Jedro

Izločitveni razlogi, ne da bi bil izpeljan postopek za izločitev vseh sodnikov v smislu 66. člena ZPP, ne morejo biti utemeljena podlaga za ugoditev predlogu za delegacijo drugega stvarno pristojnega sodišča. Ti razlogi so lahko podlaga za izločitev posameznega sodnika ali več sodnikov, ne morejo pa biti razlog za delegacijo pristojnosti iz tehtnih razlogov po 67. členu ZPP. Nepristranskost se zagotavlja v okviru inštituta izločitve konkretnih sodnikov po 70. členu ZPP, saj je lahko pristranski le konkreten sodnik, ne pa samo sodišče.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik navaja, da mu je pravna prednica tožene stranke leta 1990 izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Po večletnem pravdanju je sodišče razveljavilo oba sklepa in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 38/98 z dne 16.4.1998, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1711/98 z dne 6.5.1999 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 200/99 z dne 15.2.2000). Tožena stranka sodbe ni hotela izvršiti, prišlo pa je tudi do nove tožbe zaradi ugotovitve višine denarnih obveznosti in odločitve sodišča s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 426/96 z dne 7.12.2000, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 809/2001 z dne 6.12.2002. Kljub temu je zaradi ravnanj tožene stranke prišlo do novih zapletov in podaljšanj. Enajst let je brez sredstev za preživljanje, zaradi socialnega položaja, v katerega je zapadel po krivdi tožene stranke in zlasti zaradi neupoštevanja pravnomočnih sodb se mu je razvila huda depresija, brezvoljnost, preganjavica, itd.. Leta 1999 je bil napoten v Psihiatrično bolnico Ljubljana-Polje, kjer se je večkrat zdravil in se zaradi bolezni 20.4.2004 invalidsko upokojil. Ker tožena stranka še ni plačala prispevkov, mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more odmeriti invalidske pokojnine. Od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in izgube delovnih zmožnosti v višini 20.000.000,00 SIT, za pretrpljeni strah zaradi lastne eksistence, ki je posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter neizvršitev pravnomočnih sodb Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (glede plačila obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja in vrnitve na delo) 2.300.000,00 SIT, ter plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube prejemkov iz delovnega razmerja od 1.4.2004 (invalidske upokojitve do vložitve tožbe), mesečno po 60.000,00 SIT in odškodnine rente od vložitve tožbe dalje po 60.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zahtevkom ugovarjala po temelju in višini. S pripravljalno vlogo z dne 8.1.2008 je v skladu z določbo 204. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) obvestila Republiko Slovenijo o sporu, ter jo pozvala, da vstopi v postopek. Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da iz tožbe izhaja, da naj bi tožnik utrpel nepremoženjsko škodo zaradi tega, ker naj bi bil enajst let brez kakršnihkoli sredstev za preživljanje in odvisen od preživljanja s strani izvenzakonske partnerice, to obdobje pa se nanaša na čas postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani ter pritožbenim sodiščem. Zato bi Republika Slovenija lahko odgovarjala za morebitno škodo, ki so jo povzročili njeni organi.

Po tej pripravljalni vlogi je tožena stranka dne 14.1.2001 naslovila na sodišče prve stopnje novo vlogo - predlog za izločitev sodišča, v katerem ponavlja svoje navedbe iz prejšnje pripravljalne vloge in dodatno navaja, da je prvotni postopek, ki naj bi po mnenju tožnika predstavljal podlago za odškodninsko odgovornost, potekal pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, zaradi česar to sodišče ne more odločati o odškodninskem zahtevku - zlasti, ker je samo oziroma zanj Republika Slovenija v razmerju regresnega zavezanca za plačilo morebitne odškodnine. Glede na te okoliščine je podan tudi izločitveni razlog po 1. točki 70. člena ZPP in je potrebno izločiti navedeno sodišče v celoti. Predlaga, da se odločanje o zadevi prenese na drugo stvarno pristojno sodišče. Ta predlog je sodišče prve stopnje posredovalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da o njem odloči na podlagi 67. člena ZPP.

Predlog ni utemeljen.

Tožena stranka je predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, predhodno zaradi tega, ker so podani izločitveni razlogi po 1. točki 70. člena ZPP - smiselno za vse sodnike sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje o tem predlogu ni odločilo, torej predlog za delegacijo ne predstavlja primera iz 66. člena ZPP ("če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči okrajno ali okrožno sodišče to višjemu sodišču, višje sodišče pa vrhovnemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja").

Predlog stranke za delegacijo pristojnosti je sodišče druge stopnje štelo kot predlog na podlagi 67. člena ZPP, po katerem Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost oziroma ekonomičnost, česar pa tožena stranka ne uveljavlja - saj tudi v nasprotju z dosedanjimi navedbami tožnika zatrjuje le, da naj bi bila morebiti podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije.

Predlogu za delegacijo bi bilo zato mogoče ugoditi le, če bi razloge, s katerimi ta predlog utemeljuje, lahko opredelili kot "druge tehtne razloge" iz 67. člena ZPP. Tudi za to ni podlage.

Iz številnih odločb Vrhovnega sodišča RS izhaja, da izločitveni razlogi, ne da bi bil speljan postopek za izločitev vseh sodnikov v smislu 66. člena ZPP, ne morejo biti utemeljena podlaga za ugoditev predlogu za delegacijo drugega stvarno pristojnega sodišča. Ti razlogi so lahko podlaga za izločitev posameznega sodnika ali več sodnikov, ne morejo pa biti razlog za delegacijo pristojnosti iz tehtnih razlogov po 67. členu ZPP (glej npr. sklepe, opr. št. I R 3/2000 z dne 10.2.2000, I R 13/2000 z dne 30.3.2000 in I R 20/2000 z dne 24.5.2000). Nepristranskost se zagotavlja v okviru inštituta izločitve konkretnih sodnikov po 70. členu ZPP, saj je lahko pristranski le konkreten sodnik, ne pa samo sodišče. Zato je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti zavrnilo.