 7. 12. 2012 ter da je specialist splošne medicine B.B., dr. med., v zdravniškem potrdilu zapisal, da je zaradi močne protibolečinske terapije in zdravstvenega stanja tožnika mogoče razumeti napačno razlaganje odločbe imenovanega zdravnika z dne 8. 11. 2012. To bi moralo sodišče prve stopnje vzeti kot trditveno podlago, tega pa ni storilo. Tožnikovo zdravstveno stanje oz. jemanje protibolečinskih zdravil prav gotovo vpliva na obliko tožnikove krivde. Verjetnost nastanka take napake ob jemanju močnih zdravil bi potrdil tudi izvedenec. Tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, da je na zagovoru izvedela za razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je to prvič navedla šele v odgovoru na tožbo, prav tako je šele v odgovoru na tožbo navajala, da je bila C.C. pooblaščena za izvedbo postopka. Tožena stranka je šele na tretji poziv predsednice senata navedla, da je tožnik naklepoma in iz hude malomarnosti kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da v spornem obdobju v novembru 2012 ni prihajal na delo. Prav tako tožena stranka ni znala pravočasno pojasniti razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki naj bi jih ugotovila šele na zagovoru dne 8. 1. 2013. Edini razlog za toženo stranko je prav gotovo bila tožnikova odsotnost, za katero pa je nesporno izvedela dne 5. 12. 2012, čeprav je odločbo ZZZS prejela že 8. 11. 2012. Tožena stranka tudi ni znala pojasniti, zakaj tožniku ni vročila vabila na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno verjetno: na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) 6. 12. 2012, ampak je to poskušala storiti šele naslednji dan po pošti, ko je bil tožnik na bolniškem staležu. Že takrat se je odločila, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neopravičene odsotnosti, sodišče pa je kljub temu sledilo toženi stranki in odločilo, da tožniku tožena stranka ni mogla več zaupati in z njim nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, tega pa tožena stranka ni podrobno obrazložila. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje tudi ni enakopravno obravnavalo obeh strank, saj je izjemno strogo ocenjevalo napačno razlago izreka odločbe ZZZS. Pri tem je v celoti sledilo trditvam tožene stranke, ne pa tožniku, ki je povsem prepričljivo in razumljivo pojasnil potek dogodkov, posebej v kontaktu s pričo D.D., kateremu je nedvomno povedal, da je narobe razumel odločbo ZZZS in da je bil pod vplivom tablet. Tožnik E.E. ne more verjeti, da kadrovske službe ni seznanil s tem, kar mu je povedal tožnik.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, da je tožnik huje kršil delovne oziroma pogodbene obveznosti in da je podana njegova huda malomarnost. Prepričan je namreč bil, da ravna z vso potrebno skrbnostjo in se ni zavedal, da krši delovne obveznosti. Gre za malomarnost tožene stranke, ki bi ob velikem številu zaposlenih v kadrovski in drugih strokovnih službah morala vsaj prebrati odločbe ZZZS, ki so ji bile vročene in pravočasno razpisati zagovor in opraviti poizvedbe ter pravočasno izdati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ta zgolj pavšalna in v celoti neutemeljena. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že določalo. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 39/2013 z dne 1. 10. 2013, s katero je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, je s sklepom opr. št. Pdp 24/2014 z dne 14. 7. 2014 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dejanskega stanja o tem, ali je tožena stranka tožniku prepozno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni popolno ugotovilo.

7. Pritožba sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, pri tem pa ne navede, katerih določb tega zakona ni uporabilo ali jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Teh pavšalnih navedb pritožbeno sodišče ni moglo preveriti. Pritožbeno sodišče je že pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba zgolj pavšalno navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nepopolni in nejasni in med seboj v nasprotju. To ne drži, saj je izrek sodbe v skladu z razlogi sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih so popolni in jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti. Prav tako je neutemeljen očitek, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali med samimi temi listinami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana absolutna bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami.

8. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno. Za tožnikovo kršitev delovne obveznosti je tožena stranka dejansko izvedela že 5. 12. 2012, ko se je seznanila s potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela, ki ga je tožnik prinesel 4. 12. 2012. Iz potrdila izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 12. 11. 2012 do 30. 11. 2012 skladno z odločbo ZPIZ z dne 8. 11. 2012 sposoben opravljati delo po štiri ure dnevno, pa na delo ni prišel. Vendar pa se je tožena stranka z vsemi elementi kršitve tožnikove delovne obveznosti dejansko seznanila šele na zagovoru dne 8. 1. 2013, ko je izvedela za razlog, zaradi katerega tožnik na delo ni prihajal. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, da je šele na zagovoru izvedela za razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da se je tožena stranka že dne 5. 12. 2012 odločila, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neopravičene odsotnosti z dela. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ne predpisuje roka, v katerem je potrebno po pisni obdolžitvi omogočiti delavcu zagovor. V 2. odstavku 83. člena ZDR je zgolj določeno, da mora delodajalec omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Poleg tega je z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR opredeljeno, da mora podati delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Gre za rok, ki je prekluzivne narave. Delodajalec lahko ugotovi odpovedni razlog takoj po storjeni delavčevi kršitvi, lahko pa tudi kasneje, po zagovoru delavca. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih in pojasni svoja ravnanja. Vendar je glede tega, kaj se šteje za ugotovitev odpovednega razloga, sodna praksa že sprejela stališče, da je to takrat, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami primera oziroma, kot je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, z vsemi elementi kršitve delovne obveznosti tožnika, ki v spornem času ni prihajal na delo.

9. Iz izpovedi priče E.E., ki je bil tožnikov nadrejeni, izhaja, da je tožniku v petek 7. 12. 2012 hotel na delovnem mestu vročiti obdolžitev in vabilo na zagovor. Ker tožnika na delu ni bilo, čeprav je bil njegov prihod na delo evidentiran, mu listin ni mogel vročiti, zato sta mu bili poslani po pošti. Očitno je, da je tožena stranka navedeni listini pripravila do 7. 12. 2012. Zaradi tega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni znala pojasniti, zakaj tožniku obdolžitve in vabila na zagovor ni vročila 6. 12. 2012 na delovnem mestu, ampak mu ga je vročala po pošti.

10. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 in 12 obrazložitve natančno in obširno obrazložilo, zakaj je ugotovilo, da je tožnik kršitev storil iz hude malomarnosti in zakaj je zavrnilo tožnikov dokazni predlog po vpogledu v njegov zdravstveni karton, zaslišanju osebnega zdravnika in postavitvi izvedenca. Na podlagi tožnikove izpovedi, izpovedi tožnikovega predpostavljenega E.E., prič F.F., G.G. in C.C., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik nezmožnosti razumevanja vsebine odločbe ZZZS z dne 8. 11. 2012 v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval in na podlagi tega upravičeno zaključilo, da je tožnik sporno odločbo prebral napačno in površno, ker je bil prepričan, da za delo še ni zmožen, kar je kot razlog zatrjeval že v zagovoru v postopku pri delodajalcu in v tožbi. S to ugotovitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe s tem v zvezi.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni enakopravno obravnavalo obeh strank, ker je izjemno strogo ocenjevalo razlago izreka odločbe ZZZS in v celoti sledilo trditvam tožene stranke in ne tožnikovim. Sodišče prve stopnje je skrbno in vestno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. V postopku torej ni v celoti sledilo trditvam tožene stranke, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

12. Upoštevati tudi ni mogoče pritožbenega očitka toženi stranki, da je ravnala malomarno, ker bi morala ob vsem številu zaposlenih v kadrovski in drugih strokovnih službah vsaj prebrati vročene ji odločbe ZZZS, pravočasno razpisati zagovor in opraviti poizvedbe ter pravočasno izdati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. O tem, da je tožena stranka tožniku pravočasno omogočila zagovor in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, je obširno in pravilno svoje razloge v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje, zato tega pritožbeno sodišče ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na malomarnost pri toženi stranki zaposlenih delavcev v kadrovski in drugih službah, pa pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik krivde za svoje ravnanje nikakor ne more prevaliti na toženo stranko.

13. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano mu kršitev in da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, saj tožena stranka tožniku ni mogla več zaupati, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožniku pravočasno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da je za odpoved obstajal utemeljen odpovedni razlog po 2. alienji 1. odstavka 111. člena ZDR in hkrati tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena istega zakona.

14. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, jo je zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.