Jedro

Zgolj zato, ker se tožeča stranka naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležila, sodišče v zakonu (ZPP) nima podlage za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Zgolj v primeru, da bi na kakem od prejšnjih narokov že izvedlo dokaze (takega naroka ni bilo, saj je bil opravljen le narok z dne 3.7.2022) in bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, bi lahko odločilo glede na stanje spisa (primerjaj drugi odstavek 282. člena ZPP). Izostanek z naroka ima lahko stroškovne posledice (primerjaj npr. prvi odstavek 282. člena in 156. člen ZPP), ne pa tudi takih posledic za predlagane dokaze.

Tožeča stranka res ne nasprotuje dejstvu, da je bilo vozilo vrnjeno, vendar pa bi do neupravičene pridobitve lahko prišlo le, če bi leasingodajalec tožeči stranki tudi že poplačal vse, tudi negativno vrednost. Zavarovalnica pa zavarovancu ne more odreči izplačila zavarovalnine oziroma povračila škode, četudi bi se lahko poplačal tudi od zavarovalca. Zavarovanec je tisti, ki ima pravico izbrati, od koga bo zahteval izplačilo škode, edino on je tudi oseba, ki sme zahtevati izplačilo zavarovalnine ali odškodnine. Le če bi zavarovalnica dokazala, da je leasingodajalcu leasingojemalec poplačal vse, kar mora plačati po pogodbi o leasingu (vključno z manjvrednostjo vozila), bi bil lahko tak ugovor utemeljen. Do neupravičene pridobitve bi sicer lahko prišlo le v razmerju med tožečo stranko stranko in leasingojemalcem, pa še to po plačilu tako s strani leasingojemalca kot s strani zavarovalnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.183,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2020 dalje do plačila in (2.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 44,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev in ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo zavarovalnine oziroma odškodnine za poškodovano vozilo, pri čemer je to vozilo oddala v leasing družbi A., d. o. o., ki je kot zavarovalec pri pravni prednici tožene stranke sklenila avtomobilsko zavarovanje (med drugim tudi kasko zavarovanje), v katerem je bila kot zavarovanec določena tožeča stranka.

6. Tožena stranka je podala več ugovorov, sodišče prve stopnje se je izjavilo le glede višine zahtevka in neupravičene pridobitve, glede ostalih je le navrglo (brez obrazložitve), da so skoraj vsi ugovori utemeljeni. Glede višine škode je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožeča stranka sicer predlagala postavitev izvedenca – cenilca, pa tega dokaza ni izvedlo zaradi neaktivnosti tožeče stranke, ki se ni udeležila naroka za glavno obravnavo in izostanka tudi ni opravičila. Glede neupravičene pridobitve je sledilo navedbam tožene stranke, da ima tožeča stranka do leasingojemalca zahtevek za negativno razliko (če prodajna vrednost ne bo zadoščala za poplačilo dolga) in je tako v celoti poplačana; ker tožeča stranka teh dejstev ni zanikala, jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazana.

7. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da izostanek z naroka ne opravičuje izpodbijane odločitve sodišča, s čimer se višje sodišče strinja. Že pred prvim narokom je tožeča stranka podala zadostne navedbe glede višine zahtevka, ki ga je postavila s pomočjo kalkulacije sistema Eurotax, za dokazovanje višine zahtevka, ki mu je tožena stranka stranka nasprotovala tudi po višini, pa je predlagala izvedenca – cenilca, ki bo ocenil višino škode, obe pravdni stranki sta tudi predložili potrebne listine in fotografije (z določenimi listinami, kot je prijava kasko škode, tožeča stranka niti ni razpolagala, saj jih je izročila toženi stranki, ki jih je tudi vložila v spis). Zgolj zato, ker se tožeča stranka naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležila, sodišče v zakonu (ZPP) nima podlage za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Zgolj v primeru, da bi na kakem od prejšnjih narokov že izvedlo dokaze (takega naroka ni bilo, saj je bil opravljen le narok z dne 3.7.2022) in bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, bi lahko odločilo glede na stanje spisa (primerjaj drugi odstavek 282. člena ZPP). Izostanek z naroka ima lahko stroškovne posledice (primerjaj npr. prvi odstavek 282. člena in 156. člen ZPP), ne pa tudi takih posledic za predlagane dokaze.

8. Glede neupravičene pridobitve tožeča stranka nasprotuje trditvi sodišča prve stopnje, da dejstev ni prerekala; neupravičena pridobitev je tudi pravno, in ne dejansko vprašanje. Že iz navedb, ki jih je v sodbi povzelo sodišče prve stopnje, izhaja, da ne drži, da tožeča stranka ne bi nasprotovala zaključku o neupravičeni pridobitvi (glej drugi stavek 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka pa je v prvi (in edini) pripravljalni vlogi pod naslovoma Glede aktivne legitimacije tožeče stranke in Glede specifike leasing pogodb in zavarovalnega kritja navedla dejstva, iz katerih izhaja, da se po njenem mnenju tožena stranka ne more sklicevati na neupravičeno pridobitev. Tožeča stranka res ne nasprotuje dejstvu, da je bilo vozilo vrnjeno, vendar pa bi do neupravičene pridobitve lahko prišlo le, če bi leasingodajalec tožeči stranki tudi že poplačal vse, tudi negativno vrednost (primerjaj 190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Česa takega tožena stranka ni zatrjevala, trdi le, da bi do tega lahko prišlo. Tožeča stranka, ki je na narok ni bilo, dejstev iz vloge, ki jo je tožena stranka vložila na naroku, niti ni mogla prerekati, pa tudi v tej vlogi niso navedena nikakršna dejstva, ki bi v skladu s 190. členom OZ lahko utemeljevala pravni zaključek o neupravičeni pridobitvi.

9. Sodišče prve stopnje se sicer ni ukvarjalo s tem, ali ima tožeča stranka položaj zavarovanca po zavarovalni pogodbi. Višje sodišče pa ugotavlja, da je iz zavarovalne police razvidno, da je tožeča stranka tista, ki je v njej navedena kot zavarovanec; zavarovalnica pa zavarovancu ne more odreči izplačila zavarovalnine oziroma povračila škode, četudi bi se lahko poplačal tudi od zavarovalca (to določa že prvi člen XXVI. poglavja OZ – zavarovalna pogodba, torej 921. člen OZ, pa tudi 943. člen OZ). Zavarovanec je tisti, ki ima pravico izbrati, od koga bo zahteval izplačilo škode, edino on je tudi oseba, ki sme zahtevati izplačilo zavarovalnine ali odškodnine. Le če bi zavarovalnica dokazala, da je leasingodajalcu leasingojemalec poplačal vse, kar mora plačati po pogodbi o leasingu (vključno z manjvrednostjo vozila), bi bil lahko tak ugovor utemeljen; tega pa tožena stranka niti ni trdila, trdila je le, da se tožeča stranka lahko poplača od zavarovalca, tak ugovor zavarovalnice pa ni dopusten. Do neupravičene pridobitve bi sicer lahko prišlo le v razmerju med tožečo stranko stranko in leasingojemalcem, pa še to po plačilu tako s strani leasingojemalca kot s strani zavarovalnice.

10. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za zavrnitev zahtevka, tako niso pravilni. Ob tem je iz sodbe tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo listine, ki sta jih predložili stranki, vendar pa se z njihovo dokazno oceno zaradi napačnih stališč niti ni ukvarjalo. Ob tem je tožena stranka uveljavljala več ugovorov, o katerih se sodišče prve stopnje niti ni izjasnilo, saj ni navedlo nobenih razlogov za njihovo utemeljenost (razen v zgoraj navedenem obsegu, kar pa ni bilo pravilno). Izvesti je torej treba celoten dokazni postopek, tako glede trditev tožeče kot glede trditev tožene stranke. Zato višje sodišče ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti, predvsem pa bi s tem pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe, ki v tem primeru pretehta nad pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).